V središču Korošinovega zanimanja so bili vedno ljudje. Njegov priljubljeni motiv so bili otroci ali pa starostniki, odločujoči dejavnik pri pritisku na sprožilec pa je bila vsakokrat njegova jasna vizija, kaj želi s svojo fotografijo sporočiti gledalcu. Včasih ga je pritegnila revščina v neposredni bližini, iskal je modrost, ki se zrcali v očeh starejših ljudi, prestrezal razigranost mladine ali pa gledalca le izpraševal o teži življenja. Globine človeške duše je namreč zmogel prikazati na zelo neposreden način in tako je dosegal veliko izpovedno moč svojih posnetkov.
Fotografsko gradivo Janeza Korošina skupaj z avtorjevo dokumentacijo in arhivom objav o njem hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in sicer od 2. novembra 2023. Avtorju se iskreno zahvaljujemo za izkazano zaupanje, Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije pa za finančno podporo pri odobritvi odkupa.
Ob tej izjemni pridobitvi novega fotografskega gradiva bo v preddverju Viteške dvorane Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije od 8. novembra 2024 dalje na ogled razstava Janez Korošin: Grobozrnati pečat. Prijazno vabljeni na ogled!
O veselju otroka in o žalostni usodi šestnajstletnika
V vasico Parje pri Pivki onkraj tedanje rapalske meje na Primorskem v Julijski krajini Kraljevine Italije je v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja prišel prvi otroški tricikel. Prejel ga je Francelj Rebec iz Parij, po domače Zotlarjev, rojen 30. novembra 1927 mami Jožefi in očetu Francu. Podaril mu ga je oče, ki je s tapeciranjem žimnic petnajst let služil v Buenos Airesu v Argentini, od koder je odplačeval dolg za novo zgrajeno hišo, kajti njegovi obrti, ki jo je med leti 1932 in 1936 opravljal tudi v domači hiši v Parjah, razmere pod fašističnim režimom niso bile naklonjene. Tricikel je bil za Franceljna in za vaške otroke imenitna popestritev zgodnjega otroštva. To malo vozilo brez verižnega pogona in brez zavor, ki kot miniaturna različica spominja na starejše velocipede, je Franceljnu in njegovim vrstnikom omogočilo prvo samostojno vožnjo na kolesih na nožni pogon s pedali. Ker so noge poganjale pedala na velikem sprednjem kolesu (z dimenzijo 40 cm), se je vožnja začela s pogostimi zavoji.
Tricikel je bil izdelan v znanem italijanskem podjetju otroških vozil »Ditta Raffaele Giordani Giocattoli« iz Bologne, ki je pozneje zaslovelo po izvirnih pomanjšanih različicah najrazličnejših vozil za otroke in ki deluje že od leta 1875. Uradno ime modela »Triciclo normale smontabile brevettato« pomeni običajen, razstavljiv in patentiran tricikel. Razstavljiva dela sta olajšala pakiranje in pošiljanje. Sedež je snemljiv, krmilo s prednjim kolesom pa je z okvirjem povezano z razcepko, medtem ko so drugi železni deli pritrjeni s kovicami. Pet kilogramski tricikel se je proizvajal med leti 1930 in 1934 in je bil na voljo v petih različicah, ki so se razlikovale po velikosti koles. Polne gume na obročih niso originalne 13 milimetrske, saj so bile pozneje zamenjane in preprosto spojene z žico. Krmilu manjkata originalna ročaja. Da bi bila vožnja Franceljnu udobnejša, je oče Franc originalni železni sedež prevlekel s klobučevino in lanenim platnom in ga tako napravil mehkejšega.
Slika 1: Francelj Rebec v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja – v času, ko je prejel tricikel. Izvirnik hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal. Slika 2: Edina ohranjena fotografija s triciklom Franceljna Rebca je nastala leta 1954 na tedaj neprometni makadamski cesti v Parjah, med Zotlarjevo in s slamo krito Korenovo hišo. Na najmanj dvajset let star tricikel je Franceljnova sestra Lidija posedla keramično punčko, ki ji jo je prinesel sv. Miklavž. Ob Lidiji je mama Jožefa. Prizor je fotografirala »Amerikanka«, najverjetneje domačinka iz Parij, ki je iz izseljenstva v ZDA obiskala rodno vas. Fotografijo hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal iz Parij.
