Fotoreporter Nace Bizilj prejel odlikovanje Republike Slovenije – medaljo za zasluge za posebno uspešne dosežke na kulturnem področju

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ki hrani celoten fotoreporterski opus Naceta Bizilja, izreka nagrajencu iskrene čestitke! Muzej je kot sopredlagatelj državnega odlikovanja Nacetu Bizilju takole obrazložil njegove najpomembnejše dosežke:

Kratek življenjepis

Nace Bizilj se je rodil 27. januarja 1944 v Gameljnah. Kot eden od maloštevilnih mladih svojega časa se je odločil za srednješolsko izobraževanje fotografske smeri v Ljubljani in ga uspešno zaključil. Prvo poklicno pot je med letoma 1962 in 1968 utiral pri uglednem podjetju Foto Slovenija. Pri osemnajstih letih ga je direktor Leon Jere poslal fotografirat obisk Leonida Brežnjeva v Ljubljani. S fotografijami se je izkazal in si pridobil podporo in zaupanje. Leta 1964 je odšel na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado. Za popotnico si je v podjetju priskrbel barvne fotografije prve konference neuvrščenih, s katerimi je navdušil oficirje. Med služenjem vojaškega roka je umrla njegova mama. V času težkih družinskih okoliščin, v katerih se je še kot otrok znašel s sestro in bratom, mu je nudila nenadomestljivo oporo in ljubezen. Drugo poklicno obdobje, ki ga je tudi najbolj zaznamovalo, so desetletja fotoreporterstva, ki so se leta 1968 začela pri časopisni hiši Dnevnik. Za prihod na Dnevnik pod vodstvom glavnega urednika Slavka Beznika je bilo odločilno Biziljevo delo za Foto Slovenija, Almanah podjetja Zidar Kočevje, ki ga je opremil s fotografijami, pa tudi nezanemarljiva podrobnost, da je po končani Srednji šoli za fotografijo napisal reportažo o družini, ki je živela v nemškem bunkerju v Črnučah in jo je novinar in urednik France Stele umestil na drugo stran Dnevnika. Od neizprosnega dnevnega ustvarjanja fotografskih podob se je kot dolgoletni fotoreporter in prvi urednik fotografije poslovil leta 2003 z upokojitvijo.

Prvi urednik fotografije časopisa Dnevnik

Nace Bizilj je v časopisno hišo Dnevnik prišel kot tretji fotoreporter. Ob njegovem prihodu sta tam že delovala Marjan Ciglič in Marjan Zaplatil. Z jasno zastavljenimi cilji po krepitvi fotooddelka je Nace Bizilj postal prvi urednik fotografije in oral ledino v času, ko je bil dostop do kvalitetne fotografske opreme težak, ko so bili kemični postopki razvijanja analognih fotografij zahtevni in ko je bila kakovost fotografiranja z analognimi fotoaparati odraz znanja, občutka in ustvarjalne moči. S svojim zagnanim delom in z visoko postavljenimi merili novinarske fotografije je dosegel preboj z uveljavitvijo pomena fotografije, ko le-ta v časopisu ni okras besedilu, ampak postane javnosti pomembna in celo presežna informacija. Tako je postal ugleden urednik, kar mu je pri konkurenčnem časopisu Delo priznaval tudi urednik fotografije in eminenten fotoreporter Joco Žnidaršič.

Mentor  in vzornik

Z jasnim razločevanjem med bistvom dela fotoreporterja in dela fotografa je tlakoval pot mladim kadrom, med katerimi so nastala pomembna fotoreporterska imena. Eden od njegovih učencev, Tomi Lombar, je v knjigi Nace Bizilj – fotoreporter zapisal: »Kot nepopustljiv in zahteven mentor nas je venomer primerjal s fotoreporterji drugih časopisnih hiš in jasno pričakoval, da se bomo vedno odrezali bolje od njih. Bil je glasen in strog kritik, obenem pa mu ni bilo nikoli težko izreči pohvale. Ko se je njegova ekipa dobro odrezala, je bil nanjo ponosen. Eno od Nacetovih zlatih pravil je bilo, da ne fotografiraš samo tistega, kar ti je naročeno, ampak da iščeš zgodbe tudi brez naročila. Tudi če zgodb ne pišeš, ampak jih fotografiraš, moraš vsebino razumeti in jo dobro poznati, je rad poudarjal, visoka merila pa je postavljal tudi sebi: vedno je zadnji zapustil fotografsko redakcijo in časopis tik pred tiskom še zadnjič pregledal.«

