24. septembra 1932 je bil na Zaloški cesti 9 v Ljubljani odprt sanatorij Šlajmerjev dom. Sanatorij je bil v lasti Trgovskega bolniškega in podpornega društva v Ljubljani, ki je združevalo vse zaposlene v trgovinski dejavnosti. Društvo je oskrbovalo bolne člane, pomagalo pri plačilu pogrebnih stroškov umrlih članov in podpiralo člane, ki so bili potrebni pomoči, svojim članom pa je nudilo tudi bolniško zavarovanje. Sanatorij je bil zgrajen z namenom zagotavljanja čim bolj kakovostne zdravstvene oskrbe članom društva. V tistem času je bilo to eno izmed najmodernejših zdravilišč v vsej državi.

Sanatorij je bil urejen v nekdanji vili pionirja slovenske moderne kirurgije Edvarda Šlajmerja, po katerem je bil tudi poimenovan. Sprejemal je vse operativne in interne primere, izvzeti so bili bolniki z nalezljivimi in duševnimi boleznimi ter porodnice. Imel je dve operacijski dvorani, septično in antiseptično, laboratorij, rentgen ter celo vrsto drugih naprav. Celotna stavba je bila skrbno načrtovana. Prostori v njej so bili premišljeno razporejeni in lično urejeni, posebna pozornost pa je bila posvečena njihovi higieni: »Vse je urejeno tako, da se nabira kar najmanj prahu in da se da vse čistiti.« (Slovenec, 5. 5. 1940) »Sanatorij ima 50 prostorov. V kleti so najmoderneje urejene kuhinje s plinskimi štedilniki, potem umivalnica, pralnica, shrambe za živila in naprava za centralno kurjavo. Vse delo v pralnici se opravlja s pomočjo hladilnih strojev. V shrambi je velika hladilna naprava (frigidaire). Higienična centrala za kurjavo dovaja segreto vodo po radiatorjih, ki so nameščeni po sobah in hodnikih. Ta centralna kurjava se kuri z nafto, ki ima to prednost, da ne povzroča smradu in dima. Ves obrat v gospodinjstvu se vrši s pomočjo nafte, elektrike in plina, razen enega pralnega kotla, ki mora biti kurjen z drvmi.« (Domači prijatelj, junij 1933) Poleg tega je imel kar tri dvigala – eno za prevažanje bolnikov, drugo za prevoz hrane, tretje pa za čisto perilo.

Sprva je bilo bolnikom namenjenih 30 postelj, od tega so bile 4 postelje namenjene najmlajšim pacientom, po prenovi sanatorija leta 1940 pa se je število bolniških postelj povečalo na okrog 100, na novo pa je bil odprt še porodniški oddelek. Bolniške sobe so bile udobno in moderno opremljene, bolnikom pa so bili na voljo tudi park okrog stavbe in dve terasi na strehi.  

Leta 1945 je Trgovsko bolniško in podporno društvo prenehalo obstajati. Zavarovance je prevzel Državni zavod za socialno zavarovanje v Beogradu. Od leta 1947 v prostorih nekdanjega sanatorija Šlajmerjev dom deluje Ortopedska klinika Ljubljana.

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne se spominjamo tudi sklepnih vojaških operacij na Slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru, ki so potekale še v drugi polovici maja 1945.

Napredovanje slovenskih partizanskih enot (tedaj že uradno poimenovanih Jugoslovanska armada) so spremljali tudi partizanski fotoreporterji. Med njimi je bil tudi Maksimilijan Zupančič, ki je v začetku maja 1945 dokumentiral zadnje boje pred Ljubljano. Petnajsti diviziji, katere enote so 7. maja nastopile na črti od Sostrega do Molnika, z levim krilom, ki je napredoval v smeri Orel, je bil dodeljen tudi 2. divizion I. slovenske artilerijske brigade. Ta se je že 6. maja razporedil na položaje med Velikim vrhom in Šmarjem, kjer ga je v svoj objektiv ujel Zupančič.

Fotografija, ki dokumentira kamufliranje položajev ameriških 75 mm havbic M1, je bila posneta približno z lokacije današnjega krožišča v Šmarju – Sap v smeri proti Podgorici. Na desni je vidno poslopje na današnji Ljubljanski cesti 15, ki še stoji, čez položaje na levi strani fotografije pa danes pelje avtocesta med Ljubljano in Grosupljem.

El Tahag severovzhodno od Kaira je bilo med 2. svetovno vojno britansko ujetniško taborišče 305 (305 Prisoner of War Camp El Tahag). Bilo je prehodno taborišče za razpošiljanje zajetih vojakov v druga ujetniška taborišča, pa tudi stičišče zbiranja primorskih Slovencev, prvotno mobiliziranih v italijanske oborožene sile, nato zajetih na severnoafriški fronti in s pomočjo Ivana Rudolfa rekrutiranih prostovoljcev za Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon na Bližnjem vzhodu in za padalce in radiotelegrafiste misij britanskih tajnih služb SOE (Special Operations Executive) in ISLD (Inter-Services Liaison Department). Cilj primorskih prostovoljcev je bil osvoboditev Primorske.

