V okviru repatriacijskih baz za sprejem, ki so bile ustanovljene v Sloveniji konec vojne 1945, je tudi na Dunaju delovala jugoslovanska zbirna baza. Predstavljala je možni vmesni postanek na poti proti domu in podporo vračajočim. Tu so lahko prespali in se okrepčali. V sklopu je delovala tudi bolnišnica. Jugoslovanski odbor je tam izdajal tudi dokumente za pot proti domu. Namen postavitve te baze je bila pospešitev repatriacije.
Fotoreportažo iz Gozda Martuljka, kjer lahko opazujemo otroke na okrevanju v lepem gorskem okolju, je časopis Tovariš objavil v 29. številki, ki je izšla 25. julija 1947. Fotograf Vlastja Simončič je fotografijo posnel 20 dni pred objavo, 5. julija 1947.
Otroci si na fotografiji krajšajo čas s psom in posedajo na svežem zraku. Država je tudi po koncu druge svetovne vojne želela nadaljevati preventivno delovanje za bolehne otroke iz socialno ogroženih družin, ki je bilo zastavljeno že v obdobju med obema svetovnima vojnama. Leta 1923 je bil v Ljubljani v sklopu socialnopolitičnega urada ustanovljen mladinski oddelek, ki se je začel posvečati skrbi za otroško in mladinsko zdravje. Največji napredek pri pomoči zdravstveno šibkejšim otrokom se je v času socialistične Slovenije zgodil pri organizaciji počitniških kolonij, ki so se lokacijsko odvijale tako v gorskem kot obmorskem okolju.
Pravijo, da stisk roke o človeku pove veliko. Rokovanje, ki predstavlja simbol miru in prijateljstva, je postalo najsplošnejša in najbolj razširjena oblika pozdrava. Če verjamemo opravljeni raziskavi univerze v Glasgowu naj bi to, kako močno stisnemo roko, o nas povedalo tudi kako dolgo bomo živeli.
Med ljudmi pa so še dlje prisotne vraže. Gre za verovanje, prepričanje, da lahko kakšna stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga. Že od sredine16. stoletja je razširjeno vraževerje o dimnikarjih. Dimnikar v svoji umazani črni obleki in sajastim obrazom naj bi ob srečanju prinašal srečo. Če ima poleg še lestev, je še toliko boljše. Ko zagledamo dimnikarja pa naj bi se po vraži, prijeli za gumb in izpolnila naj bi se nam skrita želja. Kaj pa ko se srečata kar dva dimnikarja?
V novem letu vam zaposleni Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije želimo čim več iskrenih stiskov rok ter srečno in uspešno leto 2025.
Razvoj Kranjske Gore kot turistične destinacije se je začel zlasti po odprtju železniške proge med Jesenicami in Trbižem leta 1870, nov zalet pa je doživel po prvi svetovni vojni. Njen status so že pred drugo svetovno vojno utrjevale tudi objave v časopisju, ki so Kranjsko Goro in Mojstrano razglašali za glavni središči zimskega športa v Sloveniji.
Iz zbirke častnika »Ilustrirani Slovenec«, ki je izhajal med leti 1924 in 1932, tokrat predstavljamo veduto Kranjske Gore, posneto s pašnikov na Galeršah. Pogled proti jugu in Julijskim Alpam z Razorjem, Prisojnikom in Mojstrovko nam odkriva tudi nekdanji izgled danes mnogo bolj pozidane Kranjske Gore. Ob robu naselja je dobro vidna nekdanja železniška postaja (danes Koroška ulica 13) in proga med Jesenicami in Trbižem, ki je bila ukinjena leta 1966. Danes je na nekdanji trasi proge urejena kolesarska pot.
Zaradi stalnih težav z nastanitvijo vojske v Ljubljani je bila na podlagi načrtov arhitekta Adolfa Wagnerja in Viljema Trea zgrajena nova mestna pehotna vojašnica ob Travniški ulici, poznejši Metelkovi cesti. Obsežen vojaški kompleks šestih stavb okrog velikega vojaškega dvorišča oziroma zbornega prostora za vojake s pomožnimi stavbami in vojaškim zaporom, je zgradila Kranjska stavbinska družba v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja. V njej je bilo tudi 16 stanovanj za častnike. Vojašnica je bila končana leta 1888. Območje na robu Šentpetrskega predmestja v Kravji dolini prek t. i. Dolgih njiv in Friškovca je segalo na vzhodu od današnje Maistrove, takratne Vojaške ulice, do ceste ob južni železnici, današnje Masarykove na severu in Vidovdanske ceste na jugu. Do konca prve svetovne vojne se je vojašnica imenovala po cesarju in kralju Francu Jožefu I.
Franc Jožef I je vojašnico osebno obiskal maja 1895, po Velikonočnem potresu v Ljubljani. Omenjeni potres je poškodoval več ljubljanskih vojašnic. Staro mestno vojašnico, v kateri je bil nameščen topniški polk, in zasebno Nušakovo vojašnico so morali vojaki zaradi poškodb, ki so nastale ob potresu, zapustiti. Kljub temu, da je novo-zgrajeni pehotni vojašnici potres povzročil le manjše poškodbe, ki so jih hitro popravili, so vojaki v času potresa spali v šotorih na obsežnem dvorišču med stavbami.
Vojaški kompleks pehotne vojašnice je bil skrbno prostorsko načrtovan in zasnovan po takrat najsodobnejših zahtevah in merilih. V njej so bili nastanjeni vojaki 27. pehotnega polka avstro-ogrske skupne vojske. Polk je imel naborno območje in »dopolnilne okraje« v štajerskem Gradcu in okolici. Po nacionalni strukturi moštva ga je sestavljalo 94 % Nemcev. Trije njegovi bataljoni so bili nastanjeni v Ljubljani, en bataljon (tretji, št. III) pa je bil nameščen v Gradcu. Njihova vojašnica je bila med Ljubljančani znana kot Belgijska kasarna. Pokrovitelj polka je bil namreč belgijski kralj Albert I. Polk se je do leta 1915 tako uradno imenoval Steirisches Infanterie Regiment »Albert I. König der Belgier« Nr. 27, prevedeno kot Štajerski pehotni polk »Albert I. kralj Belgijcev« št. 27. Med prvo svetovno vojno je postal in do 1918 ostal le še Pehotni polk št. 27 oziroma Infanterie Regiment Nr. 27. V ljudskem spominu pa je vojašnica ohranila »belgijsko« ime vse do danes, ko je večina Ljubljančanov izvor imena že skoraj pozabila. V pozabo je šel tudi 27. pehotni polk, ki je bil ustanovljen 1682, in njegova bogata zgodovina. Polkovna barva, ki je krasila ovratnike uniform je bila »cesarsko rumena«, »kaisergelb«. V mestu, v katerem je bilo vedno prek 5 % ali več stalnega prebivalstva vojakov, so bili vojaki 27. pehotnega polka precej močno vključeni v mestno življenje in družabni utrip. Predvsem častniki so bili na prelomu stoletij pomembni ustvarjalci družabnega življenja predvojne Ljubljane. Bili so člani Kazinskega društva, ki so se zbirali v »nemški« Kazini. Veljala je za središče ljubljanskega nemštva.
