Moja zgodba – 30 let Republike Slovenije

 Nacionalna spletna zbirka spominskih izjav o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije / National online collection of commemorative statements about democratization and independence of Slovenia

Tomi Lombar - Razstava ob donaciji opusa fotografij

Od rojstva samostojne Slovenije do obzorja njene tridesetletnice
8. februar – junij 2021

Samo Aleš, Tadej Iljaž, Borut Opetnik – »Odcepljeni«

Najstniki Samo Aleš, Tadej Iljaž in Borut Opetnik so se 26. junija 1991, ob slovesni razglasitvi samostojne in neodvisne Republike Slovenije, na svojevrsten način zapisali v zgodovinski dan slovenskega naroda. Njihovo proslavljanje v Ljubljani je v fotografski objektiv ujel Dnevnikov fotoreporter Tomi Lombar. Trojica mladih na fotografiji izžareva osamosvojitveno vzdušje: Borut z gesto zmagoslavja, Samo z gesto moči in mladostniško navdahnjenim lastnoročnim napisom na majici Jest sm čist odceplen, Tadej pa z gesto veselja in emblemom na majici Samostojna Slovenija 1991 – na sončni strani Alp. Samo Aleš je v osamosvojitvenem času obiskoval Srednjo šolo tiska in papirja, smer grafični tehnik, Tadej Iljaž Srednjo šolo za računalništvo in naravoslovje, Borut Opetnik pa Srednjo elektrotehniško šolo. Po tridesetih letih jih je na fotografiji Tomija Lombarja prepoznala fotografinja Sarah Poženel. Na pobudo Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki hrani fotografijo, in z Borutovim prizadevanjem, so se Samo, Tadej in Borut znova srečali in obudili spomin na osamosvojitveni čas. Tako kot leta 1991 jih je tudi leta 2021 fotografiral Tomi Lombar. Samo Aleš je bil rojen 26. februarja 1973 v Ljubljani, prebiva v Medvodah in deluje v podjetju Energetika Ljubljana, v laboratoriju za merilno tehniko kot monter. Tadej Iljaž je bil rojen 3. februarja 1974 v Münchnu, prebiva v Kresniških Poljanah in deluje kot organizator logistike. Borut Opetnik je bil rojen 16. junija 1973 v Ljubljani, kjer tudi prebiva in deluje kot nabavni rekviziter za slovensko filmsko produkcijo in za snemanje reklam za tuje produkcije.

Andrej Želodec - Razminiranje minskih polj

Andrej Želodec je po avtoprevozniškem delu v letih 1970/1971 v Črnomlju in Zagrebu služil vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi. Do leta 1987 je bil zaposlen v Perutninskem kombinatu Pivka – TOK Kooperacija Neverke, kjer je prejel priznanje za uspešno zamisel in realizacijo inovacije pri razkladanju krme v razsutem stanju. Z vojaškim terenskim vozilom GMC, ki ga je iznajdljivo predelal, je saniral divja odlagališča v občinah Postojna (in Pivka), Ilirska Bistrica in Sežana. Namesto obljubljenega subvencioniranja se je spopadal z dolgoletnim davčnim pregonom, od blokade žiro računa do rubeža lastnega doma. S svojim kombajnom je žel žitna polja Košanske doline. Leta 1990 je v Beogradu opravil tečaj za zaščito in reševanje ob eksplozijah. Pridobljeno strokovno znanje ga je vodilo do delovanja v okviru Civilne zaščite in Manevrske strukture narodne zaščite. Še posebej aktiven je bil v letu osamosvojitve Slovenije in v vojni za njeno obrambo. Poleti 1991 je kot pirotehnik opravljal zahtevno odpravo posledic eksplozije skladišča JLA v Črnem Vrhu, po umiku JLA iz Slovenije pa je deloval pri razminiranju zapuščenih vojaških območij, od katerih ga je najhuje zaznamovalo razminiranje vojaškega letališča Cerklje ob Krki. Za delo je prejel več priznanj, leta 2019 tudi najpomembnejše – častni znak svobode Republike Slovenije. Odlikoval ga je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor kot pripadnika skupine za razminiranje iz Teritorialne obrambe in Civilne zaščite za učinkovito, požrtvovalno in junaško izvedeno akcijo »Razminiranje 1991–1994«. Tudi po njegovi zaslugi od zaključka razminiranja ni bilo najdeno nobeno nevarno eksplozivno telo več. Za ceno lastnega zdravja in lastnega življenja je preprečeval izgube življenj drugih. Toda kopičile so se mu krivice in njegovo delo je bilo dolgo časa pozabljeno in nerazumljeno. S priznanji mu je bilo dostojanstvo vsaj delno povrnjeno, že tako hude psihofizične preizkušnje pa so zaradi namerno neustreznega zdravljenja postale še hujše in ga pestijo še danes. Ob pogledu na lipo, ki jo je pred domačo hišo posadil ob rojstvu samostojne Slovenije, ga krepi misel, da je bilo smrtno nevarno delo njegova žrtev za slovensko domovino, ki jo ima neizmerno rad, in da bodo storjene krivice končno popravljene.