Fotografije iz El Tahaga so se ohranile v osebni zapuščini Cirila Kobala, rojenega leta 1920 v Ponikvah na Krasu. Med njimi so tudi fotografije z motivi duhovne oskrbe primorskih prostovoljcev v El Tahagu iz decembra 1942. Ob nedeljah je za zidovi taborišča sredi puščave v zaledju delte Nila maševal frančiškan Jozafat Ambrožič, ki je opravljal pastoralno službo med Slovenci v Kairu. Med drugo svetovno vojno je bil krajši čas tudi vojaški kurat Jugoslovanskega kraljevega gardnega bataljona, ki je deloval pod okriljem VIII. britanske armade. Med katoliško sveto mašo je ministriral Ciril Kobal, ki je bil februarja 1944 v okviru britanske misije »Jane« poslan v Jugoslavijo, kjer je na Dugem otoku vzdrževal zvezo med štabom 3. pomorskega obalnega sektorja NOVJ (Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije) in poveljstvom zavezniških vojnih sil v Kairu. Zaradi delovanja v britanski tajni službi ga je oktobra 1945 aretirala OZNA (Oddelek za zaščito naroda) in ga po štirih mesecih preiskovalnega zapora v Kaštel Sućurcu izpustila, medtem ko je njegovih dvanajst tovarišev do konca leta 1945 likvidirala.

Prispevek predstavlja del mikrozgodovine gasilskega odreda v vasi Slavina (v današnji občini Postojna) med 2. svetovno vojno, ki se nam razkriva iz imenitne osebne zapuščine Antona Fičurja – iz fotografij, ki jih je po pričevanju sina napravil kot edini imetnik fotoaparata v Slavini, iz dokumentarnega gradiva, ki ga je gasilcem v Slavino pošiljal tržaški gasilski korpus in iz knjižice potnih nalogov gasilskega kamiona, ki ga je Anton Fičur vozil na prizorišča požarov.

Osebno zapuščino je Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije podaril njegov sin Marko Fičur iz Slavine, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.

Iz Slavine v Firence

Anton Fičur (1908–1988) se je rodil Štefanu in Katarini v vasi Slavina. Po italijanski zasedbi in priključitvi ozemlja zahodno od rapalske meje h Kraljevini Italiji (leta 1920) sta bila ime in priimek poitalijančena v Antonio Ficur. Vas Slavina je postala Villa Slavina in je spadala pod Tržaško provinco Julijske krajine.

Anton Fičur se je izučil za mizarja in postal član Prostovoljnega gasilskega društva v Slavini, ki je bilo ustanovljeno leta 1903.[1] Pri dvajsetih letih je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v italijanske oborožene sile, ki je bilo obvezno tudi za primorske Slovence. Na vojaško okrožje v Trst je prispel 25. aprila 1928 in bil dodeljen 7. protiletalskemu topniškemu centru v Firencah (7^o Centro Artiglieria Controaerei). Služenje je zaključil 7. septembra 1929. Po vrnitvi domov je poskrbel za obnovo prostorov gasilskega društva.

Z odlokom italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. je bil leta 1935 ustanovljen Nacionalni gasilski korpus z imenom »Corpo Nazionale Pompieri«, ki je vključeval gasilske enote v celotni kraljevini. Leta 1938 se gasilci niso imenovali več »pompieri« (z imenom francoskega izvora), pač pa »vigili del fuoco« (iz imena vigili oz. vigiles iz obdobja rimskega cesarja Avgusta). Decembra 1941 se je Nacionalni gasilski korpus preimenoval v »Corpo Nazionale dei Vigili del Fuoco«. [2] 

V 87. gasilskem korpusu v Trstu in v gasilskem odredu v Slavini

Skoraj štiri mesece po vstopu Kraljevine Italije v drugo svetovno vojno, 1. oktobra 1940, je bil Anton Fičur vpoklican v 87. gasilski korpus (87^o Corpo Vigili del Fuoco) v Trstu, ki je spadal pod Nacionalni gasilski korpus pod pristojnostjo italijanskega Ministrstva za notranje zadeve. Le-to je namreč lahko za delovanje gasilskih enot od vrhovnega poveljstva italijanskih oboroženih sil zahtevalo uporabo aktivnih vojakov, ki so bili rojeni leta 1908 ali starejši, pa tudi vpoklic tistih vojakov kraljeve vojske, ki so bili na dopustu.[3] Poleg temeljnih gasilskih nalog so bili v vojnih razmerah dolžni prispevati svoje sile za pomoč kopenski vojski.

Leta 1940 se je tržaški gasilski korpus s sto mož povečal na petsto mož. Organiziran je bil na osem mestnih odredov in šest zunajmestnih odredov (»distaccamento«) s sedeži v Tržiču (Monfalcone), Gradežu (Grado), Ronkah (Ronchi dei Legionari), Postojni (oz. Postojnski jami) in Pivki (tedaj San Pietro del Carso).[4] Iz Fičurjeve dokumentacije pa je razvidno, da so bili odredi tudi v Miljah (Muggia), na Opčinah (Villa Opicina / Poggioreale del Carso), v Hrenovicah (Crenovizza) in v Slavini, medtem ko je bila enota v Studenem podrejena postojnskemu odredu. Do kapitulacije Italije septembra 1943 so enote tržaškega gasilskega korpusa delovale tudi na območjih okupirane Ljubljanske pokrajine (Provincia di Lubiana), Istre in Dalmacije. Gasilci iz Slavine so bili najprej vpoklicani v Trst, nato pa so se vrnili v Slavino, le nekateri so bili premeščeni v Split.

