Ljubljana, 23. marec 2021
Avtorica prispevka: Nataša Strlič, višja kustosinja
Drugo polovico osemdesetih je med drugim zaznamovala menjava generacij v ZKS (Zveza komunistov Slovenije). Leta 1986 je predsednik Centralnega komiteja ZKS postal Milan Kučan. Tudi po zaslugi na dialog pripravljenega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja je tekel dialog med oblastmi in RKC (Rimskokatoliško cerkvijo). Predsednik SZDLS (Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije) Jože Smole je leta 1986 je televizijske gledalce nagovoril v božični poslanici, zato se ga je oprijelo ljudsko ime Božiček. Tri leta zatem pa je bilo v Sloveniji po več desetletjih ponovno uvedeno praznovanje božiča.
Leto 1987 je postreglo s 57. številko Nove revije s Prispevki za slovenski nacionalni program. Ena od njegovih vodilnih misli je bila, da se morajo Slovenci iz naroda preoblikovati v nacijo z lastno državo. Slovenske oblasti so pisanje obsodile, a revije kljub pozivu zveznih oblasti niso prepovedale. Istočasno, a nepovezano je širšo javnost zaposlovala plakatna afera, ki se je vrtela okrog dela studia Novi kolektivizem/NSK ob vsakoletnem praznovanju Dneva mladosti. Plakat, ki je motiviko povzemal iz nacističnega plakata, je dodatno razgrel ozračje. Konec leta je zaznamovala stavka delavcev tovarne Litostroj med katero so delavci predlagali ustanovitev iniciativnega odbora Socialdemokratske stranke.
Tudi zaradi nestrinjanja s sprejetjem procentralističnih zveznih amandmajev je Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju s skupino Sociološkega društva najprej z javno razpravo, aprila 1988 pa še z objavo v Časopisu za kritiko znanosti objavilo Teze za novo slovensko ustavo.
Posebno poglavje v jugoslovanski zgodbi je imela JLA (Jugoslovanska ljudska armada), ki je po maršalovi smrti ostala država v državi. Kot nenadzorovan porabnik državnega proračuna, s svojo organizacijo ZK ter brez pravega, stalnega vodstva se je zapletala v vedno večja nesoglasja s Slovenijo, ki je zahtevala odpravo njenega posebnega položaja. Spor je enega od vrhuncev dosegel februarja 1988, ko sta časopisa Delo in Mladina v člankih kritizirala obrambnega ministra Branka Mamulo zaradi prodaje orožja Etiopiji in »uporabe« vojakov JLA pri gradnji njegove vile v Opatiji .
Maja 1988 je Mladina pripravljala izid članka o vojaških grožnjah JLA Sloveniji, ki so bile izrečene na seji zveznega predsedstva ZK in bi morale ostati v tajnosti. Tednik s člankom Vlada Miheljaka je bil sicer zaplenjen, a slovensko vodstvo je v dokaz, da niso kršili dogovora o tajnosti, uvedlo preiskavo. Služba državne varnosti je konec maja 1988 sinhrono aretirala publicista Janeza Janšo zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti, vojaška varnostna služba pa zastavnika Ivana Borštnerja, ki je poskrbel, da je eden tajnih dokumentov prišel do uredništva Mladine. Kasneje je bil aretiran še publicist David Tasić, urednik Mladine Franci Zavrl se ji je s premišljeno hospitalizacijo uspel izogniti.
Odziv Slovencev na aretacije je bil takojšen in množičen. Prvič po drugi svetovni vojni je prišlo do množičnih javnih protestov, ki so potekali brez pokroviteljstva uradnih družbeno političnih organizacij. Na najbolj množičnem shodu v Ljubljani v organizaciji Odbora za varstvo človekovih pravic, se je 21. junija 1988, zbralo preko 10.000 ljudi.
Na za javnost zaprtem in v srbohrvaškem jeziku vodenem sojenju proti četverici pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani, so pred vojašnico na Roški cesti vseskozi potekale mirne demonstracije. Kazni so bile izrečene konec julija 1988. Slabo leto zatem je slovensko vodstvo tri civilne obtožence predčasno pomilostilo.
Prebujajoča opozicija je bila vedno bolj tvoren dejavnik in vse pogostejši sogovornik uradnih slovenskih oblasti. Z izjemo prve, maja 1988 ustanovljene Slovenske kmečke zveze, se je večina opozicijskih skupin začela pospešeno organizirati in združevati v drugi polovici leta 1988. Nove zveze so - sprva formalno pod okriljem SZDL saj strankarsko združevanje zakonsko še ni bilo možno - začele nastajati od začetka naslednjega leta.
Prvič so slovenska oblast in opozicijske skupine skupaj nastopile 27. februarja 1989 na protestnem zborovanju v podporo stavkajočim rudarjem na Kosovu, v ljubljanskem Cankarjevem domu.
