Poletni meseci so kot nalašč za raziskovanje domačih krajev. Zavetje pred vročino nam lahko ponudijo tudi grajski zidovi. V našem fotografskem arhivu smo danes poiskali fotografije gradu Borl, ki je letos aprila v prenovljeni podobi ponovno odprl vrata obiskovalcem.

Grad Borl je srednjeveški grad, ki se v Halozah dviga nad reko Dravo. Začetki gradu segajo v 12. ali 13. stoletje. Med drugo svetovno vojno so nemški okupatorji grad spremenili v zbirno taborišče, od koder so pošiljali ljudi v izgnanstvo in v taborišča. Po vojni je bil grad podržavljen, nekaj časa je v njem delovalo tudi zavetišče za vojne sirote. Leta 1952 so nato v gradu začeli z gostinsko dejavnostjo, ki so jo leta 1972 razširili v sodoben hotel, le ta pa je bil nato po letu 1980 zaprt.

Grad Borl stopa na novo pot. V prenovljeni viteški dvorani se načrtuje koncertna dejavnost, različni dogodki pa naj bi se odvijali tudi na zunanjih grajskih dvoriščih. Grad trenutno ponuja tudi zanimivo razstavo o zgodovini gradu ter o biotski raznovrstnosti območja ob reki Dravi. Morda zanimiva ideja za poletni obisk te kulturne dediščine.

Obeta se nam vroč julijski vikend, ki kar kliče po tem, da si poiščemo prijetno osvežitev v naravi. Čeprav danes slovenski vrhovi ne omogočajo več snežne osvežitve, današnja porumenela fotografija prikazuje ravno to. Poletno smuko na Vršiču.

Vršič je že od nekdaj privabljal turiste od blizu in daleč. Gre za gorski preval, ki je z 1611 metri najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Visokogorska cesta prek Vršiča ima kar 50 serpentin, na samem vrhu prelaza pa najdemo planinsko postojanko Tičarjev dom (1620 m). Postojanka na vrhu Vršiča nudi turistom zatočišče že od 4. avgusta 1912. Takrat se je imenovala Slovenska koča in je predstavljala »protiutež« takratni nemško-avstrijski Vossovi koči (današnja Erjavčeva koča).

Leta 1966 so ob takratni manjši koči zgradili nov, sodoben objekt, katerega slovesna otvoritev je potekala 31. julija 1966. Otvoritvena slovesnost leta 1966 pa je kljub poletnemu času potekala še čisto v snežnih razmerah. Vršič je bil namreč, kot nam prikazujejo tudi fotografije, po nekaterih delih še dodobra prekrit s snegom. Snega je bilo toliko, da so si smučarski nadobudneži lahko privoščili pravo poletno smuko. Privoščite si tudi vi prijetno poletno ohladitev.

Direndaj na ljubljanskih tržnicah se verjetno prav nikoli ne konča. Tako so pred dobrim šestdesetimi leti ljubljansko tržnico tako kot vsako leto dotlej napolnili prodajalci lubenic iz Srbije in okolice Negotina. A leta 1966, po besedah časopisa Dnevnik, kar 5x več.

Lubenice pa zato niso izgubile svoje cene, za kar so trgovci okrivili zlasti prevozne stroške. Preprost izračun v Dnevniku se je glasil: »2000 N-din za prevoz lubenic, 50 N-din fantom, ki so pomagali pri razkladanju in sortiranju debelih zelenih buč, 5 N-din popoldne za poltretji meter prostora na stojnici in še 150 N-din za blaten prostor pod kostanjem, kjer naj bi bilo skladišče, in naposled še 3 N-din za pravico prodaje v popoldanskem času.« Ob tem pa britko spoznanje: »Eh, slab kruh je iz tele moke! Tam v Južni Srbiji in v Vojvodini so res lubenici po deset, petnajst dinarjev, pa zavoljo njih še ni nihče obogatel. Pri vas v Ljubljani jih prodajamo po šestdeset, osemdeset pa zaradi tega tudi ne bomo obogateli. Kakorkoli se sučemo, vselej pridemo na začetek in to je – prazen žep!«

Predsedniška darila nekdanjega predsednika gospoda Boruta Pahorja – nova pridobitev Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Spomladi letošnjega leta je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v hrambo in upravljanje prejel obsežen del protokolarnih daril nekdanjega predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja. To je že šesti sklop v nizu različnih protokolarnih daril. Poleg že omenjenih, Muzej hrani darila vseh bivših predsednikov republike, ob tem pa še darila Državnega sveta RS ter darila obeh Predsedovanj republike Slovenije Svetu Evropske unije.

