Uspešna življenjska pot Antona Hausa se je začela, ko se je po končani klasični gimnaziji v Ljubljani vpisal na pomorsko akademijo in bil sprejet v vojno mornarico. Kot linijski kapitan je prepotoval svetovna morja. Govoril je več svetovnih jezikov in se z mornarji pogovarjal tudi v slovenščini. Bil je častni doktor Tehnične visoke šole v Gradcu, častni meščan Reke, kjer je predaval na Pomorski akademiji, in častni meščan Ljubljane. Leta 1913 je postal admiral in 1916 veliki admiral. Bojna ladja SMS Viribus Unitis je na svojem krovu, pod njegovim osebnim poveljstvom, iz Splita pripeljala  v Trst trupli v sarajevskem atentatu umorjenega prestolonaslednika in njegove soproge. Štiri ure po italijanski vojni napovedi avstro-ogrski, 23. maja 1915,  so ladje avstro-ogrske mornarice izplule iz Pulja in Boke Kotorske in s topniškim ognjem zasule Ancono in nekatera druga pristanišča na italijanski obali.

Tudi v nadaljevanju vojne je vodil trdo obrambo avstro-ogrske obale. Umrl je 8. 2.  1917 zaradi pljučnice. Ladje vojne mornarice so v znak žalovanja spustile zastave na polovico droga. Pokopali so ga na puljskem pokopališču (K.u.k. Marinefriedhof Pola). Njegovo krsto so po njegovi želji nosili slovenski mornarji – podčastniki. Pogreba so se udeležili najvišji predstavniki vojne mornarice in oblasti, med njimi minister feldmaršal Aleksander Krobatin, feldmaršal Svetozar Boroević Bojna in cesar Karel Habsburški. Leta 1925 so njegove posmrtne ostanke prenesli na dunajsko pokopališče (Friedhof Wien Hütteldorf), kjer še danes počiva v družinskem grobu. V slovenskem spominu je bil dolgo pozabljen, spominsko ploščo v rojstnem Tolminu je dobil 10. 8. 2012. . 

Legendarna cestna kolesarska dirka Giro d’Italia je prvič obiskala slovensko ozemlje že leta 1922, drugič pa 49 let pozneje, leta 1971. 2. in 3. junija 1994 je Giro tretjič prišel na slovenska tla in prvič v samostojno Slovenijo. 204 km dolga 12. etapa 77. Gira je potekala od mesta Bibione do vrha Jelenovega klanca v Kranju. Edini slovenski predstavnik na tem Giru, Valter Bonča, je na cilj v Kranju prikolesaril kot 13. Naslednji dan je sledila etapa od Kranja do Lienza, dolga 231 km.

Franc Hvasti, generalni sekretar kranjskega etapnega odbora, je povedal: »Najbolj razveseljiv podatek smo dobili med etapo. Giro si je na slovenskih cestah ogledalo več kot 100.000 gledalcev. V 12. etapi ni bilo nobenih težav, kar pomeni, da smo Giro organizacijsko dobro izpeljali. Promocija Slovenije je bila v vseh pogledih uspešna, kar dokazujejo tudi številne čestitke, ki smo jih dobili od šefov Gira.« (Delo, 3. 6. 1994)

Vito Globočnik (1920–1946) je bil slovenski slikar in grafik. Rodil se je leta 1920 v Bistrici pri Tržiču. Kratek čas se je šolal na zagrebški akademiji in s tem stopal ob boku Kluba Neodvisnih. Skupine mladih umetnikov, ki jih je zaznamoval slog barvnega realizma in hkrati iskanje nacionalnega izraza slovenske umetnosti. Globočnik sicer ni bil del te skupine umetnikov, vendar so njihova dela socialnokritične umetnosti in intimizma močno vplivala na njegovo umetnost, v katero je ostro zarezala druga svetovna vojna. Slikar je bil leta 1942 aretiran v Ljubljani, od koder so ga nato poslali v taborišče v Monigu. Leta 1943 je bil nato zaprt v taborišču v Padovi. 