V gospodarskem in finančnem smislu je bila prisotnost vojaštva mestu koristna in med prebivalstvom zaželena. Takratni sprehajalci na ljubljanski promenadi so, drugače kot po letu 1918, na poti od Prešernovega spomenika na Marijinem trgu, pri glavni pošti praviloma zavijali levo proti Kazini in parku Zvezda. Tam so lahko prisluhnili rednim javnim koncertom vojaškega orkestra 27. pehotnega polka. Poleg promenadnih koncertov so vojaški glasbeniki igrali na paradah, na dogodkih ob cesarjevih obletnicah in rojstnih praznovanjih. Poslušalci so jim lahko prisluhnili tudi v deželnem gledališču, na simfoničnih koncertih, v kinematografu in ob številnih drugih priložnostih.
A prav tako dolga in obenem manj prijetna je zgodovina incidentov, sporov in konfliktov med civilnim prebivalstvom in vojaštvom, ki je leta 1908 dokončno preseglo drobne incidente iz nočnih kronik in nepovratno skalilo tradicionalne dobre odnose med mestnimi prebivalci in »soldatesko«. V nedeljo, 13. septembra 1908, so člane Družbe sv. Cirila in Metoda, ki so se na Ptuju zbrali z namenom krepitve slovenske narodne zavesti, pričakali njim nasprotni nemški nacionalisti in jih na poti od kolodvora do Narodnega doma zasuli z vpitjem in zmerjanjem. Obmetavali so jih tudi s kamni, jajci, barvo in črnilom. Dogodek je sprožil precejšnjo ogorčenje v Ljubljani, zato na »povračilnem« shodu 18. septembra v ljubljanskem Mestnem domu ni bilo dovolj prostora za vse udeležence. Pred dvorano se je nepričakovano zbrala velika množica, ki je po končanem uradnem delu zavila proti nemški Kazini in jo zasula s kamenjem. Tarča jeze ni ostala le Kazina in spominska plošča Anastazija Grüna Auersperga, ampak je množica po ulicah razbijala vse nemške trgovine in poslopja. Demonstranti so protestirali tudi proti ravnanju vlade, ki ob ptujskih dogodkih ni zaščitila napadenih članov slovenskega društva. Tretji dan demonstracij je bila poleg policije na ulice poslana tudi vojska, natančneje vojaki 27. pehotnega polka, ki so pri Pogačarjevem trgu uporabili strelno orožje. Pri tem sta bila poleg več težje ranjenih ubita petnajstletni dijak Ivan Adamič in dvaindvajset letni tiskarski tehnik Rudolf Lunder. Smrt obeh je močno odjeknila na Kranjskem, odmevala po celotni monarhiji in okrepila ogorčenje med slovenskim prebivalstvom. Ulice v Ljubljani in drugje na Kranjskem so se odele v črne zastave, ljudje so protestno nosili žalne trakove. V Ljubljani so se pojavile zahteve po odstranitvi nemških napisov in ponoči se je začelo njihovo uničevanje. Pogreb obeh »narodnih mučencev« in »slovenskih trpinov« Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra, se je spremenil v veliko narodno manifestacijo. Udeležilo se ga je prek 30.000 ljudi. Pozneje so k njima v grob pokopali tudi Arnošta Windisherja, ki je bil zaradi sodelovanja na demonstracijah obsojen na osem mesečni zapor in naj bi za posledicami zaporne kazni umrl aprila 1911. Slovenski odnos do avstro-ogrskega vojaštva in posebej do 27. pehotnega polka se je hitro ohladil in spremenil. Septembrske dogodke je na lastne oči videl tudi pisatelj Ivan Cankar in jih je nekaj dni pozneje opisal v časopisnem članku pod naslovom Krvavi dnevi v Ljubljani.
Polkovna zastava 27. pehotnega polka, 1913. (R 5466, Zbirka razglednic, MNSZS)
Vso to vrenje je grobo in nepričakovano prekril začetek prve svetovne vojne. Ljubljana je ob italijanskem napadu na Avstro-ogrsko postala pomembno zaledno in prometno središče. Vojake ljubljanske garnizije so pomnožili na fronto odhajajoči vojaki, vojni ujetniki, begunci in ranjenci. Vojašnice so ponovno postale premajhne, zato so vojaki in ranjenci napolnili šole in javne ustanove, ki so postale rezervne bolnišnice in nadomestne vojašnice.
S koncem prve svetovne vojne je Avstro-ogrska razpadla. Vojašnice je prevzela vojska Kraljevine SHS, med njimi tudi Belgijsko vojašnico, ki se je preimenovala v Vojašnico vojvode Mišića. Po koncu druge svetovne vojne, z vsemi novimi žalostnimi usodami, je vojašnico prevzela jugoslovanska vojska in jo preimenovala v Vojašnico 4. julija. Svojo vlogo vojašnice in vojaškega zapora, v katerem so bili zaprti tudi civilisti, je opravljala vse od leta 1888 do leta 1991. Danes so njena poslopja namenjena dvema muzejema, galeriji, bivši vojaški zapori pa so po načrtih arhitektov Ire Zorka, Janka Rožiča in umetnikov združenih pod imenom Sestave, postali mednarodno znan mladinski hotel Celica.
Literatura:
Letošnje leto se počasi izteka, pred prihajajočimi prazniki pa objavljamo fotografijo prijateljstva, ki je nastala leta 1958.