Damjana Morel - Šivanje zastave

Damjana Morel je glasbena pedagoginja in učiteljica glasbene umetnosti na Osnovni šoli Pivka. V Košanski dolini neguje tradicijo zborovskega petja, s šolskimi pevskimi zbori je prejela več priznanj, tudi zlato priznanje na Državni reviji otroških in mladinskih pevskih zborov. Rojstvo države je počastila na izviren način. Ker je bila slovenska državna zastava v skupščini sprejeta šele in je ni bilo moč nikjer kupiti, je v večeru slovesne razglasitve samostojnosti, , s televizijskega ekrana prerisala novo slovensko zastavo. Iz stare zastave jo je sešila v noči na 27. junij. Zaradi časovne stiske je bil grb le na eni strani. Navsezgodaj zjutraj je njena slovenska zastava zaplapolala na mlaju v Dolnji Košani. Ker se zastava ni ohranila, jo je ob 30. obletnici samostojnosti znova sešila.

Jože Morel - Postavitev mlaja

Jože Morel je samostojni podjetnik in prostovoljni gasilec. Od leta 2008 je prizadeven poveljnik Civilne zaščite Občine Pivka. Leta 2014 je za dolgoletno gasilsko delo, za uspešno vodenje reševalnih akcij in za obvladovanje zahtevnih razmer ob ledeni ujmi prejel občinsko plaketo Občine Pivka. Ob osamosvojitvi Slovenije je bil eden izmed ključnih zanesenjakov pri postavitvi mlaja kot tradicionalnega simbola narodne pripadnosti in slavja sredi Dolnje Košane. Mlaj je prvotno krasila unikatna slovenska zastava, ki jo je sešila njegova žena Damjana. Ker je zastava plapolala več kot mesec dni in se raztrgala, so jo poleti 1991 za shod ob prazniku zavetnika cerkve sv. Štefana nadomestili s kupljeno. V spomin na osamosvojitveno leto jo Jože Morel še vedno hrani.

Jože Štradjot - Jurišni odred Teritorialne obrambe

Jože Štradjot je bil v osemdesetih letih član izvršnega odbora postojnske Zveze socialistične mladine Slovenije. Že v letih pred odhodom na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado leta 1985/1986, se ni več udeleževal štafete mladosti. JLA je služil v oklepno-mehaniziranem bataljonu v Ilirski Bistrici pod poveljstvom Nedeljka Djuranovića. Že takrat je čutil negativen odnos do Slovencev. S poveljnikom sta se pozneje srečevala v nogometnih klubih, saj je bil Nedeljko Djuranović navdušen športnik in privrženec Nogometnega kluba Transport Ilirska Bistrica, Jože Štradjot pa Nogometnega kluba Košana. Tik pred vojno in med vojno za obrambo samostojne Slovenije je vodil vod enega od dveh jurišnih odredov Teritorialne obrambe, ki sta delovala na območju Pivke in na širšem območju med Ilirsko Bistrico, Postojno in Cerknico. V času trimesečnega moratorija za uresničevanje osamosvojitvenih aktov in do odhoda vojakov JLA iz Slovenije, je vodil skupino, ki je budno spremljala dogajanje na območjih vojašnic in pomagala pri pobegih vojakov JLA iz vojašnice Pivka. Na očetovo pobudo je v noči s 26. na 27. junij 1991 v domačem kraju v čast samostojni Sloveniji poskrbel, da je bil mlaj pripeljan iz njihovega gozda. Od decembra 1992 deluje v Slovenski vojski. Ob tridesetletnici samostojne Slovenije je svojo uniformo iz leta 1991 podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Dr. Gorazd Drevenšek