Svojo vizijo bodoče države je opozicija predstavila z Majniško deklaracijo maja 1989, mesec dni kasneje pa se je pojavil še predlog SZDL in nekaterih družbeno političnih organizacij, Temeljna listina Slovenije 1989. Opozicija se je predstavila z zahtevo po suvereni državi, medtem ko je tedanja vladajoča struktura predlagalo preobrazbo Jugoslavije v konfederativno in demokratično skupnost. Da javnost še ni bila pripravljena na idejo Majniške deklaracije je dokazalo število podpisov v podporo obeh predlogov. Temeljno listino je namreč podprlo kar trikrat več ljudi kot Majniško deklaracijo.
V mesecu maju 1989 je predsednik zveznega predsedstva postal razmeroma neznan politik, ekonomist Janez Drnovšek. 27. septembra 1989 je slovenska skupščina ob njegovi navzočnosti slovesno potrdila ustavna dopolnila - amandmaje, ki so tudi zakonsko vodila k demokratizaciji slovenskega političnega prostora. Nova slovenska himna je postala Prešernova Zdravljica, odpadlo je določilo o vodilni vlogi Zveze komunistov, kar je kasneje omogočilo preoblikovanje dotedanjih zvez v politične stranke. 10. amandma je med drugim poudarjal pravico do odcepitve (razdružitve) od Jugoslavije.
Potem, ko so slovenske oblasti preprečile za 1. december 1989 načrtovani miting resnice Srbov in Črnogorcev v Ljubljani, je sledil srbski bojkot slovenskega blaga, prekinjeni so bili tudi stiki med slovenskimi in srbskimi podjetji. V takšnih okoliščinah je bila konec leta 1989 ustanovljena Demokratična opozicija Slovenije (DEMOS), ki je povezala Socialdemokratsko zvezo Slovenije, Slovenske krščanske demokrate, Slovensko demokratično zvezo, Slovenska kmečka zveza je program podprla, a v koalicijo DEMOS vstopila januarja 1990. Potem, ko so bile razpisane prve povojne večstrankarske volitve, so se ji pridružili Zeleni Slovenije, kasneje pa še Liberalna stranka in Sivi panterji.
Na 14. izrednem kongresu ZKJ v Beogradu, januarja 1990 se je s protestnim odhodom slovenske delegacije porušil še drugi nosilni steber Jugoslavije; po Titovi smrti in razpadu ZKJ je ostala le še JLA.
Naslednji korak so pomenile prve demokratične večstrankarske volitve, 8. in 22. aprila 1990. Največ glasov je prejela koalicija DEMOS, med posameznimi strankami pa Zveza komunistov Slovenije - Stranka demokratične prenove. Mandat za sestavo vlade je dobil Lojze Peterle, vodja Slovenskih krščanskih demokratov, ki so v okviru Demosove koalicije prejeli največ volilnih glasov. Neposredno je bilo izvoljeno tudi predsedstvo republike: dr. Matjaž Kmecl, Ciril Zlobec, dr. Dušan Plut in Ivan Oman. V drugem krogu glasovanja je bil za predsednika Predsedstva RS izvoljen Milan Kučan. Predsednik skupščine je postal dr. France Bučar, maja je bila izvoljen tudi 27-članski Izvršni svet.
Odnosi z JLA so se dodatno zaostrili, ko je vojska v drugi polovici maja 1990 začela iz občinskih skladišč v neznano odvažati orožje Teritorialne obrambe. Obdržati ji je uspelo le 30 % orožja. Istočasno je v tajnosti začela nastajati Manevrska struktura narodne zaščite, slovenske oborožene enote, ki jih je v dogovoru z najvišjimi republiškimi organi oblikoval Republiški sekretariat za ljudsko obrambo. Priprave za samostojnejše delo slovenske policije so potekale tudi v okviru Republiškega sekretariata za notranje zadeve, Republiški komite za mednarodno sodelovanje pa je širil slovensko diplomatsko dejavnost v tujini.
8. julija 1990 se je v Kočevskem Rogu zgodila slovesnost ob grobiščih po vojni pobitih partizanskih in komunističnih nasprotnikov, kjer sta si simbolično segla v roke predsednik republike Milan Kučan in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar ter pozvala rojake k spravi.
Za nadaljnji potek dogodkov je bila zagotovo prelomna odločitev o plebiscitu, ki je začasno poenotila slovenski politični prostor. Prebivalci Slovenije so na ljudskem glasovanju 23. decembra 1990 z veliko večino glasov izglasovali življenje v samostojni Sloveniji, naslednjega pol leta pa se je intenzivno sprejemala osamosvojitvena zakonodaja, iskalo se je podpornike v tujini ter pripravljalo za odhod iz Jugoslavije, ki ni več omogočala razmer za učinkovit razvoj Slovenije.
Za uradni datum razdružitve je bil določen 26. junij, toda akte o osamosvojitvi je skupščina sprejela že dan prej, 25. junija. Samostojnost je bila razglašena naslednji dan. Pristojnosti federacije so se prenesle na republiške organe. 27. junija 1991 – na Primorskem že dan prej - so po slovenskih cestah zabrnele oklepne enote Jugoslovanske ljudske armade.