Borut Pahor je prvi mandat Predsednika R Slovenije opravljal v času od 23. decembra 2012 do 22. decembra 2017, drugega pa v času od 23. decembra 2017 do 22. decembra 2022.

Svojo politično kariero je sicer gradil že vse od devetdesetih let 20. stoletja dalje, ko je najprej postal delegat tedanje Skupščine RS in obenem predsedoval odboru za mladinska vprašanja ter odboru za mednarodne zadeve.

Leta 1992 (mandat 1992-1996) je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora, leta 1993 je postal podpredsednik Združene liste socialnih demokratov. Ponovno je bil za poslanca Državnega zbora izvoljen leta 1996 (mandat 1996-2000). Marca 1997 je bil na kongresu ZLSD izvoljen za novega predsednika stranke. Na parlamentarnih volitvah leta 2000 je bil ponovno izvoljen za poslanca, hkrati pa je postal tudi predsednik Državnega zbora. Na kongresu stranke ZLSD leta 2001 je bil ponovno izvoljen za predsednika stranke. Junija 2004 je bil na prvih volitvah v Evropski parlament Borut Pahor s prednostnimi glasovi izvoljen za poslanca v Evropski parlament. Na petem kongresu stranke, aprila 2005, se je stranka na njegovo pobudo preimenovala v Socialne demokrate.

Ker so volitve v Državni zbor leta 2008 Socialnim demokratom prinesle relativno zmago, je takratni predsednik republike Danilo Türk na podlagi volilnega izida in po posvetu s poslanskimi skupinami, za mandatarja za sestavno nove vlade predlagal prav Boruta Pahorja. Državni zbor ga je na to mesto izvolil 7. novembra 2008. Vlada pod taktirko Boruta Pahorja se je na konstitutivni seji sestala 22. novembra 2008.
Mandat predsednika vlade je Borut Pahor končal septembra 2011 predčasno z neizglasovano zaupnico.

Junija 2012 je napovedal kandidaturo na jesenskih predsedniških volitvah. Do zmage proti kandidatu dr. Danilu Türku  je prišel v drugem krogu, v začetku decembra 2012 in postal četrti predsednik Republike Slovenije. Drugi mandat predsednika republike je prejel konec leta 2017, prav tako v drugem krogu proti kandidatu Marjanu Šarcu.

Borut Pahor je med drugim tudi prejemnik več državnih odlikovanj najvišje stopnje iz različnih držav.  V svoji politični karieri se je posvečal temam demokracije, tesnejšemu povezovanju Evropske unije, narodne sprave, evropski perspektivi Zahodnega Balkana.

Darila, številčno jih je več kot šeststo, ki jih je bivši predsednik gospod Pahor dobil v času dveh mandatov, so zelo raznolika. Obsegajo uradne portrete kraljevih ali predsedniških parov, vaze, likovna dela, replike, makete, športne rekvizite, športne drese, šatulje, fotografije, medaljone, manšetne gumbe, spominske zlatnike, različne lesene, tekstilne in steklene izdelke, skulpture in še veliko več.

Fotografije daril, priloženih k prispevku, imajo vsak svojo zgodbo, ki se je zgodila ali ob obisku nekdanjega predsednika v tujini ali ob sprejemu tujih gostov v Sloveniji.