Najpomembnejši člani gasilskega odreda v Slavini so bili na začetku vojne poveljnik Franc Šorc (gasilski častnik), podpoveljnik Jože Ambrožič (gasilski podčastnik), Anton Fičur (višji gasilec) in Franc Ambrož (višji gasilec).[5] Pozneje je poveljstvo prevzel Jože Ambrožič, ki je 7. januarja 1941 ob 16. uri, ob prisotnosti krajevnega karabinjerja za gasilski odred prevzel prostore v stavbi št. 76.[6]  Anton Fičur je bil v rodno vas iz Trsta premeščen 7. marca 1941, mesec dni pred napadom italijanskih oboroženih sil na Kraljevino Jugoslavijo[7]. V dokumentarnem gradivu se med gasilci v Slavini omenjajo tudi: Pavel Ambrož, Franc Bele, Janez Bergoč, Franc Boštjančič, Valerij Debenjak, Jože Doles, Matej Fičur, Franc Gorup, Jože Kalister, Tomaž Kalister, Franc Kernel, Anton Šabec, Anton Vadnal, Jože Žele. Nekateri prostovoljci večino vojnega časa niso delovali v gasilskem odredu.

Med inventarjem tudi radio Cucciolo, kamion OM 469 in puške Moschetto mod. 38

Ohranjeno dokumentarno gradivo z naslovom »Gasilci iz Slavine v Trstu in v Slavini kot vojaški obvezniki« iz obdobja 1939–1943[8], ki ga je vsem odredom ali pa samo odredu v Slavini pošiljalo poveljstvo 87. gasilskega korpusa v Trstu, daje zanimiv vpogled v inventar in v delovanje gasilcev v obdobju 2. svetovne vojne in pod fašizmom.

Oktobra 1940 so prejeli pet železnih postelj, pet vzmetnic iz konjske žime, pet blazin, pet varnostnih pasov, pet cepinov, štiri 50-metrske cevi, pet delovnih uniform, dva nepremočljiva plašča, pet bombažnih odej in paket prve pomoči.[9] Marca 1941 pa so prejeli motorno črpalko z dvema sesalnima cevema (iz podjetja Pietra Berzia v Torinu) in ki so jo avgusta 1941 dostavili v vas Hrenovice, 40 litrov bencina, mizo s predalom, štiri stole, pet 25-metrskih desk, dva litra motornega olja, svečko za motor in dve vreči cementa.[10] Ohranil se je popis osebne opreme gasilca Franca Beleta, ki je obsegal dve obleki, našitek, dve srajci, nepremočljiv plašč s kapuco, masko, pas, cepin, škornje, kapo in čelado.[11] Julija 1941 je tržaško poveljstvo posebej pohvalilo gasilce  iz Pivke, Postojne in Slavine za dobro opravljeno delo med požarom, ki se je razplamtel 19. julija 1941.[12] Leta 1942 so gasilci iz Slavine prejeli dve posebni donaciji: februarja radio Cucciolo št. 7990[13], aprila pa italijanski kamion znamke OM (Officine Meccaniche) 469 z registrsko številko VF 978 ter dodatno opremo: komplet sedmih pnevmatik, 4 »italijanske« lestve, skupno tri gasilne aparate s peno, delilnik za cevi, 4 brizgalne šobe, 15 cevi Uni 45, petmetrsko cev Uni 45, verige za pnevmatike, torbo za eksploziv, 2 nastavka za ročno črpalko, lopato, pilo, pleteno košaro, vile, kramp, sekiro, 60 litrov bencina, 4 litre petroleja, 4 kg blaga in 4 kg olja.[14] Dva dokumenta o orožju izpričujeta, da so gasilci v Slavini prejeli štiri puške Moschetto mod. 38 z naboji, medtem ko so štiri puške Moschetto mod. 91 predali neposredno poveljniku 87. gasilskega korpusa v Trstu.

Kamion podarjen gasilcem in rekviriran za KNOJ

Knjižica s potnimi nalogi gasilskih intervencij razkriva podatke o vzrokih, krajih, datumih in urah intervencij, o prevoženih kilometrih in o količini porabljenega bencina. Kamion je marca 1942 prispel v Pivko, od 25. aprila 1942 pa je bil na voljo gasilcem v Slavini, ki so prvo intervencijo z njim izvedli 30. maja 1942, zadnjo pa 17. aprila 1945. Njegov voznik je bil Anton Fičur, nekajkrat pa tudi Franc Ambrož. S kamionom je bilo opravljenih 65 voženj. Po zadnji vožnji v gasilske namene je imel kamion prevoženih 879 kilometrov.