Maja 1943 se je nato pridružil partizanom, kjer je delal v grafičnem ateljeju centralne tehnike KPS. Takrat se je v veliki meri lotil ustvarjanja v grafični tehniki, pripravljal vizualni propagandni material ter samostojna likovna dela. Takrat je spoznal tudi svojo ženo, umetnico Alenko Gerlovič, s katero sta se tik pred koncem vojne tudi poročila. Sodeloval je pri lutkovni predstavi  Partizanskega lutkovnega gledališča z naslovom Jurček in trije razbojniki. Predstavo je režirala Alenka Gerlovič. Eno najbolj znanih Globočnikovih del tega obdobja je zagotovo grafična mapa linorezov z naslovom Herrnvolk z devetimi prizori vojnih grozodejstev, zloveščih predstavnikov okupatorjevega režima in krutih usod njegovih žrtev. Umetnik je umrl kmalu po vojni, leta 1946.Vito Globočnik je v času internacije  vseskozi ustvarjal in tehnikah risbe in akvarela. Na njegovih delih tega časa najdemo prizore taboriščnega vsakdana, krajine, vedute, intimne prizore ter portrete internirancev. Primer risbe Ceneta Vipotnika (1914–1972)  je celopostavna podoba pesnika, prevajalca, kasneje urednika, ki odločno zre predse. 

Umetnik je umrl kmalu po vojni, leta 1946. Vito Globočnik je v času internacije  vseskozi ustvarjal in tehnikah risbe in akvarela. Na njegovih delih tega časa najdemo prizore taboriščnega vsakdana, krajine, vedute, intimne prizore ter portrete internirancev. Primer risbe Ceneta Vipotnika (1914–1972)  je celopostavna podoba pesnika, prevajalca, kasneje urednika, ki odločno zre predse. 

Vipotnik je 1939 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz francoskega jezika in literature. Bil je član odbora OF, leta 1942 pa so ga zaprli in je bil odpeljan tako kot Globočnik, najprej v Monigo, kasneje pa v Chiesanuovo pri Padovi. V času internacije je zložil številne pesmi, vezane na ikonografijo taboriščnega vsakdana, ki jih je objavil po vojni. Njegova pronicljiva poezija je tako ujela bistvo človeškega trpljenja, samoprevpraševanja, odpornosti in hrepenenja po svobodi sredi vojnega kaosa.

Kljubuje času, v katerem je risba nastala, saj Vipotnik predstavlja dominantno, odločno osebnost, ujeto v trenutku premišljevanja, snovanja. V njegovi drži s prekrižanimi nogami, podprto glavo in strumnim pogledom lahko zaznamo element ponosa, upora in vztrajanja. Lahko bi rekli, da je likovni slog risbe v sozvočju s socialnim realizmom Vipotnikove poezije. Likovna sredstva so skromna, figura je zgrajena na osnovi enolinijske poteze. Ploskev je definirana z nežnim shematiziranim diagonalnim senčenjem, ki figurno nekoliko splošči.

Tudi sam prostor je komaj zaznamovan, vendar hkrati le nekaj perspektivičnih linij zadošča za občutek ambienta. Sam karakter upodobljenca je spretno zaznamovan z nekaj potezami, pri čimer je sama nadrobnost oblikovanja glede na posamezne dele risbe različno intenzivna. V obrazu tako zaznamo več pozornosti, značajskih potez, hkrati pa je upodobitev desne roke abstrahirana in zlita z okolico. Globočnik je isti motiv zabeležil tako v risarski kot v slikarski tehniki. 

Podoba Ceneta Vipotnika je tako ujeta tudi na sliki iz leta 1943. Portretiranec je prikazan v podobnem sedečem položaju s prekrižanimi nogami, pri čimer pa je očišče gledalca v tem primeru nekoliko višje.

Slika zato daje občutek, da gledalec portretiranca gleda z nekoliko superiorne pozicije. Če so v primeru risbe fiziognomske značilnosti Vipotnika jasno zaznamovane, pa na sliki vlada skoraj popolna odsotnost zaznambe značajskih potez. Tudi telo deluje veliko bolj sključeno in potrto. Slikarsko upodobitev Vipotnika zaznamuje Globočnikova tipična barvna paleta tega časa temnejših rjavih in zelenih tonov. Prostor je delno označen le s podobo stola pod figuro, sicer pa samo ozadje ni definirano. Globočnik je delo naslikal z zanj značilnimi širokimi in dolgimi potezami čopiča, ki shematizirajo barvno površino. S principom grajenja barvne površine z nalaganjem različnih barvnih tonov enega ob drugega, naslikana podoba kljub deluje dramatično in vehementno, kljub temu, da vsebinsko označuje nek miren dogodek.