Prijateljstvo med psom in človekom je ena izmed simbioz, ki so na našem planetu stare toliko kot obe vrsti. Naj bo pes, mačka ali drugi hišni ljubljenčki, živali in njihove vragolije ljudem pogosto polepšajo in popestrijo dan, odnos med človekom in živaljo pa pušča tudi pozitivne učinke na zdravje in počutje ljudi.
Simpatično fotografijo prijateljstva je leta 1958 posnel Delov fotoreporter Svetozar Busić. Psička na fotografiji je glavna junakinja filma Kala, ki je v filmu zaigrala leta 1958. Film je bil posnet po istoimenski povesti Ivana Ribiča ter je nastal v režiji Krešimira Golika in Andreja Hienga. V filmu kot ena izmed glavnih junakinj nastopa psička Kala, ki je tako kot svetovno znana ovčarka Lessie osvojila srca številnih gledalcev. Simpatično reportažo o njeni slavi je fotoreporter posnel na ulicah Ljubljane, njun sprehod pa so pospremili številni mladi oboževalci.
Nekaj prostih dni izkoristite tudi za obisk našega muzeja, kjer vas bo že na ploščadi pred muzejem pričakala občasna razstava z naslovom »Živali – spremljevalci v dogodkih 20. stoletja.« Razstava je na ogled do konca januarja 2025. Vljudno vabljeni.
Svetovni dan konj je 13. decembra. Že od nekdaj je konj veljal za simbol moči, lepote in elegance, hkrati pa nenadomestljiv pomočnik pri delu in drugih opravilih. Še posebej so se konji izkazali v vojnah, kjer so služili kot transportne živali za prevoz orožja, hrane in tudi ranjencev. Uporabljali so jih tudi v konjeniških enotah in poveljstvih. Konje so kot pomembne pomočnike uporabljali tudi v partizanskih enotah.
Znani partizanski fotoreporter Edi Šelhaus je pozimi 1945 posnel večje število fotografij v Beli krajini. Med ohranjenim gradivom je tudi spominski zimski posnetek neznane partizanke na konju. Delež žensk v partizanskih enotah je bil približno štiri odstotke.
Vojaške oblasti so v času prve svetovne vojne Ljubljanski grad, z dolgo tradicijo kaznilnice, najprej namenile nastanitvi civilnih političnih zapornikov. Od julija 1915 do novembra 1918 pa je bila na gradu bolnišnica oziroma karantenska postaja za vojne ujetnike. Za njihovo zdravstveno oskrbo so skrbeli zdravniki: italijanska častnika Mario Mauri in Ivan Perilli ter avstro-ogrski poročnik dr. Fran Zupan. Prek karantenske postaje je šlo v tem obdobju približno 118.000 ujetnikov, največ italijanskih vojakov zajetih na soškem bojišču.
Na gradu so bivali od pet do štirinajst dni, da se je ugotovilo ali so morda okuženi s kakšno nalezljivo boleznijo. Potem so bili razporejeni v različna delovna taborišča, gradbišča, delavnice, industrijske obrate in kmetije. Poveljnik gradu je bil major Karel pl. Kern, po rodu iz Istre, ki je na gradu zadrževal številne obrtnike, umetnike in vojake, ki so obvladali različne ročne spretnosti.
Fotoreporter Nace Bizilj je v plebiscitnem letu 1990 na ljubljanskih ulicah ujel sprehod pop zvezd Helene Blagne, Toneta Košmrlja in Simone Vodopivec.
Pevka Helena Blagne se je na profesionalno pevsko pot podala sredi osemdesetih let in se do leta 1989 že okitila s prvimi nagradami na makedonskem Makfestu, Splitskem festivalu in na slovenskem festivalu Melodije morja in sonca. Postajala je slovenska pevska ikona. Tone Košmrlj je eden od ustanovnih članov in bas kitarist glasbene skupine Pop Design. Skupina je ob koncu osemdesetih let s pevcem Miranom Rudanom in v začetku devetdesetih let s pevcem Vilijem Resnikom in Tonetom Košmrljem, ki je za skupino pisal tudi besedila, doživela silovit uspeh na slovenski glasbeni sceni. Postala je legendarna pop glasbena skupina. Pevka Simona Vodopivec je bila tedaj članica humoristične radijske oddaje Moped Show. V osemdesetih in devetdesetih letih je oddaja z milijonom poslušalcev dosegla rekordno priljubljenost.
Letos obeležujemo 100. obletnico rojstva Marjana Cigliča, legendarnega fotografskega mojstra in enega izmed najvidnejših slovenskih fotoreporterjev druge polovice 20. stoletja na Slovenskem, ki hkrati velja tudi za pionirja arhiviranja in dokumentiranja fotografskega gradiva. Njegov fotografski opus ima status neprecenljive nacionalne kulturne dediščine in ga skupaj z njegovimi dnevniškimi zapisi hranimo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Fotografski fond, ki je več kot štiri desetletja (večinoma) nastajal pri časopisni hiši Dnevnik, se ponaša z več kot 300 tisoč posnetki, njihova vsebina pa ilustrira zgodbe posameznikov in družbe na vseh prizoriščih življenja. Veličastnost te fotografske zapuščine se kaže tako po kvantiteti kot po kakovosti, hkrati pa predstavlja dragocen zgodovinski vir za preučevanje določenega obdobja in njegovih specifičnih značilnosti. Marjan Ciglič je bil eden od tistih fotoreporterjev, ki so bili v službi 24 ur na dan, sedem dni v tednu, zanj je bil namreč to način življenja, fotoaparat pa njegov najbolj zvest spremljevalec. Prav zato ob stoletnici njegovega rojstva ni poudarek samo na njegovem fotografskem opusu, ampak tudi na njegovi osebni zgodbi. Čeprav mu življenje ni prizanašalo, je znal vsako situacijo obrniti v pozitivno-humorno smer, zaradi česar je bil priljubljen pri številnih ljudeh.
