V sredo 7. avgusta 2024 se je od nas poslovil kolega, prijatelj, muzealec, zgodovinar, arhivist, kustos in muzejski svetovalec Matija Žganjar (1928 -2024).
V muzeju je bil med letoma 1955 in 1959 zaposlen kot arhivar, ki je urejal arhivske fonde partizanskega, italijanskega in nemškega okupacijskega gradiva iz časa druge svetovne vojne. To obdobje in nanj vezane muzejske zbirke so ostale njegovo osnovno delovno področje, ki mu je vse življenje posvečal raziskovalno strast in zbirateljsko vnemo. Od leta 1962 in do upokojitve leta 1995 je bil muzejski kustos, odgovoren za zbirke druge svetovne vojne. V tem obdobju je napisal številne članke, kataloge, vodnike in knjige. Na delo v tivolski muzej se je vsakodnevno vozil s kolesom. Ne le po poklicu, ki ga je razumel kot poslanstvo, ampak po svojem srcu, je bil muzealec, ki mu delo s predmeti in postavljanje razstav ni pomenilo nič manj kot pisanje. Bil je avtor številnih občasnih, stalnih in gostujočih razstav, ki so gostovale po Sloveniji in širom Jugoslavije.
V zadnjem delovnem obdobju je veliko pozornosti posvečal raziskovanju zavezniških letalcev in njihovih življenjskih zgodb. V času, ko zgodbe o ljudeh še niso postale raziskovalna moda in zbiranje pričevanj še ne priznana raziskovalna metoda, nas je spodbujal, da zbiramo podatke o predmetih in zapisujemo vse, kar so nam povedali lastniki, ustvarjalci in uporabniki. Njegov odnos do terenskega dela in številni stiki z vojnimi veterani, zbiralci, kolegi in muzejskimi obiskovalci, ki jih je pri svojem delu srečeval, so razkrivali njegovo družabno naravo in življenjsko energijo. Zato ni prav nič nenavadno, da je zbral ogromno predmetov, ki so danes temelj številnih muzejskih zbirk. Tudi v dobi digitalizacije še vedno uporabljamo njegove ročne vpise v inventarnih knjigah z usnjenimi platnicami in se čudimo izbranemu rokopisu in bogastvu podatkov v akcesijskih knjigah.
Njegova obsežna bibliografija se je nadaljevala tudi po upokojitvi. Na podlagi raziskovanja zavezniških usod je pripravil razstavo o Reševanju zavezniških letalcev na Slovenskem, ki jo je popeljal prek Atlantika v Združene države Amerike v Pentagon in v Octave Chanute Aerospace Museum v Rantoullu pri Chicago, kjer je bila postavljena kot stalna razstava. S tem je dopolnil bogat seznam gostojučih razstav in srečanj s številnimi ljudmi, ki jih je pri tem spoznal.
Dolgoletno delo v zgodovinski komisiji za delo osnovnošolskih raziskovalnih krožkov, ki ga ni opustil, vse dokler mu je to dopuščalo zdravje, je razkrivalo njegovo globoko zavedanje o pomenu pedagoškega dela, poznavanja preteklosti in dediščine za razumevanje sveta v katerem živimo. Tega ne bi povedal s temi besedami, raje je otrokom predstavil nepoznane in pozabljene predmete iz vaškega okolja in ljudske obrti in jim s tem vzbudil radovednost in zanimanje za našo lokalno kulturno dediščino. Pri tem smo poslušalci odkrivali tudi njegovo ljubezen do živali, narave in okolja, iz katerega je izhajal. Zadnja knjiga, ki jo je napisal so spomini na otroštvo, ki še niso bili javno predstavljeni …
Od njega smo se vsi veliko naučili in dobili, občasno tudi kakšno jabolko, ki ga je vedno imel na delovni mizi ali v njenem predalu.
Leta 2009 je bil z njim opravljen pogovor v muzejskih novicah, več: