Demonstracije in tanki na beograjskih ulicah

Študentske demonstracije v Beogradu skozi objektiv Mladininega fotografa Toneta Stojka.
13. 3. 1991

Prva polovica marca 1991 je postregla z novimi kriznimi točkami v Jugoslaviji. Skupni imenovalec večine je bila Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Po odobritvi vrhovnega poveljnika vojske in predsednika Predsedstva SFRJ Borisava Jovića, je v začetku marca  posegla v mednacionalni konflikt v kraju Pakrac na Hrvaškem. 

Kmalu zatem je na veliko ogorčenje domače in tuje javnosti Jugoslovanska ljudska armada posredovala na ulicah jugoslovanske prestolnice.

Potek dogodkov je bil sledeč. Sekretariat za notranje zadeve Srbije je prepovedal mirne demonstracije združene opozicije v jugoslovanski prestolnici, napovedane za soboto, 9. marca, na Trgu republike in pred poslopjem beograjske  televizije.

Kljub prepovedi so se ljudje začeli zbirati v centru mesta. Na čelu demonstrantov, ki so zahtevali svobodo tiska in informiranja ter enakopraven položaj vseh strank v srbskih javnih glasilih, je bil Vuk Drašković, predsednik Srbskega gibanja obnove. Sprva mirne demonstracije so  se po grobem posredovanju milice, sprevrgle v krvav obračun. V nasilnem obračunavanju med milico in demonstranti sta dve osebi  izgubili življenje (miličnik in  še ne polnoleten dijak), 88 oseb je bilo  ranjenih. Predsednik Republike Srbije Slobodan Milošević je zahteval vojaško intervencijo in na  pozno sobotni telefonski seji nepopolno zastopanega predsedstva SFRJ je bila izglasovana uporaba enot JLA.

Center prestolnice je zasedlo 50 armadnih tankov, največ jih je bilo pred stavbo televizije. V priporu je med drugimi pristal tudi Vuk Draškovič.

Grob poseg vojske je obsodilo tudi Predsedstvo Republike Slovenije in ugotovilo, »da je predsedstvo SFRJ ponovno nezakonito in protiustavno odobrilo uporabo enot JLA za poseganje v notranjepolitične razmere v Jugoslaviji«. Na sobotne dogodke se je odzval tudi predsednik Zveznega izvršnega sveta Ante Marković češ, da se predsedstvo SFRJ z njim ni posvetovalo o posredovanju vojske.

Nedeljski Beograd je na dogodke prejšnjega dne, poleg oboroženih vojakov in tankov v centru prestolnice, spominjal še vedno prisoten vonj po solzivcu. Vse je kazalo, da so se strasti umirile, zadnji tanki JLA so beograjske ulice zapustili v nedeljo pozno popoldne. A demonstracij še ni bilo konec. V noči z nedelje na ponedeljek so center mesta zasedli študentje. Na Terazijah se jih je  zbralo okoli 10.000, pridružili so se jim tudi taksisti.

V ponedeljek, 11. marca, so se za novo vzpostavljenim študentskim govorniškim odrom izmenjevali ugledni  srbski intelektualci, pridružil se jim je tudi srbski patriarh Pavle. Prvotne zahteve opozicije tudi po odstopu vodstva beograjske televizije, so študentje in njihovi podporniki nadgradili.

Istega dne je na Ustju potekal tudi miting z nekaj 10.000 udeleženci, v organizaciji vladajočih srbskih oblasti. Gesla, ki so jih vzklikali v podporo srbskemu predsedniku  Miloševiču  so bila nedvomno v popolnem  nasprotju z žvižgi in vzkliki »Slobo - Sadam«, ki so odmevali na študentskih Terazijah.

V torek, 12. marca, so se študentom pridružili še dijaki. Po odpovedi pouka v osnovnih in srednjih šolah so se organizirano odpravili na demonstracije, kjer so se prebirale brzojavke  podpore, burno je bila pozdravljena tudi brzojavka mariborske Katedre in študentskega radia Marš.

Tega dne je bil izpuščen  tudi v soboto priprt predsednik  SPO Vuk Drašković, odstopili so vodilni ljudje TV Beograd. Miren protest  je potekal v senci grožnje možnega ponovnega posredovanja vojske – na zahtevo zveznega  sekretarja za ljudsko obrambo generala Kadijevića je predsednik Predsedstva SFRJ Borisav  Jovič sklical sejo vrhovnega poveljstva.

Četrti dan študentskih demonstracij,  sreda 13. marec 1991,  je potekal v znamenju množičnega slovesa od žrtve krvavih sobotnih dogodkov, dijaka Branivoja Milinovića.

Demonstranti so dosegli novo pomembno zmago. Svoj odstop je ponudil republiški notranji minister, kar so sporočili na mitingu srbske opozicije na Trgu republike. Njeni voditelji so se nato pridružili  okoli 5000 študentom ki so še vedno demonstrirali na bližnjih Terazijah. Med drugim je bilo slišati glasove o Miloševićevi aretaciji, ki pa  so jih  voditelji opozicije omilili v zahtevo po  čimprejšnjih republiških volitvah.

Beograd je bil še vedno v znamenju štiridnevnih demonstracij, ki pa jih srbska opozicija ne bi tako uspešno zaključila brez podpore študentov in dijakov na Terazijah.

Spontan ljudski odpor proti vodilnim srbskim garnituram  se je po štirih dneh uradno sicer zaključil, prinesel je nekaj odstopov, a vseeno pustil priokus grenkobe. Marsikdo je bil mnenja, da se je končal prezgodaj in brez pravega razloga, marsikdo jih je videl in ocenil kot dvorne igre opozicije in vladajoče srbske strukture.

Kako pa so tanki in demonstracije na beograjskih ulicah vplivali na slovenski prostor?

Poleg vedno bolj zaostrenega dialoga na relaciji republiških in zveznih oblasti ter armadnega vrha, je bilo posledice občutiti tudi na drugih področjih.

Precej težav so namreč imeli organizatorji  svetovnega prvenstva skupine B v hokeju na ledu, ki naj bi poteklo v Ljubljani in na Jesenicah med 28. marcem in  7. aprilom 1991. O normalnih in varnih pogojih bivanja in tekmovanja v Sloveniji je v pismu, ki ga je naslovil na vse sodelujoče hokejske zveze, jamčil tudi predsednik slovenskega Izvršnega sveta Lojze Peterle. Po napornem prepričevanju držav udeleženk, da je v Sloveniji večstrankarski sistem in da je  od Beograda oddaljena skoraj 600 kilometrov, je bilo svetovno prvenstvo le izpeljano. 

V povsem drugačni luči kot na ulicah Beograda pa se je JLA pokazala na vsakoletnem planiškem prazniku - finalu svetovnega pokala v smučarskih poletih (22.–24. marec 1991). Njeni pripadniki so namreč imeli precejšnje zasluge za uspešno pripravo letalnice.

Marec 1991 je bil tudi mesec ustanovitve operativnega koordinacijskega telesa za primer izrednih razmer v Sloveniji, ki se je že v prvih poletnih dneh leta 1991 neposredno soočilo z močjo Jugoslovanske (ljudske) armade.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.