S triciklom so se vozile ali igrale tudi Franceljnove sestre Cveta, Lidija in Zinka v času od poznih tridesetih let 20. stoletja do prvega desetletja po drugi svetovni vojni. Franceljnu dveh najmlajših sester ni bilo dano poznati. Po hudi poškodbi desne noge, ki jo je doživel kot šestnajstleten partizanski kurir na Ravbarkomandi pri Postojni, je bil z letališča Nadlesk v Loški dolini prepeljan na zdravljenje v Grumo Appulo pri Bariju. Umrl je 3. septembra 1944. Toda družina o njegovi tragični usodi ni vedela ničesar oziroma le, kar je ostalo zapisanega v dokumentu Krajevnega ljudskega odbora Zagorje z dne, 31. 1. 1947, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Kopru: »Tov. Rebec Franc, sin Franca in Šabec Jožefe, roj. 30. 11. 1927 v Parjah št. 24, je šel v N.O.V. 21. 4. 1944. Bil je kurir IX. korpusa stanica R. 4. Pri izvrševanju svoje službe je bil težko ranjen 1. 9. 1944 pri Ravbarkomandi pri Planini. Navzoč, ko je bil ranjen, je bil tov. Žele Jakob iz Sv. Petra. Ranjenega je z vozičkom spremljal v Loško dolino Bajc Franc iz Bukovja pri Postojni. Iz vozička v bolnico ga je prenesel tov. Čeligoj Anton Parje 3. Od takrat ni nobene vesti o njem.«
Priprava prvega partizanskega letališča Nadlesk pri Starem trgu pri Ložu poleti 1944. V času od 27. julija do 9. septembra 1944 je bilo od tam evakuiranih 608 ranjencev in bolnikov iz partizanskih enot, med njimi tudi težko ranjeni šestnajstletni Francelj Rebec. Foto: Vinko Bavec, inv. št. 243/24, hrani MNSZS.
Leta 1968, po desetletjih iskanja in upanja, je Franceljnova starša obiskal znanec Franc Čopič, po domače Pikelčov iz Drskovč, ki je prebival na Reki. Prinesel jima je hrvaški tednik Arena z objavljenim poimenskim seznamom pokopanih žrtev v Grumo Appuli, ker je v njem zagledal izpisano ime Franc Rebec. Obisk je bil pravi blagoslov za Franceljnova starša, saj sta končno izvedela, kje iskati sinov grob. Še isti teden sta se z vlakom odpeljala iz Pivke na jug Italije. V Grumo Appuli sta našla sočutnega grobarja Francesca Fioreja, ki jima je pokazal mrliško knjigo in grob. Prenos sinovih posmrtnih ostankov v domač grob ni bil mogoč, ker so bile po dogovoru med Jugoslavijo in Italijo leto pozneje (1969) prekopane vse vojne žrtve iz pokopališča v Grumo Appuli, njihovi posmrtni ostanki pa preneseni v na novo zgrajeno kostnico v Barletti. Francesco Fiore je Franceljnovima staršema omogočil, da sta bila ob drugem prihodu v Grumo Appulo prisotna pri prekopu. Iz groba sta vzela peščico zemlje in jo pokopala v domačem grobu pri Sv. Pavlu v Zagorju. Na grobni spomenik, ki je postal kenotaf, sta napisala sinovo ime.
Komemoracija ob spominski kostnici v Barletti, ki sta se jo leta 1969 udeležila tudi starša Franceljna Rebca. Fotografijo hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal iz Parij.
Spominska kostnica v Barletti, ki jo je zasnoval hrvaški kipar Dušan Džamonja, ob odprtju leta 1969. Fotografijo hrani Franceljnova sestra Zinka Vadnjal iz Parij.
Leta 2019 je Zinka Vadnjal iz Parij na Pivškem muzeju podarila tricikel Franceljna Rebca v spomin nanj. Otroško vozilo je eno izmed redkih ohranjenih tovrstnih triciklov.
Viri:
MNSZS – Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zbirka Ustni viri, Marija Čeligoj (doma iz Parij, vrstnica Franceljna Rebca, rojena leta 1927), avdio posnetek pričevanja, 6. 6. 2019, intervjuvala Irena Uršič.
PAK – Pokrajinski arhiv Koper, KLO Zagorje, sig. 61.