»Ciglič je bil perfekten fotoreporter, znal je fotografirati vse … znal je ujeti pristen trenutek človeka, srečo, veselje, žalost, in to je tisto, kar je v fotoreporterstvu najbolj iskano in kar se mi še danes učimo …«1
Fotografije, objavljene v časopisu Dnevnik in tedniku Nedeljski dnevnik, pa niso njegova edina zapuščina. Po zaslugi časopisne hiše, ki je Cigličev fotografski opus prepoznala kot pomembno nacionalno kulturno dediščino in ga leta 2001, ko je praznovala 50. obletnico, podarila Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, je danes njegov fotografski opus zapuščina za vse Slovence. Cigličev fotografski fond hranimo v muzejski fototeki, v kateri je skupno okvirno 3 milijone fotografij na različnih nosilcih, muzejska zbirka pa se ponaša tudi z nazivom največje nacionalne fotografske zbirke, ki pokriva dogodke od konca 19. stoletja pa vse do današnjih dni.
Cigličevo 100. obletnico rojstva v muzeju obeležujemo na različne načine, v širšem kontekstu pa lahko razstavni projekt razdelimo na dva poglavitna dela. Uvod je bila fotografska razstava z naslovom Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča, ki je bila na Ljubljanskem gradu na ogled med 14. februarjem in 2. junijem 2024, od 12. junija do 8. septembra 2024 pa so si jo obiskovalci lahko ogledali tudi v preddverju muzeja. Šestintrideset fotografij na razstavi je prikazovalo srečne, vesele in nasmejane ljudi v različnih iskrenih in igrivih situacijah z namenom, da so obiskovalcem polepšale dan.
Vabilo na odprtje razstave Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča, ki ga je oblikoval Tomaž Perme, MNSZS in utrinek z razstave Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča na Ljubljanskem gradu, 14. februarja 2024:
Osrednji del projekta ob 100. obletnici njegovega rojstva je razstava z naslovom Marjan Ciglič – Mojster za vse čase, ki je v muzeju na ogled še do 10. februarja 2025. Razstava v štirih večjih razstavnih prostorih podrobneje prikazuje Cigličevo življenje in delo. Na tak način smo Cigliča in njegove fotografije umestili v zgodovinski kontekst in najširši javnosti predstavili njegov fotografski opus, ki skupaj z njegovimi dnevniškimi zapisi predstavlja nezamenljivo nacionalno kulturno dediščino in je hkrati pomemben zgodovinski vir za preučevanje in razumevanje življenja Slovencev.
Prvi razstavni prostor je namenjen predstavitvi Cigličeve biografije in je razdeljen na več manjših poglavij, ki se po kronološkem sosledju odvijajo od Cigličevega rojstva pa vse do njegove smrti, s poudarkom na dogodkih, ki so ga v zasebnem in službenem življenju najbolj zaznamovali. V prvem razstavnem prostoru je poudarek predvsem na fotografijah drugih avtorjev, na katerih je Marjan Ciglič v različnih življenjskih situacijah ter na fotografijah ljudi, ki jih je posnel on in se navezujejo na njegovo zasebno življenje, za lažje razumevanje dogodkov pa je v tem delu razstave na kratko predstavljeno tudi zgodovinsko ozadje, ki se na razstavi s kreativno rešitvijo skriva za Cigličevimi fotografijami. Na tak način razstava ni zasičena z besedilom, hkrati pa obiskovalcem, ki to želijo, ponuja dodatno razlago.
Marjan Ciglič se je rodil 3. septembra 1924 v Kranju. Njegovo otroštvo je močno zaznamovala očetova smrt leta 1936, ki je preživetje več kot 10-članske družine pustila na plečih matere. Ciglič je bil tretji najstarejši otrok in si je želel družini tudi sam pomagati, zato je iskal delo. Sreča se mu je nasmehnila, ko je v časopisu videl oglas, da fotografski mojster Franc Jug iz Kranja išče vajenca. Ciglič je bil takoj sprejet, to pa je bilo tudi njegovo prvo srečanje s fotografijo, in sicer leta 1938. Ciglič je bil pri Jugu zaposlen tudi v času druge svetovne vojne, kjer pa je moral v ateljeju večino časa razvijati fotografije, ki so jih posneli nemški okupatorji, po njihovem naročilu pa je moral fotografirati tudi prvo obešanje partizana v Kranju. Kljub strogemu nadzoru in velikemu tveganju je na skrivaj reproduciral okupatorjeve fotografije in jih predajal partizanski obveščevalni službi. Leta 1943, star komaj osemnajst let, je bil za 11 mesecev prisilno mobiliziran v nemško vojsko. V tem času je večkrat zrl smrti v oči in ko mu je konec novembra 1943 po srečnem naključju uspelo dobiti dopust, ga je izkoristil za pot domov, kjer je takoj dezertiral in je nato svojo vojaško pot nadaljeval v VII. udarni brigadi Franceta Prešerna. Ciglič je bil mitraljezec, politdelegat, komisar čete, komandir čete in komisar bataljona, bil pa je tudi del artilerije 9. korpusa. Med boji v partizanskih enotah je bil dvakrat lažje in enkrat huje ranjen, nazadnje 26. aprila 1945, ko je bil ustreljen v vrat, zato je konec vojne dočakal v partizanski bolnišnici Pavla. Po treh mesecih se je vrnil v svojo brigado, potem pa se je pridružil III. udarni brigadi Ivana Gradnika, kjer je bil komisar I. bataljona vse do demobilizacije 4. aprila 1946. Kot partizan je zaradi pomanjkanja fotoaparatov posnel samo nekaj fotografij, je pa zato več risal. Navadno so bili to portreti soborcev, prizori, tudi humorni, za partizanski stenčas, opremil je tudi naslovnico partizanske publikacije Pesem naših minometov.