Največ gašenj je bilo opravljenih zaradi gozdnih in hišnih požarov, manj pa zaradi požarov dimnikov, travnikov in grmičevja. Najdaljše intervencije so zabeležene zaradi požarov hiš: osemnajsturna v Matenji vasi, šestnajsturna v Slavini, enajsturna na gradu Prestranek in deseturna v Žejah. S kamionom so odhajali tudi na intervencije zaradi reševanja ljudi in prevozov v bolnišnico v Postojni. Nekaj voženj je bilo povezanih s prevozi zaradi črpanja bencina v Pivki in Postojni, prevoza vojaških uslužbencev in uradnikov, popravil, pa tudi zaradi črpanja vode v cisterne po ukazih Nemcev.

Zadnje štiri vožnje s kamionom je Anton Fičur opravil na intervencijah zaradi letalskih napadov zavezniških sil na Prestranek in Postojno. Zabeležil je, da je intervencija 12. marca 1945 trajala od 13. do 18. ure zaradi »bombardiranih stanovanj železničarjev v Prestranku in zaradi prevoza poškodovanih v bolnišnico na Velikem Otoku«. Gasilci so pri reševanju pomagali tudi naslednji dan med 9. in 18. uro. Na zadnji dve intervenciji s kamionom je odšel 23. marca in 17. aprila 1945 zaradi »bombardiranja Postojne«.

Gasilci v Slavini so kamion, ki jim je med vojno odlično služil pri opravljanju gasilske službe, ob koncu aprila 1945 videli zadnjič. V času zaključnih bojev na Ilirskobistriškem je namreč kamion rekviriral Korpus narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ).

V povojnem času, 15. avgusta 1947, je  Krajevni ljudski odbor (KLO) v Slavini, s predsednikom Jožefom Želetom in tajnikom Antonom Fičurjem, poslal Okrajnemu poveljstvu Narodne milice poročilo o rekviriranem kamionu in zahtevo, ki se v dobesednem prepisu glasi takole: »Naprošamo vas, da posredujete v sledeči stvari: Dne 29. aprila 1945 je edinica KNOJ-a, katera je imela svoj štab v Il. Bistrici – mobilizirala odnosno rekvizirala en kamjon, last tuk. gasilske čete. Edinica ni pustila nobenega uradnega potrdila o rekviziciji kamjona, pač pa je ugotovljeno, da je bil kamjon prvo odpeljan v Il. Bistrico, a okoli 5. maja je bil prepeljan v Trst. Po ustmenih poročilih se je kamjon razbil v bližini Trsta. Kamjon je bil znamke »OM« z nosilnostjo eno in pol tone, barve sivo zelene. Targa kamjona ob priliki rekvizicije je bila VF 978. Naprošamo naslov, da po možnosti razišče navedeni slučaj in v kolikor je kamjon še ohranjen, naj se vrne tuk. četi, v kolikor pa ni več ohranjen, naj se zamenja z drugim, ker nam je kamjon nujno potreben za redno vršitev naše službe, poleg tega pa imamo pravico zahtevati, da se rekvizirani kamjon ali vrne ali plača, z oziroma nato, da se je slučaj dogodil po osvoboditvi.«[15] Na podlagi pisne izjave Ivana Prelca iz Nove Sušice kot priče, je KLO Slavina 21. septembra 1948 ponovno pisal prošnjo za vrnitev gasilskega kamiona, tokrat naslovljeno na Oddelek za gasilstvo pri Ministrstvu za notranje zadeve, v katerem je navedel, da je bil kamion rekviriran prek Edvarda Gregorčiča, komandanta V. bataljona II. brigade divizije KNOJ.[16] Prošnji sta bili neuspešni, saj gasilci v Slavini ne lastnega ne nadomestnega kamiona niso prejeli. Natančnejši podatki o poteh kamiona v vrstah KNOJ-a zaenkrat ostajajo nepoznani.

Telovadba, kunci in pozdravljanje v času fašizma in po njem

Uredbe, ukazi, priporočila, navodila in poročila, ki jih je 87. gasilski korpus v Trstu pošiljal gasilskim odredom se nanašajo na skrb in odgovornost za vso gasilsko opremo, na pravila nošenja gasilskih oblačil, na obvezno telovadbo, na izrečene kazni gasilcem, na uvedbo policijskih ur, na dopuste, na proste izhode, na dovolilnice za opravljanje dela na domači kmetiji, na zdravstveno varstvo gasilcev, na plače in na možnosti hranilnih knjižic in devetletnih obveznic za gasilce. Zaradi potrebe po zmanjšanju izdatkov za telefonske komunikacije so morali odredi voditi mesečne evidence o datumih, krajih in razlogih telefoniranja. Prav tako so morali omejevati porabo električne energije. Priporočena sta jim bila naročnina na revijo »Vigili del Fuoco« in udeležba pri sv. maši na god zavetnice sv. Barbare. Posebna navodila poveljstva se nanašajo na ravnanje z vnetljivimi in zdravju škodljivimi mešanicami fosforja, kavčuka in bencina, ki so jih po poročanju v Trstu odmetavala britanska in sovjetska letala. Priporočila pa se nanašajo tudi na skrbno vzrejo kuncev zaradi pridobivanja kunčje kože po posameznih gasilskih odredih. Kunčjo kožo so namreč posredovali 78. gasilskemu korpusu v Sieni, ki jo je strojil za potrebe vojakov na vzhodni fronti.[17]