Zoeddu, Alessio: Giordani – una grande industria al servizio dei piccoli. Scuola Officina, Museo del Patrimonio Industriale di Bologna, 2, 2012, str. 8–13.
Za potrditev proizvajalca tricikla in za podrobnejše podatke se lepo zahvaljujemo Alessiu Zoedduju in Antoniu Campigottu iz Muzeja industrijske dediščine v Bologni (Museo del Patrimonio Industriale di Bologna), kakor tudi Pieru Piniju. E-korespondenca: Irena Uršič in Alessio Zoeddu, marec 2024.
Za podatke o Franceljnu Rebcu in njegovi družini se lepo zahvaljujemo Franceljnovima sestrama Cveti Čeligoj in Zinki Vadnjal.
Pogled na fotografiji nam kaže kopališče Ilirijo, ki je trenutno v faze velike prenove, zraven pa park Tivoli s Cekinovim gradom v ozadju ter obvozno cesto, ki je bila potrebna, zaradi urejanja cestnega podvoza oz. železniškega nadvoza na Celovški cesti.
Celovška cesta je ena najdaljših cest ter ena glavnih vpadnic v glavno mesto. Ime je dobila po mestu Celovec, saj je iz Ljubljane proti Gorenjski tekla stara trgovska pot, ki se je nadaljevala v smeri Celovca. Ime ceste se sicer v nemški različici pojavi že v 18. stol.
Na območju med parkom Tivoli, Celovško cesto in kopališčem Ilirijo, so v dvajsetih letih 20. stol., postavili Ljubljanski velesejem, ki so ga v petdesetih letih iz Šiške prestavili v novozgrajeno Gospodarsko razstavišče. Zaradi vedno bolj gostega železniškega prometa, pa je bilo potrebno nujno urediti podvoz pod železniško progo. V šestdesetih letih so tako poleg podvoza v Šiški, uredili tudi podvoz na Dunajski cesti in kmalu na obe cesti postavili prve semaforje.
Celovško cesto so v naslednjih letih širili, dograjevali, prenavljali v skladu s smernicami razvoja mesta Ljubljana in gradnje cestnega obroča okoli Ljubljane.
Pogled na kopališče Ilirija park Tivoli s Cekinovim gradom v ozadju ter obvozno cesto za promet, zaradi urejanja podvoza pod Celovško cesto, začetek 60. ih let 20. stol. Foto: Svetozar Guček, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Oktobra 1929 so se med Ljubljano, Vrhniko in Škofjo Loko, na območju Polhograjskih Dolomitov, odvijali jesenski manevri ljubljanske garnizije. Moči sta merili zahodna in vzhodna armada sodelovale pa so tako pehotne in topniške enote ter celo tri letala, ki so za ta namen vzletela iz Zagreba. Manevri so se začeli zgodaj zjutraj 21. oktobra s »spopadom« pri Kosezah in umikom zahodnih enot proti Podutiku, končali pa 23. oktobra popoldne z osvojitvijo 898 m visoke Grmade in zmago vzhodne armade.
Nekaj fotografij manevrov je objavil tudi »Ilustrirani Slovenec«, med njimi tudi postroj vojaštva ob koncu manevrov na polju pri Srednji vasi pri Polhovem Gradcu. Pregled enot na konju opravlja tedanji poveljnik Dravskega divizijskega območja, divizijski general Sava Tripković. Spremljata ga načelnik Štaba Dravskega divizijskega območja, generalštabni polkovnik Leon Rupnik in oficir z belim trakom na kapi (eden od kontrolorjev pravilne izvedbe manevrov).
Poročnik Jan Trdina (r. 1895) je med prvo svetovno vojno služil v enoti 10. oklepnega vlaka, v Kanalski dolini. V zapuščini njegove sestre Silve Trdine se je ohranil njegov fotografski fond iz prve svetovne vojne, večinoma iz let 1916 in 1917.