Po demobilizaciji leta 1946 se je Ciglič hitro vrnil k fotografiji in je najprej delal v Vipavi, nato je v Ajdovščini ustanovil podjetje Fotolik, sicer pa je bil na Primorsko napoten tudi kot politični delavec. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo Danico Goljevšček. Poročila sta se leta 1947 in kmalu dobila prvega otroka, sina Marjana. Iz Ajdovščine so ga po letu dni poslali v Ljubljano, saj je bilo podjetje priključeno Fotoliku v Ljubljani, Ciglič pa je nato svojo fotografsko kariero nadaljeval v prestolnici. Leta 1949 so Cigliča razglasili za informbirojevca in ga za 11 mesecev poslali na Goli otok, kjer je med drugim kot bojkotiranec izkusil srž nečloveškega ravnanja z ljudmi. Čeprav je bil Ciglič zaprt na Golem otoku, ni imel nobenih prepovedi fotografiranja velikih in pomembnih političnih dogodkov, ki so sledili, ob vrnitvi pa so mu ponudili tudi staro delovno mesto. Tam je ostal do leta 1956, nato se je za slabo leto zaposlil v fotografskem studiu Foto Stane Potrč, januarja 1957 pa se je pridružil Dnevnikovi ekipi. Kot Dnevnikov fotoreporter je večkrat prepotoval vso Slovenijo, povsod so ga poznali in ga bili veseli. Enako je bilo z njegovimi sodelavci na Dnevniku, ki so bili zaradi njegove hudomušne narave vedno radi v njegovi družbi. Ciglič je svoje delo kot fotoreporter oboževal. Ni ga jemal kot službo, ampak je predstavljal njegov način življenja, Časopisna hiša Dnevnik pa njegov »drugi« dom. To potrjuje tudi dejstvo, da se je uradno upokojil leta 1983, za Dnevnik in Nedeljski dnevnik pa je fotografiral, vse dokler je zmogel na pot oz. do leta 1997.
Po vrnitvi z Golega otoka si je Ciglič z družino življenje ustvaril v Ljubljani. Leta 1969 se je sin Marjan poročil z Danico, s katero sta istega leta dobila hčerko Vesno, ki je bila Cigličeva prva vnukinja. Nekaj let kasneje je dobil še vnuka Primoža, leta 1989 pa še vnuka Anžeta po hčerini strani. V sedemdesetih letih so Cigličevo zasebno življenje zaznamovale družinske tragedije. Najprej je leta 1976 za posledicami prometne nesreče, ki se je zgodila nekaj let prej, izgubil sina Marjana, ki je bil star komaj 28 let, leta 1979 je izgubil mamo, leta 1989 je brez kakršnihkoli predhodnih znakov umrla žena Danica, leta 1994 pa je v prometni nesreči izgubil še snaho Danico. Ciglič je kljub vsemu skušal vse dogodke, ki so mu krojili težko usodo, sprejeti kot del življenja, pri čemer mu je pomagal veder pogled na svet, usmerjen v optimizem in humor, največjo uteho pa je zagotovo našel v fotografiranju. Marjan Ciglič je umrl 7. julija 1998.
Zaradi vloge Marjana Cigliča pri časopisni hiši Dnevnik je v drugem razstavnem prostoru na kratko predstavljen njen razvoj s posebnim poudarkom na obdobju, ki ga je zaznamoval Ciglič. (1957 – 1997).
»Marjan Ciglič je bil dolga leta isto kot Dnevnik, kajti njegove fotografije so za vselej zaznamovale ta časnik in njegovega veliko večjega otroka – Nedeljca. Vsi, ki so imeli možnost z njim sodelovati, tudi zaradi Marjana Cigliča vedo, kaj je Dnevnik, ki je več kot pristen kronist časa; vodi ga spoznanje, da so največje človeške zgodbe skrite in jih ne pišejo agencije in službe za stike z mediji, temveč preprosti ljudje.« Po sklopih so predstavljene reprezentativne akcije Dnevnika in Nedeljskega, ki jih je Ciglič fotografiral, in sicer Kmečka ohcet, Podoknica Nedeljskega, Akcija Nedeljskega – izlet za invalide, Novorojenčki, rojeni 1. januarja ter Iskrica v žalostnih očeh. Kmečko ohcet je Dnevnik organiziral v sodelovanju z ostalimi partnerji. Na prvi ohceti leta 1966 sta se poročila dva para, eden iz Slovenije in drugi s Švedske. Zbralo se je več kot 50.000 ljudi, spremljalo pa jo je tudi več kot 50 domačih in tujih novinarjev in fotoreporterjev. Prireditev je postala tradicionalna in vsako leto se je udeležilo več parov iz različnih držav, ki so nosili svoje tradicionalne narodne noše, hkrati pa so se povečali tudi vedno več dejavnostim in običajem, ki so bili povezani s kmečko tradicijo. Kmečko ohcet so z nekaj vmesnimi prekinitvami organizirali do leta 1990, ko naj bi bila zadnja »uradna«, čeprav so tudi kasneje organizirali podobne dogodke. S Podoknico Nedeljskega so na Dnevniku obujali spomine na stare čase, ko so mladi fantje na skrivaj trkali na okna deklet, pri čemer so morali paziti, da jih niso zalotili starši. Vodilno vlogo podokničarja je imel več kot 30 let Franc Pestotnik. Podoknica je poleg prikazovanja starih navad in vasovanja predstavila tudi posamezne kraje, kjer se je dogodek odvijal, krajani pa so se zabavali ob muzikantih, prijetni družbi ter dobri hrani in pijači. Eden od tradicionalnih dogodkov je bila tudi t. i. Akcija Nedeljskega oz. Izlet za invalide, ki je bil tudi ena prvih akcij časopisne hiše. Iz vse Slovenije so na določen kraj pripeljali vse prijavljene, ki sicer zaradi svoje gibalne oviranosti sami niso morali hoditi na izlete in jim omogočili, da skupaj preživijo dan v zabavni in prijetni družbi. Ena od zelo odmevnih Dnevnikovih akcij, ki je trajala več kot 40 let, je bilo tudi obdarovanje prvega novorojenčka v novem letu. Ciglič je vsako leto 1. januarja hodil s svojim aparatom in ekipo po porodnišnici in podarjal materam darila ter jih nato fotografiral skupaj z novorojenčki. Obdarovanje je bilo tradicionalno in vedno bolj slovesno, akcija pa je potekala vse do leta 1997, dokler je Ciglič, »boter novorojenčkov« zmogel na pot. Kot zadnja pa je predstavljena Iskrica v žalostnih očeh oz. Iskrica Nedeljskega, ki še danes pomaga socialno ogroženim otrokom in družinam. Začetki akcije segajo več kot 30 let nazaj, pomagali pa so številnim družinam in posameznikom. Pomoč je prihajala v finančni obliki pa tudi drugih dobrinah in materialih, odvisno od težav družine, ki so ji pomagali. Poleg akcij časopisne hiše, ki jih je Ciglič kontinuirano fotografiral, pa je v tem razstavnem prostoru tudi na časovnica, na kateri je skozi Cigličeve fotografije in pomembne prelomnice prikazan razvoj časopisne hiše Dnevnik, ki se začne z letom 1951, ko je izšel prvi izvod časopisa Dnevnik in se zaključi z letom 2022, ko je tednik Nedeljski dnevnik praznoval 60. obletnico, na časovnici pa je posebej z modro barvo označeno obdobje, ko je Ciglič ustvarjal pri časopisni hiši.
