Ljubljana, 30. marec 2021
Avtorica prispevka: Irena Ribič, kustosinja
Dogodki v Evropi konec osemdesetih let so pripeljali do korenitih sprememb tudi v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.
Konec osemdesetih let so začele nastajati prve stranke, ki niso bile pod okriljem Zveze komunistov. Aprila je na prvih svobodnih in večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni poleg političnih strank združenih v Demos in tistih, ki so nastale iz nekdanjih družbeno – političnih organizacij, nastopilo še več drugih strank. Za večino od njih, ki so nastopile na volitvah, je bilo značilno izrekanje za slovensko suverenost, za demokracijo in človekove pravice, za spremembe v gospodarstvu in uvedbo podjetništva ter za različnost lastnine in za varovanje okolja. Opozicija združena v koaliciji DEMOS je zmagala. Predsednik vlade je postal predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, Lojze Peterle. Zunanji minister je postal dr. Dimitrij Rupel, notranji Igor Bavčar in obrambni Janez Janša. Neposredno izvoljeno predsedstvo je vodil Milan Kučan, njegovi člani pa so bili še dr. Matjaž Kmecl, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec. Predsednik skupščine je postal dr. France Bučar.
Slaba dva meseca po konstituiranju skupščine, 2. julija 1990, so delegati na skupni seji vseh zborov sprejeli Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije. Razglasila je, da njen politični, gospodarski in pravni sistem temelji na ustavi in zakonih Republike Slovenije, ter da jugoslovanska zakonodaja velja le, če ni v nasprotju s slovensko. Določala je tudi enoletni rok za sprejetje nove ustave.
Konec septembra je skupščina razglasila dopolnila k ustavi. Imenovanje načelnika TO je postalo pristojnost slovenskega predsedstva, urejanje služenja vojaškega roka je prešlo v skupščinsko pristojnost, prav tako pa niso več veljali zvezni zakoni, ki so bili v nasprotju z ustavo RS. Armada je ukrepala in poveljstvo nad slovensko TO je prevzelo poveljstvo V. armadnega območja v Zagrebu.
Slovenija je na podlagi sprejetih amandmajev za načelnika republiškega štaba TO imenovala Janeza Slaparja. JLA se je odzvala in 4. oktobra zasedla stavbo republiškega štaba TO. Zasedba je sprožila spontano reakcijo množic. Pred poslopjem na Prežihovi so se začeli zbirati ogorčeni državljani in začeli demonstrirati.
V začetku oktobra so v Socialistični stranki Slovenije predlagali nov pristop k osamosvajanju – preko plebiscita. Kljub temu, da je Demosov skupščinski blok imel plebiscit v svojem programu že v začetku leta 1990 je predlog zavrnil, kot preuranjen, tvegan, taktično zgrešen, poleg tega pa so še vedno računali na osamosvojitev v okviru sprejetja ustave.
Ideja je zaradi zapletov s sprejemanjem ustave na seminarju poslancev Demosa v Poljčah 9. in 10. novembra 1990 zopet postala aktualna. Predlog o plebiscitu, ki so ga spisali tudi glavni pisci ustave iz Demosovih vrst, Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar, sprva ni naletel na odobravanje. Večina je namreč želela, da bi bila osamosvojitev bolj politična odločitev, sprejeta v vrhu vladajoče koalicije. Slovenska javnost je za odločitev o plebiscitu izvedela novembra 1990. Na pobudo Demosovega predsednika Jožeta Pučnika so se v drugi polovici novembra na seji sešli predsedniki vseh parlamentarnih strank, in dosegli soglasje o najpomembnejših vprašanjih za izvedbo plebiscita: o datumu in plebiscitnem vprašanju.
Določiti je bilo treba le še, kolikšna večina volivcev mora pozitivno odgovoriti na plebiscitno vprašanje, ki se je glasilo »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«
Po dolgotrajnih pogajanjih je bila sprejeta različica opozicije, da bo plebiscit uspešen, če bo ZA glasovala večina vseh volilnih upravičencev.
Skupščina Republike Slovenije je na skupni seji vseh treh zborov na Miklavževo 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, izglasovan je bil še Razglas državljanom RS vsem volivcem v RS, podpisana Izjava o dobrih namenih, sprejeta Deklaracija o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope ter Sporazum političnih strank in poslanskih skupin skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo RS.
Dan za tem sta dr. Janez Dular in dr. Spomenka Hribar dala pobudo za poziv vsem slovenskim društvom, organizacijam in verskim središčem po svetu za zbiranje podpisov v podporo plebiscitni odločitvi. Odziv je bil izredno velik. S številnimi klici, telefaksi in pismi so Slovenci v zamejstvu in po svetu izražali podporo Sloveniji v njenih prizadevanjih po osamosvojitvi.
Slovenska politika je tako stopila složno na pot samoodločbe, s čimer pa se je povečala tudi javnomnenjska podpora plebiscitu. V naslednjih tednih so politiki različnih barv skupaj obiskovali slovenske kraje in predstavljali 23. december 1990 kot dan odločitve. Pomembno vlogo je pri pripravah na izvedbo plebiscita odigrala tudi medijska kampanja v organizaciji agencije Futura z naslovom »Slovenija, moja dežela je naša država«.
Kljub nasprotovanju zveznih organov, so se na nedeljo 23. decembra 1990, ob 7.00 zjutraj odprla vrata volišč. Udeležba je bila rekordna. V marsikaterih krajih po Sloveniji so že dopoldne zaprli glasovalna mesta, saj so glasovali že vsi vpisani v volilne imenike.
Vzdušje je bilo praznično. Tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer je bil tiskovni center za tuje in domače novinarje, je bilo živahno, saj so stalno potekale novinarske konference. Akreditiranih je bilo več sto domačih poročevalcev in tujih novinarjev ter posebnih poročevalcev iz okoli desetih držav, dogajanje na plebiscitu pa so spremljale tudi večje tiskovne agencije.
V Ljubljani se je mestno proslavljanje začelo že okoli 19. ure, ko se je začela pred magistratom in na Prešernovem trgu zbirati več tisoč glava množica. Prve neuradne rezultate pozno zvečer so pričakali s pesmijo in recitacijami, zaigrale so harmonike in zaplapolale zastave.
Glasovanja se je udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev, za samostojnost in neodvisnost se jih je izreklo 88,5 odstotka (1.289,369).
Uradne rezultate plebiscita je nato na slavnostni seji 26. decembra 1990 razglasil predsednik Skupščine RS, dr. France Bučar, predsednik Predsedstva RS Milan Kučan pa je predstavil poglavitne naloge za uresničitev plebiscitarne odločitve.