Ko danes razmišljamo o vzgibu za ustvarjanje v času internacije, ga povezujemo med drugim z nujo, s potrebo po izražanju, z uteho, uporom, s kljubovanjem, kritiko in z aktivizmom. V Globočnikovih delih, ki so nastala v tem času, vidimo, kako se z upodobljeno vsebino njegovih dek spreminja tudi likovna interpretacija dela. V mapi Herrnfolk je njegov slog surov, oster, dramatičen in neposreden. V njegovih krajinah zaznamo naslone na predvojni barvni realizem. V njegovih portretih sointerniranecv pa pride na plan najbolj liričen slog, ki zaznamuje tudi risbo Vipotnika. Gre za nežno zaznambo, s katero Globočnik uspe povzeti ključne vizualne elemente osebnosti, ki jo ima pred seboj. Torej pesnika – humanista. Z vsako potezo svinčnika prenese ne le fizične značilnosti osebe, temveč na papir vtisne njegov značaj, odpornost in dostojanstvo.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v svoji zbirki hrani številna dela, ki so nastala v različnih taboriščih druge svetovne vojne. Dela prikazujejo možnostih odpora človeškega duha in trajni moči umetnosti, ki priča o zgodovini. V času internacij so se stkale tudi vezi med mnogi taboriščniki, ki so skupaj preživljali vsakdan internacije. Danes zato na tovrstne podobe ne gledamo le kot na portrete sodobnikov, temveč zaznambe, dokumente časa, ki so vsakega posameznika prikovale v realnost taborišča in ga na s humanističnega vidika razčlovečile. Čeprav je konkretnih primerov likovnih del umetnikov iz koncentracijskih taborišč malo, njihova dela ostajajo pomembno pričevanje o odporu. Ta dela zagotavljajo dragocen vpogled v izkušnje internirancev med drugo svetovno vojno in služijo kot opomin, kako pomembno je spominjati se in spoštovati njihove zgodbe.

Močan hrup tovornjakov na Aškerčevi cesti, ob kateri je stalo več izobraževalnih ustanov, je bil povod za študentski protest, ki se je 14. aprila 1971 začel pred stavbo Filozofske fakultete v Ljubljani. Skoraj tritisočglavo množico, ki je protestirala tudi proti nevzdržnim razmeram, v katerih je potekal učni proces, so s stopnišča Filozofske fakultete nagovarjali različni govorniki. Med njimi je bil tudi študent romanistike Jaša Zlobec, ki je protestnike pozival k pohodu pred Skupščino SRS. Kljub temu da za sprevod po ulicah niso imeli dovoljenja, se je protestniška množica začela pomikati po tedanji Titovi (današnji Slovenski) cesti. Mimo stavbe tovarne Šumi in troljebusa na progi 1 je s pohodom nadaljevala proti današnjemu Kongresnemu trgu. Zaradi miličniške (policijske) zapore v križišču pri stavbi Kazine je za nekaj časa obstala, zatem pa se je odpravila pred zavarovano Skupščino SRS in se po branju svojih zahtev razšla.

Jurij Aleksejevič Gagarin je bil ruski kozmonavt in vojaški pilot. Velja za prvega človeka v vesolju. Podvig je njemu in Sovjetski zvezi uspel ravno na današnji dan leta 1961. Rodil se je 9. marca 1934 v vasi Klušino. Gagarina so leta 1960 izbrali v prvi odred kozmonavtov Sovjetske zveze, v katerem je bil tudi še German Titov. Kasneje so oba izbrali za prvi polet s človeško posadko v vesolje. Za »glavnega« kozmonavta je bil Gagarin, Titov je bil imenova za njegovega nadometnika. Oba sta se 12. aprila 1961 na kozmodromu Bajkonur vkrcala na avtobus, ki ju je pripeljal do rakete Vostok 1. Vanjo se je vkrcal samo Gagarin. Sedem minut čez 9 uro zjutraj so se motorji rakete prižgali in Gagarin je poletel v vesolje. Celoten polet je trajal 108 minut in s tem tudi obkrožil celotno Zemljo. Slabo uro po vzletu so Sovjeti svetu javili uspešno novico o prvem poletu čoveške posadke v vesolje. Gagarin je pristal blizu mesta Engels v domači Sovjetski zvezi. S tem se je zapisal v zgodovino in postal zvezda. Leta 1963 je Gagarin obiskal tudi Jugoslavijo in posledično Slovenijo.