Skupinski portret avstro-ogrskih častnikov v prostem času, ob obisku prijateljev na gorskem izletu v Kanalski dolini, 1916-1917. (Foto: Jan Trdina, inv. št. PSV 4709, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije)
Skupinski portret, ki ga danes objavljamo, na prvi pogled ni nič posebnega. Mnogo zanimivejši je pravzaprav napis na zadnji strani fotografije, ki ga je napisal Jan Trdina: »Ljuba mi Anka! Ko sem se včeraj na kolodvor peljal se me za slovo Dunajčanje še malo okrcali v tramvaju. Radoveden sem kako je slavnost v Beču izpadla. Ali je tovariš Rus kaj potem govoranco držal? Ljubljana vsa v zastavah, drugače pa mir in red. Jaz pridem seveda na Dunaj nazaj. Le ne bodi prehitro domov in pokukaj še malo A. Salpetovo, da se ji še ostala kožica na rokah privadi. Bo pa imel slavni klub »Palačinka« njega vredno predsednico. Bog i narod! Janez Trdina. Pozdrav vsem Palačinkarjem!«
Naslovljena »ljuba Anka« je tudi ena od treh žensk na fotografiji, na desni. To je Ana Mayer Kansky, ki je med vojno na Dunaju študirala kemijo in fiziko. V vojnemu pomanjkanju je pogosto kuhala skromno večerjo zase in za prijatelje kar v laboratoriju, na špiritnem gorilniku ali v skromnem najetem stanovanju. Ob pomanjkanju so pogosto jedli palačinke iz različnih, tudi »nadomestnih« sestavin in svojo družbo poimenovali »Klub palačinka« in njegove člane »Palačinkarje«. Ana in Jan sta bila rojena leta 1895. Zaradi razpada Avstro-ogrske je Ana študij nadaljevala v Kraljevini SHS in leta 1920 postala prva doktorica znanosti univerze v Ljubljani. Njen prijatelj Jan Trdina je umrl dve leti prej, star komaj 23 let.
Trgovec iz Brežic, veteran prve svetovne vojne in partizanski fotograf, Vinko Bavec, je bil v okviru Fotosekcije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta odgovoren za organizacijo fotoreporterskih mrež in fotografiranja dogodkov na terenu. Med ohranjenim gradivom iz poletja 1944 so tudi spominski posnetki partizank. Delež žensk v partizanskih enotah je bil približno štiriodstoten.
Foto: Vinko Bavec, Partizanke na konjih, poletje 1944. Hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Inventarna številka: TF 240/20
Velenje je bilo poleg Nove Gorice drugo slovensko mesto, ki je zraslo po vojni. Mesto je bilo v veliki meri zgrajeno s prostovoljnim delom zaposlenih v rudnikih, saj je bil to pogoj za pridobitev stanovanjske pravice. Krajani Velenja so s prostovoljnim delom in udarniškimi akcijami regulirali reko Pako in zgradili mestno središče.
Že v 80. letih 20. stoletja je bila Ljubljana precej prometno obremenjena. Nespoštovanje najosnovnejših prometnih pravil pa je vse skupaj še oteževalo. Varnost pešcev in kolesarjev je bila le stvar dobre volje in mogoče kulture drugih udeležencev v prometu. V Delu, kjer so tej problematiki namenili novico, so zapisali: »Ampak prepričani smo, da bi bilo vendarle nekoliko drugače, če bi za napačno parkiranje določili ustrezne kazni in jih tudi – izterjali.« (Delo, 23. 9. 1987, str. 11)
Do danes se je prometna kultura precej dvignila pa tudi mesto je naredilo velik korak v smeri večje prometne varnosti za vse udeležence – Ljubljana je postala pešcem in kolesarjem prijazno mesto.
Promet na ljubljanskih ulicah, oktober 1987, foto: Aleš Černivec. Hrani MNSZS, inv. št.: AČ503_54.
dr. Monika Kokalj Kočevar in Boris Hajdinjak | 12.9.2024
15. junija 1945 je nekdanji taboriščnik Radoslav Tomažič predal Štabu za repatriacijo v Ljubljani zapečaten ovoj. Jugoslovanski narodni odbor v Mauthausnu ga je pooblastil, da prevzame 80 vrečic iz t.i. Effektenkammer (skladišča osebnih predmetov in vrednot taboriščnikov, ki so jih morali oddati ob sprejemu) v koncentracijskem taborišču Mauthausen. V ovoju je bilo 76 različnih vrednot, od žepnih ali ročnih ur do prstanov, nekaj še zapečatenih vrečk, pa tudi praznih vrečk. Posebej so poudarili, da so bile nekatere vrečke raztrgane in da vsebina ne odgovarja popisu. Namen prevzema je bil, da jih Štab za repatriacijo razdeli svojcem.