Na sredini drugega razstavnega prostora se nahajajo tudi trije visoki osvetljeni stolpi, na katerih so prikazane posamezne strani iz časopisa Dnevnik s Cigličevimi fotografijami, ki hkrati prikazujejo tudi enega od procesov dela s Cigličevim fondom. Obiski Dnevnikovega arhiva, kjer se pregleduje starejše izvode časopisa in tednika ter dokumentiranje strani, kjer so objavljene Cigličeve fotografije, so eden od ključnih postopkov raziskovalnega dela, hkrati pa prikazujejo še eno od časopisnih akcij, ki je bila povezana s t.i. belo kuverto, s katero so lahko zvesti naročniki Nedeljskega dnevnika dobili denarno nagrado. Akcija se je imenovala Ali znate opazovati?, v Nedeljskem pa so objavili del obraza Dnevnikovega novinarja ali fotoreporterja, napisali njegovo ime in priimek, kje in kdaj se bo nahajal in tisti, ki ga je prepoznal in je imel pri sebi Nedeljski dnevnik, je dobil nagrado. V primeru na razstavi so iskali Marjana Cigliča v Tržiču, in sicer januarja 1974.
Prehod iz drugega v tretji razstavni prostor pospremi citat Mirana Lesjaka, odgovornega urednika časnika Dnevnik in dnevnik.si: »Ja, Marjan Ciglič je neizbrisno zaznamoval in dokumentiral svet, ki mu je pripadal. S fondom, ki nam ga je zapustil, nam je ta svet prepustil v varstvo. On Dnevniku, mi pa Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ker smo prepričani, da je zapuščina Marjana Cigliča, neprecenljiva v svojem zgodovinskem in strokovnem oziru, v tej ustanovi v najbolj varnih rokah. To je muzej, ki ne dovoli, da bi naša preteklost preminila.« Leta 2001, ko je časopisna hiša praznovala svojo 50. obletnico, je muzeju v celoti podarila njegov fotografski opus, ki je sedaj na voljo vsem, ki jih zanima obdobje, v katerem je ustvarjal Ciglič. Fototeka ja takrat postala bogatejša za več kot 300 tisoč posnetkov, Slovenci pa za 40 let neponovljivih dogodkov iz preteklosti, ki prikazujejo specifičnost obdobja tako na političnem področju kot v vsakdanjem življenju. Ob tej priložnosti se je med muzejem in časopisno hišo preko posebne rubrike Porumenela fotografija vzpostavilo dolgoletno sodelovanje. V Dnevniku so bile tako enkrat na teden ponovno na ogled Cigličeve fotografije, ki so bile sicer v časopisu objavljene že pred 50. leti, zato je v tem razstavnem prostoru del namenjen prav tem fotografijam, ki jih spremljajo originalna besedila iz časopisa.
Sicer pa je v tretjem razstavnem prostoru na primeru Cigličevega fonda javnosti prvič predstavljen tudi proces strokovno-muzeološkega dela kustosov v fototeki. Posebnost fonda Marjana Cigliča v tem kontekstu je predvsem v tem, da izhaja iz njegove originalnosti, in sicer iz hrambe negativov in njegovih originalnih dnevniških zapisov, ki so za raziskovanje in diseminacijo prav tako pomembni kot fotografsko gradivo. V osnovi je predstavljenih pet glavnih procesov, ki zajemajo fizično ureditev posnetkov, inventarizacijo, digitalizacijo, raziskovanje in vnos podatkov in posnetkov in dokumentacijski sistem, poseben poudarek pa je na raziskovalnem delu, ki je poleg digitalizacije ključen za optimalno digitalno dostopnost fonda širši javnosti. V tem prostoru so razstavljeni tudi Cigličevi originalni dnevniški zapisi, ki so temeljni vir za vsa nadaljnja raziskovanja ter škatlice, v katerih je hranil gradivo.
Četrti razstavni prostor je namenjen reprezentativnim sklopom, ki jih je Marjan Ciglič fotografiral. Razdelimo jih lahko v razvoj, modernizacijo in industrializacijo, glasbo, šport, preživljanje prostega časa, otroško radost, naravne katastrofe, vsakdanje življenje na podeželju, mestni utrip s poudarkom na Ljubljani, izginulimi poklici in dejavnostmi ter politiko. Pri slednji gre za dve iztočnici, in sicer fotografija, na kateri je imel Josip Broz Tito leta 1954 na Ostrožnem govor pred 350.000 glavo množico in ga je Ciglič fotografiral čisto od blizu, je izpostavljena z namenom, da se prikaže, da Ciglič kljub temu, da je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in bil zaprt na Golem otoku, nikoli ni imel nobenih prepovedi in omejitev pri fotografiranju pomembnih političnih dogodkov. Podobno nakazujeta tudi fotografiji Tita in Richarda Nixona, takratnega predsednika Združenih držav Amerike, ki jo je posnel v Kumrovcu ter Titov portret, ki hkrati prikazuje Cigliča kot izjemnega portretista. V tem sklopu sta v nadaljevanju prikazani tudi reprezentativni fotografiji slovenske osamosvojitve in deset dnevne vojne za Slovenijo.
V sredini četrtega razstavnega prostora se oblikovno nadaljuje postavitev stebrov, ki imajo v tem prostoru drugačno vlogo. Na stebrih je ne eni strani fotografija ženske, ki na Kongresnem trgu v zimskem času hrani golobe. Motiv se v Cigličevem fondu pojavi večkrat v različnih obdobjih, posebnost stebrov pa je, da so sestavljeni na način, da se cel motiv pojavi samo v točno določenem vidnem polju. Stebri so postavljeni na zatemnjenem steklu, ki vsebino fotografije optično poveča v globino, kar simbolično nakazuje tudi globino posamezne zgodbe, ki jih prikazuje Cigličev fond. Na drugi strani istega stebra, ki je prav tako vidna v celoti samo pod določenim kotom, pa je fotografija Marjana Cigliča, ki v roki drži kozarec vina in tako simbolično obiskovalce pozdravlja in jim nazdravlja ob svoji 100. obletnici rojstva.