Impozanten opus novinarske fotografije

Nace Bizilj je ustvaril impozanten, 300.000 fotografskih posnetkov obsegajoč opus. Skozi njegov objektiv so se zvrstile elite in mali ljudje, množice in posamezniki, zgodovinsko pomembni dogodki in dogodki z obrobja zgodovine. Čeprav je Bizilj izkazoval afiniteto do fotografiranja politike, je njegov opus tudi zakladnica fotografij iz sveta največjih dosežkov slovenskih športnikov, kulture, gospodarskega razvoja in širšega družbenega življenja. Odlikujejo ga vsebinska živahnost in kompozicijska dovršenost, visoko vrednost pa mu dajejo tudi številne ekskluzivne fotografije. Med svoje najboljše fotografije Bizilj ni uvrstil tehnično najbolj dovršenih, pač pa tiste, ki so nastale v izrednih okoliščinah, z odrekanjem in posebnim prizadevanjem. Iz opusa je jasno razvidno, da Nace Bizilj določenega dogodka ni spremljal le do formalnega zaključka, pač pa tudi v njegovem zakulisju, kar daje dogodkom svojevrstno razsežnost. Biziljeve fotografije so tudi odraz njegovih visokih etičnih meril. Biziljevo zlato obdobje fotoreporterstva je bilo v času vrhunca slovenske zgodovine, v času procesa demokratizacije in nastanka samostojne države Slovenije. Na Biziljevo pobudo ima knjiga Nace Bizilj – fotoreporter, ki smo jo v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije izdali leta 2019, podnaslov Pomladni sij. Ob njenem nastajanju je dejal: »To, kar se je dogajalo na slovenski pomladi, me je privedlo, da sem bil nenehno v nekem transu, v nekem zanosu. Kaj vse sem delal, kaj vse me je motiviralo! Večkrat sem z mislimi v večeru, ko je zaplapolala slovenska zastava.« Biziljeve fotografije slovenske poti v samostojno državo so ene od ključnih in najbolj iskanih fotografij na Slovenskem, pa tudi v svetu, saj naročila zanje segajo od zahodnih držav do Japonske in Južnoafriške republike.  

Podarjeni opus nacionalnemu muzeju in prostovoljna vključenost v dokumentacijski proces

Nace Bizilj je tedanjemu Muzeju novejše zgodovine Slovenije leta 2010 podaril celoten fotografski opus. Zavedal se je pomena fotografij za narodno zgodovino, pomena dobre hrambe in ključnosti dokumentacije za dostopnost fotografij javnosti. Devet let je tedensko vztrajno prečesaval posnetek za posnetkom in dokumentacijo sistematično dopolnjeval. V muzejski dokumentacijski proces se je vključil zagnano in prostovoljno in zanj ni ne zahteval ne želel nikakršnega plačila. Med letoma 2011 in 2019 se je v muzeju z vztrajnim Biziljevim delom vzpostavil inventar z izjemnim podatkovnim bogastvom in fotoreporterjevo refleksijo, kar daje fotografskemu opusu svojevrstno nadgradnjo in širino.

Zgled

Nace Bizilj je s preudarno odločitvijo, da nacionalnemu muzeju v celoti podari svoj fotografski opus, da v celoti prepusti materialne avtorske pravice ter prostovoljno sodeluje pri dokumentaciji fotografij, izkazal posebno spoštovanje do muzejske ustanove in do kulturne dediščine slovenske novejše zgodovine. Postal pa je tudi izjemen zgled drugim slovenskim profesionalnim fotoreporterjem, ki so začeli razmišljati o prihodnji hrambi lastnih fotografskih opusov v muzeju in se odločili, da sledijo Biziljevi poti.       

Skromnost kot vrlina

Čeprav je Nace Bizilj s svojimi fotografijami večkrat sodeloval na razstavah Interpressfoto v tujini, na Pressfoto Yu, na Foto treh dežel in drugih, ter bil tudi nagrajen, si ni prizadeval za samopromocijo, ampak je pri svojem delu ostajal osredotočen na poslanstvo urednika in fotoreporterja. Leta 2019 je dejal:  »Vedno sem se spraševal, ali dovolj delam, ali dovolj dobro delam. Vedno sem stremel k temu, da bi fotografijo, ki sem jo napravil, videl naslednji dan v časopisu, če že ne na naslovnici, pa vsaj na drugih straneh. Moja razstava je fotografija na naslovnici. Če imaš rad svoj poklic, večje nagrade od te ne more biti.«

Sklep

Nace Bizilj se je z obsežnim fotografskim opusom uveljavil kot eminentni in véliki slovenski fotoreporter druge polovice 20. stoletja. Nacionalnemu muzeju je preudarno podaril celoten fotografski opus in nepreštete prostovoljne ure devetletnega dokumentiranja fotografij v zgolj enem interesu – interesu ohranitve fotografske zapuščine slovenskemu narodu. Z njegovim fotografskim opusom je slovenska in tuja javnost postala bogatejša za vpogled, objave in raziskave neprecenljivih fotografskih podob slovenske novejše zgodovine. S svojim delom in zgledom v časopisni hiši je vzgajal mlade rodove fotoreporterjev, s podarjeno zapuščino in prostovoljnim delom v muzeju pa je v slovenskem fotoreporterskem svetu poživil in uveljavil odnos do fotografij, ki zmorejo širši družbeni pomen pridobiti le kot skupna kulturna dediščina naroda. Nace Bizilj je s svojim poklicnim življenjem, odličnim delom in zgledom tako udejanjil edinstven prispevek k blaginji Slovenije. 

Avtorica obrazložitve predloga za državno odlikovanje Nacetu Bizilju je Irena Uršič, muzejska svetovalka, skrbnica Fotografskega fonda Naceta Bizilja. Pisma podpore so napisali dr. Ilija Tomanić Trivundža (izredni profesor na Fakulteti za družbene vede), Miran Lesjak (odgovorni urednik Dnevnika), Vaso Gasar (novinar in nekdanji urednik Dnevnika in Nedeljskega dnevnika), Zlatko Šetinc (novinar in nekdanji odgovorni urednik Dnevnika in Nedeljskega dnevnika) in Jože Pogačnik (športni novinar).