Tržaško poveljstvo je vzpodbujalo vstop gasilcev v fašistično stranko in nagovarjalo k branju premišljevanj, ki jih je napisal pesnik in fašistični aktivist Auro D’Alba, na fašistični praznik »Befana Fascista« (6. januarja) pa so bili k praznovanju in obdarovanju povabljeni otroci gasilcev med tretjim in dvanajstim letom starosti. V zadnjih julijskih dneh leta 1943 so gasilci v luči vojnega stanja in bliskovitih sprememb ob padcu fašizma prejeli več poštnih pošiljk. Najprej so bili obveščeni (22. julija 1943), da imajo zaradi vojnega stanja v Julijski krajini absolutno prepoved odsotnosti brez pisnega potnega dovoljenja ter da bodo v primeru kršenja ukaza aretirani in sojeni.[18] Dan zatem, ko je bil Benito Mussolini razrešen s položaja predsednika vlade in priprt, so sporočili (26. julija 1943), da je novi vrhovni poveljnik oboroženih sil Pietro Badoglio, da se vojna nadaljuje in da morajo tudi gasilci napeti vse moči za obrambo »svete domovinske zemlje«.[19] Dva dni pozneje (28. julija 1943) je tržaško poveljstvo sporočilo, da se vojaški pozdrav (»il saluto militare«) izvaja v primeru, ko gasilec nosi gasilsko pokrivalo, če pa je bil gasilec razkrit, je ostal v veljavi rimski oz. fašistični pozdrav (»il saluto romano«). Še tri dni pozneje pa je bil z ukazom vojaških oblasti fašistični pozdrav popolnoma odpravljen.[20] Veleli so tudi, naj se gasilci izogibajo političnim temam in demonstracijam.

Predanost gasilstvu

Anton Fičur bi bil 1. septembra 1943, tik pred kapitulacijo Italije, premeščen v Ljubljano, a je bil ukaz preklican.[21] Ostal je v gasilskem odredu v Slavini, ki je, tako kot ostali odredi prejel obvestilo 87. gasilskega korpusa, da mora ostati v polnem delovanju, pripravljen na intervencijo in na pomoč prebivalstvu v vsakem trenutku, ter da mora pod kakršnimkoli okupacijskim poveljstvom še naprej požrtvovalno opravljati svoje delo ter se zavedati, da je humanitarna ustanova in da deluje v javnem interesu.[22] Tržaški gasilski korpus je odrede, v kolikor dobave niso bile motene, tudi pod nemško okupacijo oskrboval še naprej. Anton Fičur je pod okriljem 87. gasilskega korpusa v Trstu deloval do 15. maja 1945. S sklepom Okrajnega izvršnega narodnoosvobodilnega odbora v Postojni je bil zaradi »redukcije personala« 30. decembra 1946 razrešen gasilske službe.[23] Posvetil se je prostovoljnemu gasilstvu, vaški skupnosti in mizarstvu.

_{[1] Drole Polh, Alijana (ur.): Slavenskim gasilcem v spomin in čast: zbornik ob praznovanju 120. obletnice delovanja društva. Prestranek: Prostovoljno gasilsko društvo Slavina, 2023.
[2] Difesa Online: Vigili del Fuoco, una storia antica.
[3] Ilari, Virgilio: Storia del servizio militare in Italia. Volume Terzo. »Nazione militare e »Fronte del lavoro« (1919–1943). Roma: Centro Militare di studi strategici, 1990.
[4] Comando VVF Trieste: Storia – Trieste ed il fuoco. https://www.vigilfuoco.it/comando-vvf-trieste/comando-vvf/storia.
[5] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Seznam članov gasilskih odredov, brez datuma. Op. Glede na razpored dokumenta v celotnem gradivu je seznam najverjetneje iz leta 1940.
[6] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Processo verbale di consegna dei locali delle stabile n. 76 di Villa Slavina, 7. 1. 1941.
[7] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Ficur Antonio – Trasferimento, 7. 3. 1941. Prostovoljno gasilsko društvo Slavina je bilo ustanovljeno leta 1903.
[8] Manjši del gradiva je tudi iz obdobja nemške okupacije leta 1944.
[9] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Distaccamento di Villa Slavina, 4. 10. 1940.
[10] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Materiale in dotazione al distaccamento di Villa Slavina, 30. 3. 1941.
[11] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, L’equipaggiamento e vestiario da vigile Bele Francesco, brez datuma.
[12] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Compiacimento, 21. 7. 1941.
[13] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Dotazione apparecchio radio – distaccamente di Villa Slavina, 3. 2. 1942.
[14] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Ricevuta, 25. 4. 1942.
[15] Za posredovanje fotokopije dokumenta se zahvaljujem Alijani Drole Polh iz Slavine.
[16] Za posredovanje fotokopij dokumentov, pisne izjave Ivana Prelca z dne, 5. 9. 1948 in ponovne zahteve KLO Slavina za vrnitev kamiona, z dne, 21. 9. 1948 se zahvaljujem Alijani Drole Polh iz Slavine.
[17] Vigili del Fuoco, marzo-apr. 1942, Anno 4, N. 5–6, str. 7: https://www.anavva.it/docs/2021/05/VV.F._-_rivista_marzo_aprile_1942.pdf.
[18] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Ordine del giorno n. 203, 22. 7. 1943.
[19] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Ordine del giorno n. 207, 26. 7. 1943.
[20] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Ordine del giorno n. 209 – Saluto!, 28. 7. 1943, Ordine del giorno n. 212 – Saluto, 31. 7. 1943.
[21] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Ordine del giorno n. 235 – Trasferimenti, 23. 8. 1943; Ordine del giorno n. 237, 25. 8. 1943.
[22] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, 87^o Corpo Vigili del Fuoco, Al comando del distaccamento vigili del fuoco di tutti, 13. 9. 1943.
[23] MNSZS, Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Antona Fičurja, Okrajni NOO Postojna, št. 163711, Tov. Fičur Anton, 17. 12. 1946.}