DR. GORAZD DREVENŠEK je Mariborčan, rojen leta 1962. Bogatejši za izkušnjo služenja vojaškega roka v JLA v srbskem Petrovcu in s posledično ugotovitvijo, da ta država – Jugoslavija – ne bo več dolgo, je leta 1982 postal študent sprva fizike in nato biologije na ljubljanski univerzi.

Brez večjih političnih izkušenj in na pobudo mladinskega aktivista Sama Resnika je v zadnjem trenutku kandidiral in zmagal na volitvah za predsednika Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije/ UK ZSMS. Kot prvi naravoslovec in nekomunistični kandidat jo je vodil od februarja 1988 do maja 1990. V razmeroma predvidljive študentske volitve je vnesel elemente pluralnosti. Sodeloval je pri kandidaturi Janeza Janše za predsednika Republiške konference ZSMS pomladi 1988. Po njegovi aretaciji je bil kot predsednik UK ZSMS vpet v delovanje Odbora za varstvo človekovih pravic in organizaciji množične manifestacije v podporo četverici JBTZ junija 1988 v Ljubljani.

Bil je pobudnik in ključen člen iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije/ SDZS, ki je svoje prve prostore za delovanje dobila decembra 1988 na sedežu UK ZSMS na Kersnikovi 4 v Ljubljani. Sodeloval je pri ustanavljanju tako Socialdemokratske zveze Slovenije kot Slovenske demokratične zveze. UK ZSMS je podprla tudi izdajanje časopisa Demokracija.

Do konca prvega kroga predsedniških volitev aprila 1990, ko je postalo jasno, da se je kandidat Demosa Jože Pučnik uvrstil v drugi krog, je bil vodja njegovega volilnega štaba.

Zaključil je študij biologije, doktoriral iz medicinskih znanosti/farmakologije in bil eden od pobudnikov ustanovitve Univerze na Primorskem. Je predavatelj psihofarmakologije na Univerzi na Primorskem, na ljubljanski Medicinski fakulteti pa vodja laboratorija za kardiovaskularno farmakologijo. Dr. Gorazd Drevenšek si tudi danes postavlja inovativne in pogosto mejne cilje.

Mož in oče treh otrok se v prostem času vrača k naravi in primarnemu delu z zemljo. Med drugim meni, da bi »mir, ki ga dobiš na vrtu, moral biti ključni element večine obravnav kroničnih stanj«.

Ignac Polajnar

IGNAC POLAJNAR je rojen v Potočah pri Preddvoru leta 1948. Po gimnaziji v Kranju in Ljubljani se je vpisal na študij bogoslovja na Teološki fakulteti in nato dokončal študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirani slavist in sociolog je že zgodaj začel objavljati svoja literarna dela v revijah Nova Mladika, Mariborski dialogi ter v Sodobnosti ter Prostor in čas. Bil je tudi urednik bogoslovne literarne revije Pogovori. Od sedemdesetih let 20. stoletja je redno publiciral v časopisu Družina, aktiven je bil v krogu revije in društva 2000. Zaposlen je bil kot novinar pri časopisu Večer ter kot urednik internega glasila v podjetju Metalka. Še preden je kot član Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) vstopil v aktivno politiko, sta z ženo kot laika slovenske cerkve obiskovala slovenske župnije in govorila o družini in zakonu. V SKD so že pred prelomnimi aprilskimi volitvami leta 1990 imeli široko mrežo podpornikov na terenu, saj je jedro njihovih funkcionarjev izhajalo iz zakonskih in veroučnih skupin.