Skozi celotno razstavno pripoved so prikazani tudi citati posameznikov, s katerimi so bili narejeni intervjuji ter povečave detajlov iz Cigličevih fotografij.
V avli muzeja so prikazane Cigličeve fotografije Ljubljane skozi čas, ki jih spremljajo fotografije z istimi motivi, ki jih je v letošnjem letu posnel aktualen Dnevnikov fotoreporter Tomaž Skale. Fotografije Ljubljane nekoč in danes so bile objavljene tudi v časopisu Dnevnik kot skupna promocija razstavnega projekta časopisne hiše Dnevnik in muzeja.
Na podoben način sta na ploščadi pred muzejem na ogled dve povečani fotografiji, ki služita za primerjavo muzeja danes in v šestdesetih letih. Gre za pogled na muzej kot tudi iz muzeja proti parku Tivoli. Fotografiji sta nameščeni na način, da lahko obiskovalci kadarkoli z njima ustvarijo nove medijske vsebine, hkrati pa obiskovalce vabijo na ogled razstave v muzej.
Ob razstavi je na voljo tudi bogat pedagoški program za različne starostne skupine. Poleg osnovnega vodenja po razstavi, razstavna pripoved omogoča tudi kombinacijo vodenega ogleda s stalno razstavo Slovenci v XX. stoletju, pri čemer je Cigličeva osebna zgodba, ki se odvija med letoma 1924 in 1998, umeščena v časovni okvir stalne razstave, ki pokriva čas od prve svetovne vojne do leta 2008, ko je Slovenija prvič predsedovala Svetu EU. Za osnovne in srednje šole smo pripravili fotografski natečaj z naslovom Sreča, veselje in smeh, ki se navezuje na razstavo Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča. Za najmlajše obiskovalce so na voljo različne ustvarjalne delavnice: na delavnici Nasmejane gibljive slike otroci preko namigov iščejo zabavne motive in nato ustvarijo gibljive slike, na ustvarjalni delavnici Pustni karneval pa se otroci s pomočjo fotografij pustnih šem, ki jih je posnel Marjan Ciglič, seznanijo s pustimi običaji, jedmi, norčavimi plesi in sprevodi. Na ustvarjalni delavnici otroci nato izdelajo pustne maske. Za učence osnovnih in srednjih šol je na voljo interaktivna delavnica z naslovom Zabavno »branje« fotografij, na kateri se z vodenim ogledom in opazovanjem Cigličevih fotografij urijo v timskem delu, komunikaciji in opazovanju podob, s katerimi se dnevno srečujemo v različnih medijih. Za osnovne in srednje šole pa je na voljo tudi učna ura z naslovom Osamosvojitev Slovenije na fotografijah Marjana Cigliča, pri kateri je poudarek na iskanju informacij, analizi in branju fotografij, timskem delu in poročanju skupini. Ciglič je namreč v svoj objektiv ujel tudi številne dogodke, ki so sledili uradni razglasitvi neodvisnosti Slovenije. Izbrane fotografije, ki so nastale junija in julija 1991, so bile objavljene tudi v časopisu Dnevnik in tedniku Nedeljski dnevnik. Učenci Cigličeve fotografije povežejo z objavljenimi reportažami in tako rekonstruirajo ključne dogodke v času osamosvajanja Slovenije in hkrati spoznavajo, kako pomemben zgodovinski vir predstavljajo fotografije. Z učenci in mentorico iz OŠ Kolezije smo ob razstavi pripravili tudi izobraževalni video z naslovom Fotografija kot zgodovinski vir, v katerega smo vključili osnovne raziskovalne metode za učenje in branje fotografij.
Razstava je primerna za različne starostne skupine, obiščejo jo naši najmlajši obiskovalci iz vrtcev, kakor tudi tisti, malo starejši, z Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije ter Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenijepa smoizvedli tudi posebej prilagojena vodstva. Ob razstavi potekajo tudi različni strokovno-andragoški programi in vodstva, januarja 2025 pa je predvidena še okrogla miza. Razstava je na voljo tako v slovenskem kot angleškem jeziku, zato je prijazna tudi tujim obiskovalcem.
Ob razstavi je izšel tudi istoimenski katalog, v katerem so vsebine in fotografije, ki so predstavljene na razstavi, dodatno obogatene tako s fotografskim in arhivskim gradivom kot samo vsebino. Katalog Marjan Ciglič – Mojster za vse čase vsebuje 286 strani in celoten razstavni projekt z dodatnimi vsebinami poveže v smiselno celoto. Na voljo je v naši muzejski trgovini in v spletni trgovini.
Ob razstavi potekajo tudi različne promocijske vsebine. S plakati TAM TAM smo promovirali razstavo po različnih krajih po vsej Sloveniji, in sicer v Ljubljani, Kopru, Mariboru, Novi Gorici, Celju, Novem mestu, Brežicah, Kranju, Litiji, Škofji Loki, Murski Soboti, na vsakem plakatu pa je bil na fotografiji dotični kraj, ki ga je fotografiral Ciglič. Na tak način se je razstavo promoviralo s fotografijami iz kraja, kjer so bili plakati izobešeni.
Promocija razstave poteka tudi prek različnih muzejskih družbenih omrežij in drugih vsebin, dodatno se promovira ob posebnih priložnostih, vsako prvo nedeljo v mesecu pa je za obiskovalce na voljo tudi brezplačen voden ogled.
Razstava je na ogled do 10. februarja 2025.
Razstavni projekt je plod večletnega dela na znanstveno raziskovalni ravni, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za zgodovino potekalo pod mentorstvom red. prof. dr. Boža Repeta. Doktorska disertacija, ki je razstavi predstavljala tudi osnovo, nosi naslov Življenje fotoreporterja Marjana Cigliča in njegova zapuščina v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.5 Raziskovalno delo je vključevalo pregled in sistematično urejanje Cigličevega fotografskega fonda, pregled fondov v različnih arhivih ter pregled gradiva v Dnevnikovem arhivu, pri rekonstrukciji zasebnega življenja ter razvoju fotoreporterske službe pa so bili ključni intervjuji s Cigličevimi sorodniki, prijatelji, znanci in sodelavci, zato so tudi vključeni v celotno razstavno pripoved. Svojevrsten zgodovinski vir so predstavljali tudi Cigličevi osebni predmeti (priznanja, odlikovanja, pisma, fotografsko gradivo idr.), ki so prav tako predstavljeni na razstavi, sicer pa so mi bili pri raziskovanju v veliko pomoč tudi strokovnjaki iz različnih področij. Disertacija je bila ogrodje za razstavo, pri sami izvedbi in postavitvi razstave pa je bilo ključno tudi sodelovanje z drugimi strokovnjaki, kjer izstopajo predvsem oblikovalske, kreativne in tehnične rešitve ter strokovna priprava gradiva.
