Z globokim spoštovanjem se spominjamo Antona Avsca, predanega pedagoga, muzealca in raziskovalca narodnoosvobodilne dediščine. Njegovo vodenje Muzeja ljudske revolucije Slovenije, ki je predhodnik MNSZS, med letoma 1973 in 1978 je zaznamovalo obdobje razstavnega delovanja, mednarodnega sodelovanja in prizadevanj za izboljšanje delovnih pogojev v muzeju. Bil je aktiven član različnih strokovnih teles, njegova osebna prizadevanja in vizija pa so pomembno prispevali k ohranjanju spomina na narodnoosvobodilni boj ter k razvoju muzejske stroke v Sloveniji.
V nadaljevanju objavljamo njegov osebni zapis o času, ki ga je zaznamoval kot ravnatelj Muzeja. Zapis je objavljen v obrazstavnem katalogu 70 zgodb o XX. stoletju.
Moje vodenje Muzeja Ljudske revolucija Slovenije (1973-1978)
Drugega junija 1973 sem se prijavil na razpisano mesto ravnatelja MLRS in bil nanj 22. junija soglasno imenovan. Prijavil sem se, ker mi je tedaj potekel mandat ravnatelja OŠ Franca Bukovca Preska-Medvode, ustrezal pa sem tudi strokovnim kriterijem. Ob rednem delu sem bil med ustanovitelji Muzeja ljudske revolucije Lož in hkrati njegov strokovni sodelavec. V Muzej sem prišel ob menjavi generacij muzejskih strokovnih delavcev. Z izrednimi delovnimi prizadevanji celotnega kolektiva nam je v dveh letih uspelo pokriti tudi finančni primanjkljaj. Upal sem, da bomo tako ustvarili tudi lastna sredstva za posodobitev inventarja v vseh oddelkih, pa so nam presežek vračunali v proračun za naslednje leto. Takoj po prihodu v Muzej so me pri Kulturni skupnosti Slovenije imenovali za predsednika Komisije za delitev dohodka in osebnega dohodka za celotno kulturno sfero.
Razstavna dejavnost ob 30-letnici zmage narodnoosvobodilnega boja pod vodstvom OF slovenskega naroda nad nacifašističnimi okupatorji in osvoboditvi domovine je bila zelo intenzivna. Privabljala je številne obiskovalce in tuje delegacije, med drugimi bolgarsko in severnokorejsko, katere ženski del je vodila Jovanka Broz, soproga maršala Tita. Načelniku švedskega generalštaba sem predstavil Bazo 20 in partizanske bolnice v Kočevskem rogu. Ob obisku Partizanske bolnice Franje nam je dr. Franja Bojc Bidovec predlagala zamenjavo načetega tekstila in medicinskega pribora, ki je propadalo zaradi 94-odstotne vlage. Pred vhodom smo se srečali z večjo skupino italijanskih zdravnikov, ki jih je na obisk napotil dr. Antonio Ciccarelli, eden od zdravnikov v Bolnici Franja. Bili so navdušeni nad krajem in še zlasti nad tem, da so zdravnico dr. Franjo Bojc Bidovec osebno spoznali. Za obnovo bolnice so zbrali pet milijonov lir.
Partizansko bolnico Franjo je v spremstvu narodne heroine Olge Družina med drugimi obiskal tudi župan danske prestolnice. Marsikdo v tujini je mislil, da svoj boj proti okupatorjem prikazujemo hvalisavo. Ob obisku se je župan prepričal, da gestapo ni bil tako vsemogočen, kot ga je prikazovala nacistična propaganda. Ko nas je obiskal portugalski zunanji minister, je bil navdušen nad stalno razstavo, nad sijajnim vodenjem in organizacijo odpora. Izjavil je, da je bil to kulturni boj naroda za svoj obstanek. Navdušen je bil nad gledališkimi kostumi Molierovega Namišljenega bolnika; po njegovem bi morali biti razstavljeni v Parizu. Ob prejemu izvoda Prešernove Zdravljice pa je omenil, da tako unikatnega dela, nastalega v izredno težkih ilegalnih razmerah, ne bi mogel dobiti nikjer drugje.
Naše razstave so bile zelo odmevne tako doma kot tudi zunaj naše ožje domovine. Razstava Partizanska saniteta v Sloveniji, postavljena v Beogradu, je pritegnila pozornost medicinske stroke in tudi prebivalcev. Prav tako je veliko zanimanja pritegnila tudi v Varšavi.
V Muzeju so bile dobro obiskane razstave o Prvem letu upora, o Partizanskem sodstvu, o Veterinarstvu med NOB in zlasti razstava Kultura v narodnoosvobodilnem boju, postavljena v Semiču ob 30-letnici 1. kongresa kulturnih delavcev v partizanih in ustanovitvi Slovenskega umetniškega kluba idr. Vse omenjeno so dopolnjevale tudi likovne razstave.
Bil sem član Republiškega odbora ZZB NOV in v njem član sveta za tradicije, pri Republiški konferenci SZDL pa član Sveta za ohranjanje tradicij NOB in spomeniško varstvo, ki ga je vodil Albert Jakopič – Kajtimir (med vojno načelnik štaba 9. korpusa). Zato sem se ukvarjal tudi s to dejavnostjo.
Posebno pozornost pa sem namenjal delovnim razmeram v Muzeju. Stavba, ki ni bila v najboljšem stanju, je bila brez ogrevanja. Sodelavke, ki so vodile obiskovalce po razstavi, so bile v zimskem času pogosto prehlajene. Med vodenjem direktorice ruskega državnega arhiva po razstavi, je, čeprav je bila v kožuhu, priznala, da je zelo mrzlo. Ko sem ji na vprašanje, zakaj ne kurimo, odvrnil, da smo brez ogrevanja, je ogled prekinila. O tem sem kulturno skupnost obvestil skupaj z vlogo, da je treba to težavo rešiti tudi zaradi vlage v kletnih prostorih, v katerih so bile delavnice. Odobrili so nam sredstva za premaz zunanjih sten, kar pa ni bilo dovolj. O problemu sanacije se je ob ogledu seznanil Vladimir Logar, podpredsednik Skupščine SRS, in podprl sanacijo stavbe v celoti. Po mojem odhodu je z deli nadaljeval Stane Mrvič. Izvršni svet Skupščine SRS je 13. aprila 1978 mene in Alberta Jakopiča – Kajtimira za dve leti imenoval za predstavnika družbene skupnosti v muzejskem svetu.