|
Potujoča razstava
FAŠIZEM IN SLOVENCI -
IZBRANE PODOBE
14. 01. - 05. 03. 2010, Kulturni center Lojze Bratuž,
Drevored 20. septembra 85, Gorica, Italija
"Taborišče je taborišče, za človeka, ki so mu vzeli osebno
svobodo, da bi ga psihično in fizično zatrli, ni pametnega
razloga za optimizem. Zakaj prazna je že sama zunanjost takšnega
zamreženega in zastraženega kraja – šotori, barake, pogradi,
stražni stolpi, latrina, ambulanta, kotel. Ljudje za žico,
ljudje pod stražo, ljudje v repu z menažkami v rokah,
sestradani, umazani, bolni – takšna podoba življenja, ostudna in
groba, ne more biti drugačna kakor podoba ponižane in razžaljene
človečnosti, podoba poteptanega človeškega dostojanstva." (Filip
Kalan: Veseli veter, Ljubljana 1975, str. 233)
................................................................................................
Filip Kumbatovič je v tem odstavku
skoraj v celoti ponazoril vizualni repertoar, ki ga vsebujejo
dela slovenskih likovnih umetnikov, nastalih v italijanskih
koncentracijskih taboriščih. In teh del je presenetljivo
zelo veliko. Veliko porisanih listov, nekaj manj naslikanih
platen in sem ter tja še kakšen kip, to je likovna bera, ki je
nastala v klavrnem taboriščnem okolju.
Vse te podobe in upodobitve niso nastale zato, ker so Italijani
v nasprotju z Nemci to likovno početje dovoljevali, ampak očitno
zato, ker so dela spontano privrela na dan iz umetnikov samih
kot ustvarjalna nuja. Umetniki tedaj niso zavedno snovali
likovnih dokumentov, saj so ti šele kasneje postali dokazi
zatiralske prakse, ampak so beležili vtise taboriščnega
vsakdana, včasih kar brezčutno mirno in neprizadeto, celo
suhoparno. Slikali so podobe životarjenja, nesmiselnega ždenja daleč od doma in
daleč od svojih. Slovenski slikarji v italijanskih taboriščih
niso bili prisiljeni risati z ožgano vžigalico, kot je to počel
Vladimir Lakovič v begunjskih zaporih, in ni jim bilo treba
risati na drobne lističe papirja, da bi jih lažje skrili pred
nacisti, kot sta to počela Vlasto Kopač v Dachauu in Jože
Polajnko v Mauthausnu.
V italijanskih taboriščih večinoma ni bilo težav s slikarskim
materialom. Slikarjem so ga svojci pošiljali v paketih ali so ga
dobili celo od članov taboriščnih uprav. Ti so se kar radi dali
portretirati, še posebej, če je bil portretist slikar in kipar
takšnega kova, kot je bil Nikolaj Pirnat, prvak slovenske
risarske umetnosti. Pa tudi sicer so bili fašistični oblastniki
prepričani, da nimajo česa skrivati, in je bilo torej
neprostovoljno koncentriranje ljudi, v tem primeru predvsem
Slovencev, za dediče veličastne tisočletne kulture povsem
normalno.
V italijanskih taboriščih so torej veliko risali. V nasprotju z
nemškimi taborišči pa skoraj nimamo nobenih dokumentarnih
filmskih posnetkov italijanskih taborišč. Tudi fotografije so
bolj redke. In ker so Italijani kmalu po kapitulaciji vsa
taborišča na hitro odstranili z obličja svoje dežele, tudi
materialnih dokazov ni bilo več: taborišča so preprosto izginila
in namesto taboriščnih ostankov na teh lokacijah danes stojijo
(ne povsod) spomeniki in pomniki z imeni umrlih internirancev.
Najbolj monumentalen je spomenik na otoku Rabu, kjer je bilo
internirancem najhuje. Toda ta spomenik so postavili
Jugoslovani.
In tudi če bi se kakšno taborišče po naključju ohranilo, bi le s
težavo podoživljali dogajanje v njem in odvisni bi bili zgolj od
pripovedi in spominskih zapisov. Tako pa v naših likovnih delih,
čeprav so nema, utripa življenje v barakah in šotorih, na
prostoru za apel, ob barakah in za njimi. Tam vidimo gručo
internirancev v pogovoru, drugi se sončijo, tretji pišejo in
četrti rišejo. In veliko, veliko je obrazov, slikarskih
portretov in portretnih karikatur, ki nekam neprizadeto in
zdolgočaseno zrejo v nas. Seveda so to obrazi in postave ljudi z
imeni in priimki.
V tem bogatem likovnem korpusu ne manjka
niti podob žena in starcev in tudi bolnih in shiranih otrok ne.
Italijani ljudi niso iztrebljali, kot so to počeli Nemci. So pa
zgolj opazovali, ko so internirance pobirali lakota, bolezni,
epidemije itd. Zato sem ter tja iz teh del zrejo tudi mrtvi
obrazi internirancev. Vse to bomo našli v teh dragocenih delih
in še kaj: tudi fantazije in spomine na kaj lepšega in
vrednejšega, kot je bilo to, kar so tedaj doživljali.
V Sloveniji so muze med okupacijo bolj ali manj molčale, na
likovnem področju je potekal oster ideološki boj v obliki
slikane propagande v trikotniku: okupator–partizani–domobranci.
Taborišča Gonars, Renicci, Padova, Monigo, Visco in druga pa so
postala kar nekakšna središča slovenske slikarske kulture. Tu so
bili zbrani akademsko izobraženi likovni umetniki kot je bil
Nikolaj Pirnat (Gonars), Drago in Nande Vidmar (Gonars, Renicci),
Vito Globočnik (Monigo, Padova), Stane Kumar (Gonars), Vlado
Lamut (Monigo, Gonars). V pregnanstvu v italijanskih mestih
Cassoli in Corropoli je ustvarjal slikar Ljubo Ravnikar. Po
raznih zaporih po Italiji so nastajale skice Ivana Čarga.
Slikarja Ivana Miklavca je medvojna življenjska pot vodila skozi
10 taborišč, med drugim tudi italijanskih. Likovniki so
prirejali celo razstave, poleti 1942 pa je v taborišču Gonars
pod vodstvom starejših likovnih umetnikov delovala slikarska
šola. Tu so nabirali slikarsko znanje mladi likovni talenti.
Pomembne likovne opuse so v italijanskih taboriščih ustvarili
tudi samouki: Slavko Balentin, Franc Boštjančič, Otmar Drelse,
Janez Garbajs, Saša Kump, Janez Lajevec, Jakob Savinšek, Jože
Dular, Rajko Šubic, France Smole, Marijan Tršar in še mnogi
drugi, tudi anonimni likovniki.
Besedilo: dr. Iztok Durjava
................................................................................................
Razstavo si lahko ogledate od 14. januarja do 5. marca 2010
v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža.
Razstava je bila prvič na ogled v Muzeju Novejše zgodovine
Slovenije od 6. aprila do konca oktobra 2009.
................................................................................................
Kontakt
Jožica Šparovec
e.
jozica@muzej-nz.si
t. 01 300 96 29
................................................................................................
|