Na povabilo nekdanjega slovenskega predsednika vlade dr. Mira Cerarja ter takratnega ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je novembra 2014 v Slovenijo pripotovala tedanja kitajska vlada, skupaj s 150-člansko gospodarsko delegacijo. Podpredsednika kitajske vlade Wanga Yanga je ob tem obisku sprejel tudi predsednik Pahor. Gost mu je podaril medeninasto vazo, modre barve, okrašeno z rožami in zlatimi ročaji.

Obisk kitajske vlade z gospodarsko delegacijo je potekal v luči krepitve bilateralnih odnosov ter političnega dialoga. Ob tem je dogodku je potekal tudi slovensko-kitajski poslovni forum, ki je ponudil nove priložnosti za sodelovanje in krepitev gospodarskih odnosov med državama. Predsednik Pahor in podpredsednik kitajske vlade Yang sta govorila o izboljšanju sodelovanja med državama, zlasti na področju informacijske tehnologije, turizma, energetike, okolja, kmetijstva, telekomunikacij. Prav tako pa bi bilo pomembno tudi sodelovanje na kulturnem področju.   

Porcelanast kip leva na podstavku je nekdanji predsednik denimo prejel ob uradnem obisku Svobodne dežele Bavarske, junija leta 2015. Izročil mu ga je predsednik deželne vlade Horst Seehofer. Sporočilo takratnega obiska so bile zelene tehnologije ter skrb za okolje. Sogovornika sta se v pogovorih dotaknila bilateralnega sodelovanja, se zavzela za intenziviranje tudi političnih odnosov. Spomnila sta, da sta Slovenija in ZRN leta 2011 sprejeli Deklaracijo o poglobljenem sodelovanju na področjih skupnega interesa. Prav tako sta se sogovornika strinjala, da imata Slovenija in Nemčija zelo bogate odnose na področju kulture, dotaknila pa sta se tudi problematike migracij, ki postaja izziv Evropski uniji. Predsednik Pahor se je udeležil poslovne konference in srečanja gospodarskih predstavnikov R Slovenije in Bavarske.

Uradni portret španskega kraljevega para je predsednik Pahor prejel konec junija 2017, ob obisku v Kraljevini Španiji, kjer sta v Madridu skupaj s španskim kraljem Felipejem VI. odprla razstavo Neue Slowenische Kunst: Od Kapitala do kapitala. Razstava je bila na ogled v enem najpomembnejših muzejev umetnosti na svetu Reina Sofia, ki med drugim hrani tudi Picassovo Guernico. Po odprtju razstave, se je predsednik Pahor na povabilo španskega kraljevega para, udeležil zasebnega kosila v palači Zarzuela. Obisk predsednika Pahorja v Španiji je potekal v duhu dobrih dvostranskih odnosov med Slovenijo in Španijo.

Konec oktobra istega leta je predsednik Borut Pahor v predsedniški palači sprejel ministra za zunanje zadeve Velikega vodstva Luksemburg gospoda Jeana Asselborna. Gost mu je ob obisku podaril darilo par steklenih ptičkov s piščalmi.

Kristalni vrč za vodo je predsednik Pahor prejel ob uradnem obisku na Portugalskem februarja 2022, ki se ga je udeležil na povabilo portugalskega predsednika dr. Marcela Rebela de Souse. Predsednika sta s srečanjem obeležila 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov. Strinjala sta se, da so ti zelo dobri in prijateljski. Nadaljnja krepitev sodelovanja med obema državama, naj bi potekala predvsem na področjih zelenega in digitalnega prehoda, na področju kulture in znanosti. V nadaljevanju srečanja sta predsednika govorila tudi o aktualnih razmerah v Evropi, o razmerah na rusko – ukrajinski meji ter na Zahodnem Balkanu. Ob obisku na Portugalskem se je predsednik Pahor sestal še s predsednikom Vlade Portugalske republike ter predsednikom Parlamenta Portugalske republike. Predsednik Pahor se je nato udeležil še nekaj drugih dogodkov (obisk Univerze v Lizboni, ….).

Predsedniška darila nekdanjega predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja, bodo nedvomno obogatila in popolnila zbirko predsedniških daril. Hranjena in deloma razstavljena bodo v depojih državnih muzejev v Pivki.   