Gagarin je umrl le nekaj let kasneje v letalski nesreči. Ta se je zgodila 27. marca 1968. Star je bil 34 let.

Že nekaj časa smo v Sloveniji (in tudi drugje po svetu) priča številnim vremenskim spremembam. Velike vremenske anomalije, temperaturni rekordi in vremenski pojavi ekstremnih razsežnosti postajajo del našega vsakdana. Čeprav so se podobni ekstremi dogajali tudi v preteklosti, so ti vedno bolj izraziti, štirje letni časi pa se počasi izgubljajo oz. prelivajo drug v drugega. Včasih se je rado reklo, da so »telohi znanilci pomladi« in mnogokrat  je bila narava še odeta s snežno odejo, ko so telohi ponekod že rasli. Tak trenutek je v svoj objektiv ujel tudi Dnevnikov fotoreporter Marjan Ciglič. Na fotografiji so deklice Marija Zakrajšek (z leve), Silva Zakrajšek, Marija Marolt in Milka Malnar, ki so na sprehodu v okolici velikih Lašč konec marca 1963 nabirale telohe.

Veliki petek je posvečen spominu na Jezusovo trpljenje in na Jezusovo smrt na križu. Preden so Jezusa položili v grob, so ga izročili materi Mariji. Motiv žalujoče Marije z mrtvim Jezusom v naročju je v zgodovini krščanstva vzbudil nastanek mnogih umetnin. Upodobitev žalujoče Marije, imenovane Pietá – slovensko Sočutne, je bil v srednjeevropskem prostoru v poznem srednjem veku prevladujoči tip Marijine upodobitve.

Fotografija iz Fotografskega fonda Naceta Bizilja, na kateri je kip Pietá – Sočutne in pred njo stoječi deček, je nastala leta 1987 na Ptujskem gradu. Med tamkajšnjimi znamenitimi gotskimi umetninami, ki jih hrani in razstavlja Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, so tudi upodobitve Sočutne iz ptujskogorske kiparske delavnice iz okoli leta 1405 in ki so bile v tamkajšnji muzej prinesene med 2. svetovno vojno oziroma po njej.   

V slovenski zgodovini se skriva zanimiva in manj znana zgodba o prvi slovenski valuti, imenovani Lipa. Gre za prvo neuradno valuto v času osamosvajanja, ki je v javnosti imela veliko popularnost, a je kot projekt zasebnika ostala le napol uresničena.

Idejni oče valute je dr. Bogdan Oblak, poznan tudi kot Hamurabi, vizionarski slovenski ekonomist, ki je iskal rešitve za finančne probleme v času jugoslovanske hiperinflacije. Podrobnosti o začetku valute Lipa so še vedno nejasne, vendar segajo v leto 1989, ko je Hamurabi v okviru črnoborzijancev¹ začel iskati rešitve za izzive, s katerimi se je soočalo prebivalstvo v času izjemno nestabilne fluktuacije vrednosti dinarja. Njegova vloga je bila predvsem svetovalna, v sodelovanju z uspešnimi podjetniki, ki so želeli svoje poslovanje vezati na stabilno valuto. Za izvedbo projekta je bilo zadolženo podjetje Lipa holding d.o.o. Zanj ni odgovoren le Bogdan Oblak Hamurabi, temveč več pravnih oseb. Hamurabi je k sodelovanju povabil veliko uspešnih podjetnikov, ki so želeli svoje poslovanje vezati na trdno valuto z naložbeno vrednostjo, ki bi bila bolj zanesljiva od tedanjih nestabilnih dinarjev, katerih vrednost je padala iz dneva v dan. Število povabljenih ni znano, medtem ko število tistih, ki so se odzvali in sodelovali, je – sodelovalo je 34 posameznikov. Iz izpisa iz sodnega registra je razvidno, da gre za ustanovitelje tega projekta, ki so tudi vplačali ustanovne deleže.² V Lipa holdingu so bila združena uspešna podjetja, ki so valuto izdajala z željo vpeljati vzporedno valuto, pozneje pa bi prevzeli vlogo Centralne emisijske banke – Lipa bi tako postala državna valuta in edino zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji.³

