Avtor prispevka: Domen Kaučič, kustos

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) imenuje kraje svetovne dediščine, ki so pomembni kot naravna ali kulturna dediščina. Imenovanje svetovne dediščine ureja Unescova konvencija iz leta 1972, ki jo je Slovenija je po razglasitvi neodvisnosti ratificirala 5. novembra 1992. 

Slovenija je glede na število prebivalcev s štirimi kraji svetovne dediščine ena izmed najbogatejših držav. Poleg štirih krajev, ki jih bomo pobližje spoznali spodaj, je na t. i. poskusnem seznamu še 5 krajev oz. primerov dediščine, ki bi nekoč utegnili postati del Unescove dediščine. Dediščino, ki je uvrščena na t. i. poskusni seznam, imajo države največkrat namen predlagati za Unescovo dediščino. Uvrstitev kraja ali dediščine na poskusni seznam je tudi predpogoj za kasnejšo nominacijo za Unescovo dediščino. Na slovenskem poskusnem seznamu so Fužinarske planine v Bohinju, partizanska bolnišnica Franja, kras, pot miru od Alp do Jadrana (kot dediščina prve svetovne vojne) in arhitekturna dela Jožeta Plečnika. 

Ob naravni in kulturni dediščini Unesco varuje tudi nesnovno dediščino. Na omenjen seznam se uvrsti vsa dediščina, ki se prek kulturnega izročila prenaša iz roda v rod. Tudi tu ima Slovenija svoje adute. Na ta seznam so uvrščeni dramsko besedilo Škofjeloški pasijon, obhodi kurentov, klekljanje čipk in suhozidna gradnja na Krasu. Slednja se je na seznam uvrstila v okviru osmih evropskih držav. 

Osrednjo točko prispevka predstavljajo štirje primeri dediščine, ki so že uvrščeni na Unescov seznam. Škocjanske jame in bukovi gozdovi so uvrščeni na seznam naravne dediščine, medtem ko so Idrija s svojimi rudniškimi aktivnostmi in koliščarska naselja na Barju uvrščeni na seznam kulturne dediščine.

Škocjanske jame so s svojim največjim podzemnim kanjonom v Evropi bile prvi kraj v Sloveniji, ki se je uvrstil na Unescovem seznamu, in sicer že leta 1986. Škocjanske Jame predstavljajo enega izmed večjih fenomenov kraškega podzemlja. Zaradi svoje izjemne razgibanosti in velikosti park predstavlja izjemen vir biotske in abiotske raznovrstnosti. Med kraškimi jamami in kanjoni se vije reka Reka, ki pokrajino še dodatno popestri.

Idrija si naslov »varuha« dediščine živega srebra deli skupaj s španskim mestom Aladénom. Na Unescov seznam kulturne dediščine je bila uvrščena leta 2012. Rudniška dejavnost je v Idrijo prišla pol tisočletja pred tem, in sicer s koncem 15. stoletja, ko so v kraju odkrili nahajališče živega srebra. Skozi t. i. Šelštev (vhodno stavbo) se vstopi v Antonijev rov, ki so ga odprli leta 1500. Rov je poimenovan po sv. Antoniju Padovanskem, ki velja za jamskega zavetnika in zaščitnika pred nesrečami. Rudnik so za oglede odprli leta 1994.