Pred petdesetimi leti 20. junija 1974 so Kozjansko, tedaj razvojno eno najšibkejših slovenskih pokrajin, v popoldanskem času prizadeli trije potresni sunki z magnitudo do 4,8 in intenziteto do VII. stopnje po Evropski potresni lestvici. Prizadetih je bilo več kot 15.000 ljudi, večinoma v tedanjih občinah Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, manj pa v občinah Celje in Slovenske Konjice.

Med prizadetimi je bila tudi Roza Novak iz odmaknjene vasi Bodrež. Živela je sama, v majhni in skromni hiši kriti s slamo. Medtem ko jo je fotoreporter Nace Bizilj fotografiral, je dejala: »Ko je začelo tresti, sem, kolikor hitro sem seveda mogla, odšla na prosto. Vpila sem: ‘Potres, ljudje, potres!’ Spodaj na njivi so ljudje tudi že vili roke in kričali. Povem vam, še sedaj ga čutim, v kosteh ga čutim. In strah me je. Ponoči ne morem spati. Počasi se gor spravim, pa poslušam. Bojim se, da bi bil prej konec, kot bi prišla ven iz bajte. Saj vidite, kakšne razpoke je naredil.« (Nada Mavrič: Potres, ki reže do kosti. Dnevnik, 13. 7. 1974).

Namen objavljanja tovrstnih fotografij in osebnih zgodb je bil pred petdesetimi leti isti kot dandanes – vzbujati v ljudeh sočutje in pripravljenost za medsebojno pomoč. Za Naceta Bizilja je bil motiv te obnemogle ženske z nekoliko nenavadno držo in fotografijama dveh prednic, ki sta kot varuhinji viseli nad njo na razpokanih stenah, eden od najbolj posebnih motivov, ki jih je napravil med ostarelimi.  

Kopališče na Ljubljanici je bilo živahno seveda v najbolj vročih poletnih dneh. Že eno leto pred nastankom fotografije, ki jo danes objavljamo, je bila v ilustrirani reviji Tovariš (32. številka, 15. 8. 1947) objavljena fotoreportaža o naravnih kopališčih. »V vročih dneh iščejo mnogi Ljubljančani osvežitve in razvedrila od bližnjih rekah, na Ljubljanici, Savi in Sori. Najbolj priročna je Ljubljanica, ki v velikem loku objema Ljubljano. Sicer je hladna, vendar omogoča vsakomur izživljanje v plavanju, pa tudi veslanju.« Na Špici je bila postavljena tudi skakalnica za najbolj pogumne plavalce. Družine in majhni otroci pa so lahko za kratkočasenje izkoristili tudi bližnje vrtiljake.

Začetki turističnega podjetja Kompas segajo v dvajseta leta 20. stoletja, ko je bila v Ljubljani ustanovljena podružnica delniške družbe za tujski promet – Putnik.

V začetku petdesetih let so zaradi decentralizacije zveznega podjetja Putnik, nastale republiške podružnice. Putnik Slovenija je tako ime ohranila do leta 1959, ko se je s programom za leto 1960 uradno objavilo novo ime »Kompas«. Podjetje je na začetku zaposlovalo le 90 uslužbencev.

Skladno z razcvetom turistične panoge v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stol. se je krepila tudi vloga Kompas-a, ki se je v tem času z mrežo poslovalnic razširil v vse jugoslovanske republike. Podjetje se je razvijalo in postalo eno najbolj uspešnih v Jugoslaviji ter resen konkurent na trgu turistične ponudbe v JV Evropi. Konec osemdesetih let je Kompas zaposloval več kot 3500 ljudi, razpolagal s z več kot 180 avtobusi, 3000 različnimi avtomobili, lastno hotelsko verigo z 18 hoteli, več kot 130 poslovalnicami po Jugoslaviji in 22 predstavništvi v tujini. Ob razpadu Jugoslavije se je podjetje prestrukturiralo in usmerilo svojo ponudbo na organizacijo potovanj v srednjo in vzhodno Evropo ter uspešno poslovalo še naprej.