Naslov: Marjan Ciglič – mojster za vse čase
Avtorica razstavnega projekta: dr. Monika Močnik
Avtor fotografij: Marjan Ciglič
Izbor fotografij: dr. Monika Močnik, Tomaž Perme
Spremljevalna besedila, podnapisi: dr. Monika Močnik
Avtorji dodatnih fotografij: Tomaž Skale, Ana Ciglič Juršič, Srdjan Živulović, Tone Stojko, Rafael Marn, Nace Bizilj, Jaka Adamič, Branka Keser
Fotografije predmetov: Sarah Poženel, Sašo Kovačič
Digitalizacija in obdelava fotografij: Sašo Kovačič, Sarah Poženel, Aleksandra Elenovski
Celostna podoba in oblikovanje: Tomaž Perme
Pedagoški program: Tina Bizjak, mag. Nataša Robežnik, Matija Brian Schiffer
Odnosi z javnostmi: Barbara Kolenc
Lektoriranje: Grega Rihtar
Prevod: Marko Petrović
Oblikovanje svetlobe: Marjan Viskovič
Tisk/Print: Pegaz d. d.
Naslov: Marjan Ciglič – Mojster za vse čase
Razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva fotoreporterja Marjana Cigliča
Izdal in založil: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Zanj: mag. Nataša Robežnik
Avtorica razstavnega projekta: dr. Monika Močnik
Uredila: dr. Monika Močnik
Avtor fotografij: Marjan Ciglič
Pisci besedil: dr. Monika Močnik, dr. Božo Repe, mag. Nataša Robežnik, Miran Lesjak, Miran Šubic, Dušan Nograšek, Vesna Ciglič
Izbor fotografij: dr. Monika Močnik, Tomaž Perme
Spremljevalna besedila, podnapisi: dr. Monika Močnik
Avtorji dodatnih fotografij: Tomaž Skale, Ana Ciglič Juršič, Srdjan Živulović, Tone Stojko, Rafael Marn, Nace Bizilj, Jaka Adamič
Fotografije predmetov: Sarah Poženel, Sašo Kovačič, Branka Keser, dr. Monika Močnik
Digitalizacija in obdelava fotografij: Sarah Poženel, Sašo Kovačič, Aleksandra Elenovski
Oblikovanje kataloga in razstav: Tomaž Perme
Lektoriranje: Grega Rihtar
Prevod: Marko Petrović
Tisk: Tiskarna Januš, tiskanje tiskovin d. o. o.
Naklada: 300
Ljubljana, 2024
Pri izvedbi razstavnega projekta so sodelovali številni posamezniki in institucije, ki se jim na tem mestu iskreno zahvaljujem.
Prav posebna zahvala gre Vesni Ciglič, ki mi je s pripovedovanjem, z osebnimi predmeti, dokumenti in fotografijami Marjana Cigliča pomagala odstreti njegovo zasebno življenje. Posebej se zahvaljujem tudi pričevalcem, in sicer Nadi Mavrič, Nacetu Bizilju, Miranu Šubicu, Zlatku Šetincu, Vasu Gasarju, Dušanu Nograšku, Tomažu Skaletu, Jožetu (Joju) Pogačniku, Tomiju Lombarju, Jožetu Suhadolniku, Jocu Žnidaršiču, Nikoli Damjaniću, Borutu Šajnu, Francu Pestotniku. Na tem mestu se zahvaljujem tudi Miranu Lesjaku iz časopisne hiše Dnevnik, posebna zahvala pa gre tudi Brigiti Khater, ki mi že vrsto let »vedno in kadarkoli« omogoča raziskovanje v arhivu časopisne hiše Dnevnik. Zahvaljujem se zaposlenim v Arhivu Republike Slovenije ter tudi Srđanu Živuloviću, Raheli Juršič, Slobodanu Plavevskemu. Marjanu Viskoviću, Marjanu Letnarju, Primožu Cigliču, Anžetu Lavrenčiču, Branki Keser, Neži Mrevlje idr.
Za strokovno pomoč se zahvaljujem dr. Božu Repetu, dr. Korneliji Ajlec, dr. Damijanu Guštinu, dr. Klemnu Kocjančiču, Blažu Štanglju, dr. Petru Mikši, zahvala pa gre tudi sodelavcem v muzeju, Tomažu Permetu, Alešu Žgajnarju, Ireni Uršič, dr. Moniki Kokalj Kočevar, dr. Marku Štepcu, Marku Ličini, Jožici Šparovec, Sarah Poženel, Sašu Kovačiču, Aleksandri Elenovski, Barbari Kolenc, Tini Bizjak, Katarini Jurjavčič, Andreji Zupanec Bajželj, Boštjanu Mihelju, Manci Murakezi idr.
Zahvala gre tudi direktorici muzeja mag. Nataši Robežnik in Ministrstvu za kulturo, ki je razstavni projekt omogočilo.
Več o Marjanu Ciglič in njegovem fotografskem fondu na voljo na:
1 Dnevnikov fotoreporter Tomaž Skale, Ljubljana, 30. marec 2023.
2 Tiskovna konferenca s slavnostno predajo fonda Marjana Cigliča oz. donacije časopisne hiše Dnevnik je potekala v Muzeju novejše zgodovine 7. junija 2001: gradivo hrani MNSZS.
3 Dnevnik – 50 let, razstava Marjan Ciglič, 1924 – 1998, brošura ob razstavi, T. Janežič, (uvodnik), Ljubljana, 2001.
4 Lesjak, Miran: Biti kot Marjan Ciglič. Mojster za vse čase (razstavni projekt ob 100. obletnici rojstva fotoreporterja Marjana Cigliča) (ur. Monika Močnik). Ljubljana: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 2024, str. 11.
5 Naslov disertacije je bil potrjen pred spremembo imena, zato Muzej nosi prejšnje ime.