Hamurabijevo izhodišče pri projektu je bilo v tem, da Narodna banka Jugoslavije svojega poslanstva, kot izhaja iz tedanje ustave, ne izpolnjuje več, saj niso več skrbeli za urejen plačilni promet zaradi nelikvidnosti, nevzdržnosti gospodarskih razmer ter stalnega padanja vrednosti. Zaradi tega je želel pripomoči k onemogočenju delovanja Narodne banke Jugoslavije v Sloveniji in kot rešitev vzporedno s tem uvesti lastna plačilna sredstva, s katerimi bi ljudje lahko plačevali. Hamurabi je tedaj tudi odkupoval kovance dinarja z željo po onemogočenju poslovanja Narodne banke Jugoslavije, tako da bi v obtoku zmanjkalo drobiža. Ko bi bil cilj dosežen, bi se banko prisililo v neke vrste odziv oz. ukrep, s čimer bi se pojavila možnost, da bi v državi kot rešitev uvedli valuto lipa. Poleg tega pa bi si zagotovili material po nižji ceni, kot če bi kovino dobili na mednarodnem tržišču.⁴

Ime lipa se je kot začasno ime za novo slovensko valuto sprejelo 15. 5. 1989 na Svetu guvernerjev Črne borze, tj. skupine, ki je delovala s ciljem uvedbe nove slovenske valute.⁵ Junija istega leta se je za izbor imena naslovilo na javnost z objavo glasovnice z možnostmi kot tolar, krajcar, krona, cekin, as, desetica, lipa. Odprt poziv z glasovnicami je bila objavljen v tedniku Mladina –  prišlo je okoli 250 predlogov, pri čemer jih je bilo več kot 100 enotnih za ime lipa. Obenem z naslavljanjem javnosti glede imena se je objavilo poziv obratujočim trgovinam za prevzem nove valute kot plačilnega sredstva, ki bi omogočila normalno poslovanje, ki je bilo v jugoslovanski finančni krizi vse bolj ogroženo.⁶ Ob tem se je prodajalo tudi deleže Lipa Holdinga. Z nakupom deleža se je imetnik zavezal k sprejemanju lip za svoje storitve oziroma blago. 31. 12. 1988 so za temelj kot vrednost ene lipe postavili 10.000 dinarjev, kar je ustrezalo angleškemu funtu, pri čemer se je vrednost opirala na drsno lestvico. Osnovna enota novega denarja je bila lipa, ki se je delila na sto delov, pri čemer je bil stoti del lipe vinar.⁷

Izdelali so srebrnike in zlatnike različnih vrednosti, s katerimi se je že lahko plačevalo storitve v več kot 50 gostilnah in trgovinah v Ljubljani. Mesta, kjer so poslovali z lipo, so bila lahko označena tudi s posebno nalepko. Tudi revija Mladina je bila natisnjena s ceno v lipi. Pri izdelavi teh kovancev se je zasledovalo temeljno pravilo Lipe, tj. vezava na kovinsko valuto oz. zlato ozadje. Narejeni so bili kovanci za 50, 20, 10 in 1 lipo ter 0,002, 0,2, 0,5, 0,10 in 0,20 lip. Kot papirnati denar so bili načrtovani bankovci v vrednosti 1/2, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Od bankovcev je bil natisnjen zgolj bankovec za eno lipo, ki je tudi že prišel v obtok v Ljubljani 31. 3. 1990. Izris in razvoj ostalih bankovcev pa je ostal pri oblikovalcu, ko je bil projekt zaustavljen.⁸ Za oblikovanje kovancev in bankovcev je bilo podobno kot za ime organizirano odprto zbiranje predlogov. Predlogi za likovno zasnovo oziroma motive, ki naj bi bili na kovancih in bankovcih, so bile izbrane slovenske zgodovinske osebnosti, predmeti in živali, ki predstavljajo slovensko kulturo in zgodovino, kot France Prešeren, Ivan Cankar, Anton Tomaž Linhart, Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Jurij Vega, France Prešeren, knežji kamen, kranjska čebelica, lipov list, kozolec. Oblikovanje je bilo ločeno za kovance in bankovce, pri čemer je bil avtor oblikovanja kovancev in izdelave modelov za kovanje Stanislav Dremelj.