Petindvajsetega maja 1944 se je začel glavni napad operacije Konjičev skok (Unternehmen Rösselsprung), ki je pri nas morda bolj znana kot Desant na Drvar. Cilj napada posebnega ss-ovskega padalskega bataljona (SS-Fallschirmjägerbataillon 500), ki se je v Drvar spustil s jadralnimi letali in padali, je bilo zajetje ali uničenje Vrhovnega štaba jugoslovanskih patrizanov s Titom na čelu in tamkajšnjih zavezniških misij. Operacija se je sicer končala s praktično popolnim neuspehom. K temu sta v veliki meri prispevala tako rivalstvo med različnimi nemškimi obveščevalnimi službami, ki si niso delile informacij, kot tudi močan odpor partizanskih enot.

Skupaj s pripadniki ss-ovskega padalskega bataljona je nad Drvarjem iz letala skočil tudi vojaški fotoreporter (SS PK) Adolf Kunzmann, ki je med samo operacijo posnel več fotografij. Nekaj od njih danes v sklopu t. i. Nemško – Italijanske zbirke hrani tudi naš muzej. Med njimi je tudi posnetek manjše skupine padalcev v spopadu s partizani. Arkade pred vhodom v pravoslavno cerkev sv. Save in v ozadju viden del Sokolskega doma v Drvarju nam odkrivajo, da so njihovi pogledi usmerjeni prav v smeri ok. 700 m oddaljene pečine z barakama Vrhovnega štaba jugoslovanskih partizanov. 

Včasih kar pozabimo, kako hitro se spreminja vse okoli nas. Leta 1956 je bilo v Sloveniji zgolj 153.600 radijskih sprejemnikov, konec leta 1963 pa je njihovo število naraslo na 358.348. Enak vzpon je doživela tudi televizija. Leta 1959 so v Sloveniji našteli 778 televizijskih sprejemnikov, leta 1961 pa se je njihovo število povečalo za sedem tisoč.

Radio Ljubljana, ki je po letu 1952 oddajal vse dni v tednu, z določenimi radijski oddajami svoje poslušalce navdušuje že od samega začetka. Takšna je bila tudi enourna glasbena oddaja Izberite popevko, ki jo lahko pod imenom V nedeljo zvečer spremljamo še danes.

V glasbeni oddaji so v začetku 50-ih let lahko poslušalci Radia Ljubljane prisluhnili izjemnim slovenskim pevcem, začetnikom slovenske popevke. Nastop priljubljene pevke Majde Sepe in pevca Nina Robiča je avgusta 1958 bil umeščen na naslovnico tednika Tovariš.

Prvega decembra 1944 je bila ustanovljena smučarska skupina »Deutscher Volkssturm«. Vključeni so bili vsi moški od 16. do 60. leta starosti. To je bil zadnji poskus nemških oblasti, da mobilizirajo vse preostale človeške moči. Naloga Volkssturma je bila podpora aktivnim oboroženim silam. Rekrutirani so bili pod nadzorom NSDAP, ki je tudi priskrbela častnike. Usposabljanje za orožje je potekalo pod nadzorom SA, preostalo usposabljanje pa pod NSKK. Najvišji poveljnik je bil SS Reichsführer Heinrich Himmler kot vodja nadomestne vojske od leta 1944. Služba v Volkssturmu je bila vojaška služba. Poudarjeno je bilo, da ima vojak Volkssturma enake dolžnosti in pravice kot vojak nemške vojske. Vpoklicani so dobili preskrbo kot pri Wehrmachtu, ravno tako tudi vojaško plačo. Člani družin so bili upravičeni do družinske podpore. Enote so bile vzpostavljene tudi na Gorenjskem.

V albumih fotografskega arhiva kranjskega okrožja NSDAP, Zvezek 7, je tudi sklop fotografij smučarske skupine Volkssturma iz Kranja. Fotografija je nastala 21. januarja 1945, ko so imeli vaje v Stražišču pri  Kranju.