Draginja in pomanjkanje živil sta že pred začetkom druge svetovne vojne slovensko prebivalstvo prisilila k varčevanju in skromnejši prehrani, po začetku vojne pa se je stanje znatno poslabšalo. Še posebej so bila ranljiva mesta, saj veliko meščanov ni imela možnosti pridelave hrane. Mestne oblasti v Ljubljani so med zainteresirane male obdelovalce razdelile mnogo mestne zemlje, zlasti v Trnovem, za Bežigradom in na Viču, Mestna občina pa je med drugim preorala in obdelala dva znamenita parka – Tivoli in Zvezdo. V t. i. vojne vrtove so se spremenile tudi ostale parkovne površine, kot na primer tiste pred Opero in Narodnim muzejem, ki so veljale za eno najlepših in najbolj elegantnih točk v mestu. O dragocenosti zemlje, primerne za obdelavo, priča tudi naslednji zapis: »Na robu mesta vidimo še zanimiv pojav. Tam so hiše obdane z vrtovi, ki jih obdajajo ograje. Doslej je bila zemlja obdelana le znotraj ograje. Sedaj pa so skoraj vsi posestniki obdelali tudi tisto zemljo, ki je med ograjo in cestiščem. Tako vidimo torej vrtove znotraj in zunaj ograje.« (Slovenec, 18. maj 1943, stran 3) Leta 1943 je bilo v Ljubljani obdelanih nad 50 hektarjev mestne zemlje. Na teh vojnih vrtovih so gojili predvsem krompir, fižol, grah, bob, zelje in paradižnike, našle pa so se tudi kašne bolj eksotične rastline, kot na primer topinambur, ki so mu takrat rekli tudi papeška repa, in je bil izvrsten nadomestek za krompir.

Z napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo, 6. aprila 1941, in sočasnim nemškim napadom na Grčijo je druga svetovna vojna vstopila tudi na tedanje jugoslovansko ozemlje. Po kratkotrajni aprilski vojni je 17. aprila preostanek jugoslovanske vlade podpisal kapitulacijo in začela se je več kot štiriletna okupacija.

V začetni fazi napada, 6. aprila, je pomembno vlogo odigralo tudi nemško vojaško letalstvo (Luftwaffe), ki je napadlo letališča jugoslovanskega letalstva in tedanjo prestolnico Beograd. V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije se je ohranila 13. knjiga propagandne stotnije nemškega vojaškega letalstva št. 6 s kontaktnimi kopijami fotoreporterjev, ki dokumentirajo prav dogajanje med aprilsko vojno.

Med bolj znanimi je tudi fotografija pripadnika Luftwaffe, ki ob letalu Junkers Ju 87 »Stuka« na 500 kg letalsko bombo piše sporočilo »Frohe Ostern« (Veselo veliko noč). Posnel jo je nemški fotoreporter Reuchwetter. Po »voščilu« sodeč je morda nastala 12. ali 13. aprila 1941. Kraj in enota v knjigi nista dokumentirana, po fotografijah iz istega negativa pa bi lahko sklepali, da je bila posneta pri enoti I./Stg 77 na letališču pri Aradu v Romuniji.

Velika noč je največji krščanski praznik. Praznuje se prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni, in sicer med 22. marcem in 25. aprilom. Ta dan se verniki po vsem svetu spominjajo vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih – je praznik veselja in upanja. »Prav tako je pa velika noč tudi praznik vstajenja narave. Po dolgih, meglenih in brezsolnčnih zimskih dnevih nam zasijejo zopet prvi krepki solnčni žarki, ki ožive in prerode pozimi skoro otrplo telo in zbude tudi naravo iz večmesečnega žalostnega spanja.« (Ilustrirani Slovenec, 5. 4. 1931)

Velikonočni prazniki se začnejo že s cvetno nedeljo, to je nedelja pred veliko nočjo, s katero se začne véliki teden, ki predstavlja vrhunec cerkvenega leta. V tem tednu se dnevom od četrtka do sobote doda pridevnik véliki, saj so ti dnevi namenjeni spominu postavitve zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter trpljenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa.