Aprila 1990 je bil izvoljen za delegata v Družbenopolitični zbor/DPZ Skupščine RS, SKD pa so postali stranka z najvišjo volilno podporo v koaliciji Demos. Bil je vodja njihove poslanske skupine in to funkcijo opravljal tudi v prvem sklicu Državnega zbora med leti 1992–1996. Človek dialoga, ki ni imel težav z nazorsko različnimi sogovorniki, je bil leta 1991 imenovan za prvega predsednika Preiskovalne komisije DZ RS o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Po letu 1996 je opravljal funkcijo svetovalca in nato sekretarja v poslanski skupini SKD. Dolgoletni rekreativni športnik, maratonec in kolesar je od leta 2002 pa vse do upokojitve leta 2015 služboval na Ministrstvu za šolstvo in šport.

Ignac Polajnar, mož, oče treh otrok in dedek sedmim vnukom, je še vedno športno aktiven. Ljubezen do teka je prenesel tudi na svoje otroke. Danes je predsednik razsodišča stranke NSi.

Marjan Podobnik

MARJAN PODOBNIK je rojen na praznični 24. december leta 1960 v Cerknem. S sestro Anko in bratom Janezom je mladost preživel na manjši kmetiji v delavsko-kmečki družini. Po končani gimnaziji v Idriji se je vpisal na Biotehniško fakulteto, smer živinoreja in postal diplomirani inženir kmetijstva.

Ob prvi službi kmetijskega svetovalca in pozneje direktorja Kmetijske zadruge Idrija je bil vse bolj vpet v proces demokratizacije slovenskega političnega prostora konec osemdesetih let 20. stoletja. Z nekdanjimi fakultetnimi sošolci in profesorjem dr. Francem Zagožnom je 29. februarja 1988 v Žalcu pripravljal problemsko konferenco o kmetijstvu – organizator je bila takratna ZSMS – in bil med člani iniciativnega odbora Zveze slovenske kmečke mladine in pozneje njen predsednik. 12. maja 1988 je sodeloval pri ustanovitvi prve slovenske demokratične politične stranke po drugi svetovni vojni, Slovenske kmečke zveze (SKZ). Marjan Podobnik je kmalu postal njen podpredsednik in član ožjega vodstva. Na listi SKZ, ki je bila del zmagovite koalicije Demos, je bil na aprilskih volitvah leta 1990 še ne tridesetleten izvoljen v takratno Skupščino RS in postal vodja poslanske skupine SKZ, največje poslanske skupine v DEMOS-u. Sodeloval je pri ključnem projektu Demosove vlade – osamosvojitvi Slovenije. Leta 1992 je postal predsednik v Slovensko ljudsko stranko (SLS) preimenovane Slovenske kmečke zveze in uspešno nastopil tudi na državnozborskih volitvah leta 1992 in 1996. Na mestu podpredsednika tretje vlade dr. Janeza Drnovškova (1997–2000) je »preživljal politično najbolj intenzivno življenjsko obdobje«, ki ga je zaznamovala tudi politična diskreditacija, kot posledica njegovih prizadevanj za sprejetje sistemske protikorupcijske zakonodaje, ki bi v največji možni meri preprečila privatizacijske zlorabe, tajkunizacijo in kopanje bančne luknje. Na prelomu tisočletja se je za osemnajst let umaknil iz aktivne politike. Prevzel je vodenje podjetja Telekom, nato pa je kot samostojni podjetnik naslednjih 14 let deloval pretežno v Republiki Srbiji. Po vrnitvi v Slovenijo leta 2015 je bil predavatelj in svetovalec v Centru biotehnike in turizma – GRM Novo mesto. Na različne problematike, predvsem pa na vprašanje slovenske pomorske meje je opozarjal v okviru leta 2007 ustanovljenega Zavoda 25. junij in Slovenske narodne zveze pri Slovenski ljudski stranki. Leta 2018 se je vrnil v aktivno politiko in za naslednja štiri leta znova postal predsednik SLS. Bil je pobudnik gibanja Povežimo Slovenijo, ki je kot koalicija SLS in štirih drugih strank, nastopila na državnozborskih volitvah aprila 2022. Vstop v DZ RS jim ni uspel.

Mož in oče šestih otrok, mir in hkrati energijo za nove izzive črpa iz družine, glasbe in duhovnosti.