Mauthausen Memorial, Umrli v bolnici junij 1944–maj 1945, str. 355: z datumom in krajem odhoda 3. marec 1945 in Ljubljana: Pavel Pollak, Oskar Ebenspanger, Emil Hoffmann.
Med dragocenostmi so bili tudi predmeti treh starejših ljubljanskih Judov Pavla Pollaka (roj. 1873, Sisak), ing. Emila Hoffmanna (roj. 1874, Podolí) in Oskarja Ebenspangerja (roj. 1879, Ljubljana). Vsi so bili aretirani v zadnjih aretacij ljubljanskih Judov v noči z 11. na 12. september 1944. Po skoraj petih mesecih zapora v Ljubljani so bili poslani v Mauthausen, kamor so prispeli 3. marca 1945. Ob prihodu v taborišče so bili pretepeni in zato premeščeni v bolnico, kjer so kmalu umrli: Hoffmann po petih, Pollak po šestih in Ebenspanger po 15 dneh. Tomažič je predal Štabu poročni prstan Emila Hoffmanna, žepno uro in poročni prstan Pavla Pollaka in žepno uro Oskarja Ebenspangerja. Muzej narodne osvoboditve, Ljubljana (sedanji Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije), je decembra 1952 prevzel od Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije 172 ur, ki so bile odvzete taboriščnikom v različnih koncentracijskih taboriščih. Od predmetov omenjenih Judov je bila v muzej predana le ura Oskarja Ebenspangerja. Predmete ostalih dveh so očitno prevzeli sorodniki.
Žepna ura Oskarja Ebenspangerja, zaplenjena 3. februarja 1945 ob njegovem prihodu v taborišče Mauthausen (hrani: MNSZS). Iz priloženega formularja je vidna njegova taborišča številka in kategorija ter sicer napačna letnica njegovega rojstva.Zakonca Ebenspanger: Oskar in Adela/Ada, roj. Hammerschmidt v fotografskem ateljeju Avgusta Bertholda v Ljubljani, po 1905 (fotografija: Helga Kambič).
Oskar Ebenspanger je bil sin trgovca s kmetijskimi pridelki Abrahama/Alberta Ebenspangerja (1845, Schlaining – 1932, Ljubljana) in Terezije, roj. Neuwirth (1853, Čakovec – po 1937, verjetno Ljubljana). Oskarjev oče je bil med prvimi Judi v Ljubljani po letu 1867, ko jim je bilo ponovno dovoljena stalna naselitev. V letih 1889–1893 je bil Oskar Ebenspanger dijak ljubljanske realke. Njegovo pripadnost meščanskemu sloju takratne Ljubljane nam potrjuje članstvo v Filharmonični družbe v letih 1903–1906. Gotovo je iz tega obdobja fotografija Oskarja Ebenspangerja z ženo Adelo/Ado, roj. Hammerschmidt (1884, Ljubljana – 1972, Ljubljana), ki ni bila Judinja. Na fotografiji nastali v fotografskem ateljeju »petega slovenskega impresionista« Avgusta Bertholda (1880, Puštal – 1919, Ljubljana), ki bi lahko bila ilustracija v znameniti knjigi Včerajšnji svet Stefana Zweiga (1881, Dunaj – 1942, Petrópolis), je na Oskarjevem telovnika vidna verižica za ročno uro, nemara prav za to uro, ki mu je bila odvzeta v Mauthausnu. Po prvi svetovni vojni je Oskar prevzel očetovo podjetje in ga še naprej uspešno vodil. Leta 1932 je kupil in dal v modernističnem slogu prenoviti vilo s sedanjim naslovom Tomšičeva 12 na takrat in danes prestižni lokaciji v središču Ljubljane. Z zakoncema Ebenspanger je v vili živela njuna hči Marija/Marija-Luiza (1910, Ljubljana – 1961, Ljubljana). Po poroki leta 1937 z Judom kemijskim inženirjem Brunom Mikolašom (1906, Zagreb – 1944, Beograd) se je preselila v Split, a se redno vračala na daljše obiske k staršema. V vili je bilo več umetniških slik, med njimi tudi slika Cvet Božidarja Jakca (1899, Novo mesto – 1989, Ljubljana).