V nadaljevanju je predstavljena tradicija praznovanja velikonočnih praznikov na Slovenskem preko fotografij iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Nekateri običaji so se ohranili do danes, nekateri so po drugi svetovni vojni zamrli, nekateri pa so se v novejšem času znova začeli oživljati.

Na cvetno nedeljo v spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem verniki prinesejo v cerkev k blagoslovu »butaro« – povezano zelenje, ki se po izdelavi in sestavi loči od pokrajine do pokrajine. Nekdaj so »butare« v cerkev nesli otroci, na njih pa je bilo poleg zelenja povezano tudi sadje – posladek za otroke. »Od ‘butar’, ki jih prinesejo otroci iz cerkve od blagoslova, se dobro spravi in zlasti ceni kot pripomoček zoper hudo uro oljka in šibje, ki je iz njega sestavljena ‘butara’, sadje pospravijo otroci, zelenje pa se da živini med krmo.« (Ilustrirani Slovenec, 24. 3. 1929)

Na véliki četrtek zvečer zaradi spomina na Kristusovo trpljenje in smrt cerkveni zvonovi umolknejo do sobote zvečer, ko po cerkvah poteka velikonočna vstajenjska sveta maša ali vigilija – uvod v Kristusovo vstajenje. V tem času zvonove, za katere se reče, da se »zavežejo« ali pa da »gredo v Rim«, nadomesti raglja. 

V teh dneh se po cerkvah postavi božji grob, ki spominja na pravi Kristusov grob v Jeruzalemu. Prve božje grobove so na Slovenskem postavili frančiškani, in sicer že v 16. stoletju, ob njih pa so se nato razvile ljudske pobožnosti.

Na véliko soboto duhovniki blagoslavljajo velikonočne jedi (t. i. »žegen«), ki jih verniki prinesejo v cerkev v pletenih košarah, včasih pa so jih nosili tudi v jerbasih. Dekleta so med seboj kar tekmovala, katera bo imela lepši in večji »žegen«. »Pravijo tudi, da se bo tista, ki prva prinese ‘žegen’ iz cerkve, tudi prva poročila tisto leto in prva oplela proso. Zaradi tega se dekleta zelo trudijo, katera bo prva in prej stopila iz cerkve z blagoslovom.« (Ilustrirani Slovenec, 24. 3. 1929)

Na velikonočno nedeljo v jutranjih urah se verniki udeležijo vstajenjske procesije, po sveti maši pa se družina zbere pri slovesnem velikonočnem zajtrku, kjer se postreže jedi iz »žegna«. Nekdaj so fantje za procesijo tudi streljali ali pokali z možnarji. Ta navada izvira iz ljudskega prepričanja, da hrup odganja zle sile.

Obvezen del velike noči so tudi pirhi, s katerimi imajo veliko veselje zlasti otroci. Pirhe se lahko izdela na zelo različne načine, kar dopušča veliko kreativnosti, z njimi pa so povezane tudi raznorazne igre, kot so trkanje, trkljanje in sekanje pirhov.

Britanski potniški prekooceanski parnik Titanik je 10. aprila 1912 izplul iz pristanišča v Southamptonu in začel svojo krstno plovbo čez Atlantik proti New Yorku. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu, njen konstruktor in glavni arhitekt pa je bil Thomas Andrews. Titaniku je poveljeval izkušen kapitan Edward J. Smith. Po izplutju iz Southamptona se je ladja ustavila še v Cherbourgu v Franciji in Queenstownu na Irskem. Takrat največja ladja na svetu je bila na svoji prvi plovbi popolnoma zasedena – na krovu je bilo 885 članov osebja in 1.317 potnikov.

Peti dan plovbe, 14. aprila 1912, ob 23:40, je ladja trčila v ledeno goro, približno 600 km južno od Nove Fundlandrije. Led je na desnem boku ladje prebil šest od šestnajstih predelkov, zaradi česar se je Titanik začel potapljati. Na ladji ni bilo dovolj rešilnih čolnov za vse potnike, zato so pri izkrcavanju imeli prednost ženske in otroci. Ladja se je ob 2:15 prelomila na dvoje, ob 2:20 pa se je dokončno potopila, pri čemer je okoli 1.500 potnikov ostalo ujetih na krovu.