Viktor Žakelj

VIKTOR ŽAKELJ je rojen leta 1943 v Žireh. Po končanem učiteljišču v Ljubljani in študiju matematike in fizike na Pedagoški akademiji je opravil še Višjo pravno šolo in Vekš ter magisterij iz ekonomije. Poleg aktivnega političnega udejstvovanja, vseživljenjskega izobraževanja in službovanja na področju ekonomije je bil vseskozi vpet  v profesionalni in rekreativni šport. Širok razpon njegovih delovnih mest je segal od osnovnošolskega učitelja matematike in fizike, direktorja (splošnega sektorja) v tovarni Alpina do predsednika skupščine občine (župana) Škofja Loka in vrste služb s področja ekonomije na ministrstvih, v vladah in Predsedstvu Socialistične republike Slovenije.

Želja po študiju planiranja v Nemčiji se mu ni uresničila. Leta 1982 je dobil delovno mesto na ministrstvu za planiranje, v vladi (Izvršnem svetu) Janeza Zemljariča in pozneje v vladi Dušana Šinigoja. Svojo poklicno pot je nadaljeval na Predsedstvu SRS pri Francetu Popitu, ter v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije (SZDLS) pri Jožetu Smoletu. Sodeloval je pri preoblikovanju SZDLS v Socialistično stranko Slovenije/SSS. Bil je med njenimi soustanovitelji in nato njen prvi in edini predsednik. SSS je oktobra 1990 prva predlagala plebiscit o samostojnosti Slovenije. Na volitvah aprila 1990 je bil izvoljen v DPZ Skupščine RS. Med letoma 1990 in 1992 je deloval kot delegat v Skupščini RS, v prvi Drnovškovi vladi je bil njen podpredsednik.

Viktor Žakelj je človek dialoga, ki je prijatelje našel tudi med politično drugače mislečimi ter plodovit publicist in pišoči ekonomist, ki mu je mar za globalno prihodnost. Kot sopotnik in aktivni udeleženec je odličen poznavalec političnih sistemov v SRS in RS.

Že več kot 46 let je srečno poročen. Je dedek trem vnukom in oče sinovoma, uspešnima podjetnikoma – še dvema iz dolge vrste izjemnih in plodovitih Žirovk in Žirovcev.

Janez Slapar

JANEZ SLAPAR

Rojen 26. septembra 1949 na Pristavi pri Tržiču.

Kot diplomirani upravni pravnik z opravljeno Šolo za rezervne častnike pehote v Bileći, od novembra 1969 do aprila 1971, je bil od leta 1971 do 1994 zaposlen v Teritorialni obrambi v občini Tržič kot vodja priprav za splošni ljudski odpor in od leta 1973 kot načelnik štaba poveljstva partizanskih enot. Leta 1975 se je zaposlil na Conskem štabu za splošni ljudski odpor Gorenjske, ki se je pozneje (leta 1976) preimenoval v Pokrajinski štab za teritorialno obrambo. Opravljal je različne dolžnosti (po časovnem zaporedju): pomočnik za politične zadeve in motivacijo, načelnik za organizacijsko-mobilizacijske zadeve, pomočnik načelnika za operativno-učne zadeve, načelnik za operativno-učne zadeve. Leta 1980 je bil imenovan za načelnika štaba za TO Gorenjske, leta 1988 pa za poveljnika TO Gorenjske. Za v. d. načelnika RŠTO in zastopnika poveljnika Teritorialne obrambe Slovenije ga je predsedstvo RS na predlog republiškega sekretarja za ljudsko obrambo imenovalo 28. septembra 1990. Leta 1992 je bil na predlog ministra za obrambo imenovan za načelnika RŠ za TO. V vojaški službi je dosegel čin generalmajor. Odlikovan je bil z zlatim častnim znakom (leta 1992) ter redom generala Maistra 1. stopnje (leta 1991).

V letih od 1998 do 2002 je bil zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve in od 2006 do 2010 je opravljal dolžnost obrambnega in vojaškega predstavnika Republike Slovenije pri Organizaciji združenih narodov v Stalnem predstavništvu Republike Slovenije.