Zračni posnetek središča Ljubljane, pred 1941. V zgornjem delu fotografije so ob takratni Aleksandrovi (danes Cankarjevi) cesti vidne z leve proti desni Narodni dom (danes Narodna galerija), Poštna hranilnica in Palača Trboveljske premogokopne družbe (oboje danes državni uradi). V spodnjem delu fotografije so vidne z leve proti desni vila Ebenspanger, danes neobstoječa vila Piccoli in Opera.
Italijanska okupacija Ljubljane in Splita v letih 1941–1943 je bila zaradi mešanega porekla do družin Ebenspanger in Mikolaš prizanesljivejša v primerjavi z družinami »pravih« Judov. Začetek nemške okupacije je pomenil deportacijo Bruna Mikolaša skupaj z ostalimi splitskimi Judi v Beograd. Usoda Mikolaša in večine moških iz splitskega transporta je bila še posebej grozljiva: do usmrtitve aprila 1944 so odkopavali in sežigali trupla v letih 1941 in 1942 ubitih žrtev nacističnih zločinov v Beogradu in okolici. Oskar in Ada Ebenspanger ter Marija Mikolaš so bili prvič aretirani oktobra 1943. Iz zapora so bili izpuščeni, a jim je bila zaplenjena vila v katero so namestili zdravnike iz bližnje bolnice SS v prostorih Mladike (danes Ministrstvo za zunanje zadeve). Ponovno aretacijo v noči z 11. na 12. september 1944 so dočakali v stanovanju na Gajevi 10. Ada je bila kot arijka kasneje izpuščena, Marija je bila 23. septembra 1944 kot »Poljudinja« poslana v zunanji del koncentracijskega taborišča Auschwitz in je vojno preživela, Oskar je bil 28. februarja 1945 poslan na pot brez vrnitve v Mauthausen.
Ada Ebenspanger in Marija Mikolaš po vojni nista živeli v vili na Tomšičevi 12, saj je bila uporabljena za stanovanje pomembnih funkcionarjev. Morda tudi zato ura njunega moža in očeta Oskarja Ebenspangerja po vojni ni prišla do njiju in je ostala v muzejskem depoju. Mačehovski odnos povojnih oblasti se je spremenil z letom 1957, ko je vilo začelo upravljati Društvo pisateljev Slovenije. Najprej s primernejšo najemnino, po smrti hčere in vdove Oskarja Ebenspangerja pa tudi z odkupom od dedičev, je vila upravičeno postala Pisateljska vila. Imela je pomembno vlogo v demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Od leta 2018 je vila kulturni spomenik državnega pomena. Pred njo so od leta 2020 stolpersteini (tudi tlakovci spomina ali spotikavci) v spomin na tragično usodo družin Ebenspanger in Mikolaš med holokavstom. Upava, da sva z zapisom o delčku »včerajšnjega sveta«, pozabljeni in ponovno najdeni uri Oskarja Ebenspangerja, ob letošnji 80. obletnici zadnjih aretacij ljubljanskih Judov spomin nanje vrnila tja kamor sodijo: v vedenje sedanjih in prihodnjih Ljubljančanov.
Za pomoč pri nastajanju prispevka se zahvaljujeva ge. Helgi Kambič in dr. Barbari Vodopivec iz Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU.
Današnji izgled vile Ebenspanger oz. Pisateljske vile (fotografija: Andrej Furlan, ljubljanainfo.com).
21. junija 1988, na dan, ko je v Ljubljani potekalo zborovanje v podporo četverici/ JBTZ, se je v Mariboru začela večdnevna stavka. V naslednjih dneh so mariborske ulice, trge in železniško postajo preplavili nezadovoljni delavci nekaterih paradnih mariborskih tovarn (TAM, Primat, Metalna, Elektrokovina, Merinka, Metalna, …), ki so se v času nebrzdane inflacije v državi znašle v nezavidljivi finančni situaciji. Poleg zahteve, naj gospodarstvo vodijo gospodarstveniki, je bila glavni povod za stavko zahteva po zvišanju osebnih dohodkov. Na pogovore s stavkajočimi so iz Ljubljane prišli tudi predstavniki slovenskega Izvršnega sveta, ki pa jih z argumentom, da iz krize lahko pridejo samo z dobrim delom, niso prepričali.
Foto: Tone Stojko, inventarna številka TS 8850_24, hrani MNSZS
V petek, 29. avgusta 2024 se je začel stečajni postopek še enega od nekoč pomembnih mariborskih industrijskih podjetij, 100 let delujoče Mariborske livarne Maribor.