Nesrečo Titanika je preživelo 705 ljudi, ki so jih z ladjo RMS Carpathia po treh dneh pripeljali v New York. Plovbo so upočasnjevale nevihte, megle in ledene gore. Med potniki, ki so potovali na Titaniku v ZDA, je bilo po nekaterih virih pet Slovencev:
– Jakob Pašič iz Štrekljevca pri Semiču, star 21 let, neporočen, številka vozovnice 315097
– Janko Vovk iz Jesenic, star 21 let, neporočen, številka vozovnice 349252
– Janez Merkun iz Spodnje Bele pri Preddvoru (o njem ni veliko podatkov)
– Franc Karun iz Milj pri Kranju, star 40 let, številka vozovnice 349256, in njegov hči
– Manca Karun, stara 5 let, številka vozovnice 349256

Zgodbo o preživelih z ladje Titanik so že leta 1956 predstavili v reviji Tovariš. Novinar se je skupaj s fotoreporterjem Svetozarjem Busićem odpeljal v Milje pri Kranju, kjer sta obiskala preživelo Manco Karun. Zapisala sta njeno zgodbo in posnela nekaj fotografij družine, ki si jo je Manca ustvarila v tem času. Manca, sedaj poročena Juvan, je bila ob nesreči stara pet let. Na pot s Titanikom se je odpravila skupaj z očetom, ki je v Ameriko prvič odpotoval že leta 1904. Nekaj let zatem sta se očetu v Ameriki pridružili še Mančina mama in starejša sestra. Oče se je leta 1912 vrnil po najmlajšo Manco, ki je do takrat živela pri teti. Na pot proti Ameriki se jima je pridružil še njegov svak Janez Markun.

Najeli so kabino tretjega razreda, prva in druga noč plovbe sta minili mirno, 14. aprila 1912 pa jih je ob 23:40 zbudilo trkanje po vratih. Oče Karun se sprva ni zavedal resnosti situacije; skrbelo ga je, kako bo iz ladje uspel rešiti kovčke, v katerih je prenašal za 700 goldinarjev žafrana in novo harmoniko, za katero je plačal 55 goldinarjev. Manco je iz kabine odnesel mornar in jo posadil v rešilni čoln. Otroku je sledil tudi Karun, ki si je oblekel rešilni jopič in skočil v morje. Iz morja naj bi ga rešili šele, ko je bil povsem izčrpan. Usmilil se ga je mornar, ki je na ladji skrbel za predel, v katerem sta bila nastanjena Karunova. Oče mu je nekajkrat dal napitnino in žganje.

Pri izkrcanju v New Yorku je bilo za preživele dobro preskrbljeno:  dobili so potrebno hrano, oblačila in druge potrebščine. Ranjence so odpeljali v bolnišnice, tako sta Karun in Manca nekaj dni preživela v bolnišnici St. Joseph Spital. Karunovi so se v domovino vrnili že pred prvo svetovno vojno, kjer so ponovno kmetovali.

S Titanikom naj bi potoval tudi Slovenec Ivo Drev, poslovnež, ki naj bi brodolom prav tako preživel, a o njegovi poti ni najti zapisov.

Fotoreporter Svetozar Busić je na obisku pri Manci Juvan posnel sedem fotografij, na katerih je med kmetovanjem in v družbi svoje družine fotografirana Manca. Posnetki preživele potnice iz Titanika se danes hranijo v fotografski zbirki časopisa Delo, novinar pa je ob zaključku prispevka zapisal: »Ljubo doma, kdor ga ima!«.

Impozantna fotografija ranjenega pripadnika slovenskih obrambnih sil, ki ob pomoči tovariša in medicinske sestre, ki mu podpira glavo, kadi cigareto, na najbolj neposreden način odraža utrip medicine v izrednih razmerah. V noči z 2. na 3. julij 1991 jo je v Zdravstvenem domu Dravograd ustvaril legendarni fotograf Tone Stojko. Je del njegovega bogatega opusa 1954 negativov, ki jih v času agresija JLA na Slovenijo, posnel na svojem križarjenju po Sloveniji med 27. junijem in 5. julijem 1991.

Fotografija je na ogled tudi na naši novi občasni razstavi Zdravje je naše največje bogastvo. Izbrane zgodbe slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja. Ogledate si jo lahko do spomladi 2026. Vljudno vabljeni.

Ena od reform, ki jo je začela pripravljati DEMOS-ova vlada, je bila reforma zdravstvenega sistema, ki se je zgledovala po zahodni Evropi. Zakonodaja, ki je postala temelj zdravstva na novo samostojne Republike Slovenije, je bila sprejeta marca 1992 in je vstopila v veljavo z letom 1993.

Do večjih sprememb je prišlo v načinu dostopa do zdravstvenih storitev, ki so bile pred reformo do neke mere dostopne vsemu prebivalstvu, ne glede na plačevanje prispevkov. Ustanovljen je bil javni Zavod za zdravstveno zavarovanje, zdravstveno zavarovanje pa je bilo razdeljeno na obvezno, ki je zdravstvene storitve pokrilo v delnem obsegu, ter prostovoljno zavarovanje. Reforme so ob javnem zdravstvenem sistemu uvedle tudi zasebne zdravstvene storitve in omogočile delovanje zasebnim zavarovalnicam. Vprašanje ureditve zdravstvenega sistema je bilo od takrat še večkrat odprto, tako s strani zdravnikov, kot pacientov.

Reforma zdravstvenega sistema iz 90. let je bila le ena v seriji sprememb, ki smo jih na področju zdravstva videli v prejšnjem stoletju. V sredo, 26. marca, smo v muzeju odprli občasno razstavo z naslovom Zdravje je naše največje bogastvo. Izbrane zgodbe iz slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja, ki bo na ogled do marca prihodnje leto.