Od 2003 do 2006 je bil predstavnik Slovenije v višjem odboru NATO za orožje za množično uničevanje. Od 1. januarja 2011 je upokojen (upokojeni generalmajor).

Predsednik Strelske zveze Slovenije je bil od leta 1992 do leta 2005 in od 2012 do 2021.

Miha Molan

Miha Molan, rojen v Brežicah 26. septembra 1953. Leta 1980 je postal komandir Postaje milice Krško. Čez štiri leta je bil premeščen na UNZ Trbovlje in nato leta 1989 na UNZ Krško na delovno mesto načelnika inšpektorata milice. Sodeloval je tudi pri akciji Sever. Maja 1991 je bil imenovan v koordinacijsko podskupino za Dolenjsko. V času vojne je sprejemal odločitve o angažiranju enot milice in bil prisoten na terenu. Med drugim je sodeloval pri zavarovanju organiziranega prebega pilotov z vojaškega letališča Cerklje, pri pogajanjih s pripadniki JNA na Obrežju in Brežicah, pri varovanju varovanih oseb na poti preko Posavja, pri planiranju in usklajevanju aktivnosti milice za zasedbo vojaških objektov na področju Krškega in pri razporejanju PEM ob blokadi letališča Cerklje. Leta 1999 je bil imenovan za direktorja Policijske uprave Krško, naslednje leto pa ga je Vlada RS imenovala za državnega sekretarja na Ministrstvu za notranje zadeve, kjer je vodil urad za usmerjanje in nadzor policije. Leta 2005 se je upokojil. Bil je podpredsednik Združenja Sever in nato predsednik policijsko veteranskega združenja. Kot policijski veteran je prejel številne znake, medalje in odlikovanja, med drugim Zlati znak Združenja Sever in državno odlikovanje Častni znak svobode RS leta 1992.

Stanislav Bačar

Stanislav Bačar, rojen 29.6. 1938, Dolenje, umrl 5. maja 2012 v Ajdovščini. Po zaposlitvi v Tekstilni je bil načelnik oddelka za ljudsko obrambo in od leta 1982 do 1986 predsednik IS občine Ajdovščina, od 1986 do 1990 pa medobčinski sekretar ZK v Novi Gorici. Leta 1991 je bil načelnik Uprave za notranje zadeve v Novi Gorici. Pred upokojitvijo je bil direktor PU Nova Gorica. Leta 1992 je prejel častni znak svobode RS za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Slovenije med osamosvojitvijo. Stanislav Bačar je bil tudi pobudnik in glavni urednik zbornika o primorskih dogodkih ob osamosvajanju Njim vsem pripada slava. Bil je tudi amaterski zgodovinar, zbiralec in avtor več knjig in razstav. Njegovo zbirko fosilov hrani Goriški muzej. Za svoje delo pri zbiranju in predstavljanju geološkega gradiva javnosti je leta 2004 prejel častno Valvasorjevo nagrado.

Izidor Rejc

Izidor Rejc, rojen 5. novembra 1936 v Doleh nad Idrijo. Žena Helena, otroci Tadej, Sebastjan, Simona, Adriana, Dominika. Živi v Ljubljani. Univerzitetni diplomirani ekonomist. Kot prvi ekonomist v podjetju Alpina v Žireh je v tovarni prevzel računovodstvo. Čeprav ni bil član Zveze komunistov, je leta 1966 postal direktor. Podjetje se je uspešno razvijalo. Leta 1975 je pod političnim pritiskom odšel v Mercator in bil tam finančni direktor ter direktor Mercator blagovnega centra. Leta 1989 je bil med ustanovitelji Slovenskega krščansko-socialnega gibanja in nato med vodilnimi pri Slovenskih krščanskih demokratih. 1990, 1992 in 1996 je bil izvoljen za poslanca slovenskega parlamenta. V osamosvojitveni vladi Republike Slovenije je v letih 1990 – 92 kot minister za industrijo gradbeništvo bistveno prispeval k osamosvojitvi in uspešnemu prehodu slovenskega gospodarstva v tržno gospodarstvo. Kot poslanec se je boril za pošteno lastninjenje družbenega premoženja.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.