Ne glede na to, da je bila valuta stabilna in da se jo je že uporabljalo na več mestih, pa je projekt pričel izgubljati na moči, ko se je od njega leta 1990 oddaljila slovenska vlada.

Ključen del preobrata se je začel v začetku leta 1990, ko je Lipa holding d.o.o. kot oddelek podjetja ustanovil Banko Slovenije – šlo je za emisijsko banko, tj. za banko, ki je pooblaščena za izdajanje denarja. Prav ustanovitev te banke je bila za nosilce novo nastajajoče države problem, saj so ti želeli, da bi slovenski denar izdala njihova lastna, tj. državna Banka Slovenije⁹, ne pa zasebnik oz. zasebno podjetje. V javnosti so odzvanjale predvsem izjave vplivnega ekonomista dr. Mencigerja, ki so valuto ožigosala za ilegalno, čemur je sledilo tudi preiskovanje policije, ki je pregledala poslovanje podjetja in zaslišala Hamurabija kot glavno osebo na podlagi suma kaznivega dejanja ponarejanja listin.¹⁰ Hamurabi je vse te obtožbe kot guverner podjetja Lipa holding d.o.o. ovrgel in kasneje celo sam državo obtožil, da si je ime »Banka Slovenije« prilastila od njihovega zasebnega projekta.¹¹

Dejansko je bila ideja na poti opustitve v času, ko je Slovenija izdala svoje lastne bone¹² in dokončno zamrla kasneje, ko so bili izdani tolarji, kljub temu, da se je še nekaj časa zgodba vlekla na sodiščih.

Kljub začetnim uspehom projekta Lipa, se je zgodba tako zapletla in na koncu propadla. Vlada Slovenije je zavrnila ponudbo za odkup projekta Lipa holdinga, saj je že imela načrte za lastno valuto. To je pomenilo konec Lipine poti, ki se ni uveljavila kot uradna slovenska valuta. Ker je šlo za zasebni projekt, je v zgodovini slovenskega denarja manj znana, vsekakor pa predstavlja zanimiv poskus ustvarjanja stabilne valute v zahtevnih gospodarskih razmerah iz časa osamosvajanja, ki bi lahko pustil trajen pečat v zgodovini Slovenije.

1. Gre za rubriko v Mladini, kjer je imel avtor svetovalno funkcijo in je pod tem psevdonimom dajal legalne ali ilegalne finančne nasvete za reševanje težav v tedanjih ekonomskih razmerah. Velja poudariti, da se tednik Mladina v letnikih med 1989 in 1991 ponuja kot ključen vir za preučevanje vsega dogajanja, vezanega na projekt. Sama Mladina je bila tedaj natisnjena tudi s ceno v Lipah in jo je bilo s to valuto možno odkupiti. ↩︎
2. Izjava dr. Jože Mencingerja, tedanjega ministra za gospodarstvo. Policija se zanima za lipo, Mladina 27/90, Ljubljana 1990, str. 36 in Zmago Jelinčič, Slovenski tolar I, Samozaložba, Ljubljana 1998, str. 131. ↩︎
3. Bojan Vogrinčič, Dinar – tolar – evro ; Vključevanje Slovenije v EMU : diplomska naloga, Pravna fakulteta Maribor, 2003, str. 13. ↩︎
4. Hamurabi, Kako uničiti NBJ, Mladina št. 11/90, Ljubljana 1990, str. 38. ↩︎
5. Hamurabi, Kako se je kalila lipa, Mladina št. 29/90, Ljubljana 1990, str. 46. Ime lipa je povezano z drevesom lipa kot simbolom slovenstva, ki ima svoje korenine že iz slovanskega srečevanja pod lipo in se je ohranilo kot pomemben simbol tudi v času osamosvajanja, ko je lipov list in zastava z lipovim listom delovala kot eden izmed neuradnih simbolov Republike Slovenije. ↩︎
6. Igor Omerza, Svoj denar, svoje rezerve, Mladina 24/89, Ljubljana 1989, str. 13. Za pregled vrednosti lipe glede na dinar skozi leta cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Valuta lipe v dinarjih v obdobju od 1954 do 31.05.1991, Ljubljana: Lipa Holding, 1991. ↩︎
7. Hamurabi, Lipa skoraj najtrša valuta, Mladina št. 19/89, Ljubljana 1989, str. 6. ↩︎
8. Za vpogled v osnutke bankovcev cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Banka Slovenije (katalog), Ljubljana: Lipa Holding 1991. ↩︎
9. Državna Banka Slovenije je bila ustanovljena s sprejetjem Zakona o Banki Slovenije 25. 6. 1991. ↩︎
10. Na podlagi republiškega Kazenskega zakona SR Slovenije, sprejet 26. 5. 1977. ↩︎
11. UNZ prerešetala Lipo holding, Mladina 40/90, Ljubljana 1990, str. 20-22 ter Hamurabi, Koliko nas bo stal slovenski denar, Mladina 37/90, Ljubljana 1990, str. 49. ↩︎
12.  Vrednostni boni so bili leta 1991 vpeljani kot začasna rešitev novega denarja samostojne države in so nastali še pred desetdnevno vojno za osamosvojitev Slovenije. Imeli so vrednost slovenskega tolarja, z najmanjšo vrednostjo 1 in največjo 1000 oz. z majem 1992 5000 tolarjev. ↩︎

Bodočim glasbenikom so v povojni ilustrirani reviji Tovariš namenili dvostransko reportažo v prvi številki revije v letu 1948. Fotoreporter Vlastja Simončič je glasbenike obiskal med 11. in 18. decembrom leta 1947. Vrata Akademije za glasbo v Ljubljani so se mu tako na široko odprla in je lahko s fotoaparatom spremljal študente glasbe pri harmoniji, komorni igri, orkestru in tudi pri individualnem pouku. Fotografiral je tudi pouk opernega petja, ki ga je vodila profesorica Jeanette Födransperg, pouk klavirja profesorja Anton Trosta in pouk harfe profesorice Jelice Perlot-Portogradni. Fotografiral je tudi violinistko Sabino Skalar iz razreda Leona Pfeiferja. Reportaža je največji prostor namenila fotografiji majhne deklice za klavirjem. Sedemletna Dubravka Tomšič, ki se je klavirja učila pri Zori Zarnik je bila najmlajša študentka Akademije za glasbo v Ljubljani. Znana slovenska pianistka Zora Zarnik, ki je klavir študirala med 1921-1926 pri Janku Ravniku, se je v šolskem letu 1926/1927 izpopolnjevala na Ècole normale de musique v Parizu ( H. Castel-Galanti) in bila v prihodnjih dveh letih še zasebna učenka Viléma Kurza v češkem Brnu, je uvedla moderno klavirsko tehniko, temelječo na fizioloških in anatomskih načelih. Dubravka Tomšič je bila pri svojih rosnih letih njena najuspešnejša študentka, ki se je proslavila s svojo virtuznostjo s koncerti v veliki filharmonični dvorani v Ljubljani (12.12.1946), nato v Dubrovniku (2.9.1947) in v dvorani Hrvatskga glasbenega zavoda v Zagrebu (4.11.1947). A to je bil le začetek njene izjemne glasbene poti, ki jo je popeljala v sam svetovni glasbeni vrh.

Zaradi potreb in razvoja mesta Ljubljana so leta 1961 širili nekdanjo Titovo cesto. Približno na mestu današnje knjigarne Konzorcij je takrat stala Kozlerjeva hiša, ki so jo zaradi potreb širjenja Titove porušili, kljub ugovorom Ljubljančanov.

Hiša je bila zgrajena med letoma 1750 in 1752 po načrtih arhitekta Candida Zulianija. Investitor je bil odvetnik Janez pl. Pichentall. Načrtovana je bila kot vrtna palača z glavno fasado usmerjeno na ulico ter vrtovi, ki so jo obdajali s treh strani. V roke trgovske družine Kozler je hiša prešla šele slabih sto let po izgradnji. Zaradi kasnejše prodaje vrtov, so na teh mestih zrasle stavbe na današnjih ulicah Tomšičevi in Beethovnovi.  

V 60-ih letih 20. stoletja se je sicer na osnovi Generalnega plana urbanističnega razvoja (GUP), odvijala velika prenova in razvoj mesta Ljubljane. Takratni GUP je bil namreč prvi celovit urbanistični načrt za Ljubljano po drugi svetovni vojni.