|
Občasna razstava
HUDA JAMA – MOŽNOSTI MUZEOLOŠKE PREDSTAVITVE
08.12. 2009 - junij 2010
Za slovensko preseganje tabujev titoizma
je bil vstop v morišče in grobišče v rovu Sv. Barbare prelomen
dogodek.
Če pustimo ob strani silovit globalni in
lokalni odmev dogodka, je izhodišče za našo razpravo teza, da je
pomor velike množice vojnih ujetnikov in civilistov konec maja
in v začetku junija 1945 najhujši zločin vseh časov na ozemlju
Republike Slovenije.
Zgodilo se je po koncu vojne, žrtve so
bile pobite na nepredstavljivo krut način v neprimerljivo
strašljivem okolju.
Rablji sami so svoje zavedanje
strahotnosti morije izrazili z nerazumljivo stometrsko,
štiristokubično, enajstpregradno zaporo, ki naj bi za večno
skrila zločin.
Zdaj je zločin odkrit. Skrbno delo
rudarske ekipe pod vodstvo Mehmedalije Alića je ohranilo jamski
prostor v njegovi grozeči nazornosti.
Pomembne za nadaljnji prodor v
skrivnosti Hude Jame so bile odločitve preiskovalnega sodnika
Milana Gučka.
V neizmerno težavnih pogojih je ekipa
Inštituta za sodno medicino pod vodstvom Tomaža Zupanca
pregledala posmrtne ostanke stotin žrtev v ravnini med obema
jaškoma in v nekaj metrih prvega jaška.
Jože Jagrič je dokumentiral dogajanje v
jami.
Sodelavci kriminalistične akcije Sprava
pod vodstvom Pavla Jamnika so zbrali številne izjave ljudi, ki
so bili povezani z zločinom. Kriminalisti so predmete, ki so jih
našli v jami, poslali v obdelavo v Muzej novejše zgodovine
Slovenije.
Vsi ti podatki so dragocen temelj za
pripravo muzejske predstavitve zločina v rovu Sv.Barbare.
Omogočajo rekonstrukcijo vsaj dela
peklenskega dogajanja.
V napetih razmerjih razpadanja
največjega titoističnega tabuja poteka boj med nadaljnjim
prikrivanjem in odkrivanjem tudi v razpravah o nadaljevanju
raziskav in urejanja morišča in grobišča v Hudi Jami.
Ministrstvo za kulturo
in njegove službe še niso zmogle razglasitve vsaj nekaterih
največjih prizorišč velikega titoističnega zločina za kulturne
spomenike: Teharje, grobišča v Kočevskem Rogu, Tezno, Slovenska
Bistrica … In seveda rov Sv. Barbare v Hudi Jami.
Hudo Jamo umeščam po njenem pomenu ob
Katyn. Zbigniew Brzezinski je ob rob enega zadnjih zbornikov
dokumentov o sovjetskem pomoru poljskih oficirjev v Katynu
zapisal: »Do danes je ruska nepripravljenost, da bi popolnoma
prelomili s Stalinovo dediščino, v ostrem nasprotju z nemško
popolno obsodbo Hitlerizma in predstavlja resno oviro ne samo za
poljsko-rusko spravo, ampak tudi za rusko identifikacijo z
Evropo.« In eden od poljskih raziskovalcev je dodal misel o
univerzalnosti Katyna: »To ni samo zgodba o krutem zločinu, ki
ostaja nekaznovan. To je tudi zgodba o zgodovinski resnici proti
zanikanju, o moralnih odreagiranjih proti političnemu cinizmu.
Del poljske zgodovine, vendar tudi sporočilo z univerzalnim
pomenom.«
Tudi v Sloveniji še ni popolnega preloma
s Titovim stalinizmom in sporočilo hudih jam je sporočilo z
univerzalnim pomenom.
Andrzeju Wajdi so v Katinu ubili očeta,
oficirja Jakuba Wajdo. Za Waydo film o Katinu zgodba o družinah,
ki jih je za vedno raztrgalo, o veliki prevari, o okrutni
resnici. To je film o trpljenju posameznikov in ne o vseprisotni
politiki. Zato se je Wajda izogibal vprašanjem, na katera je že
odgovorjeno in pričaral podobe, ki imajo veliko večjo čustveno
težo. Anino vedenje Wajdo spominja na njegovo mater Anielo:
nikoli se ni sprijaznila z dejstvom, da se oče ne bo nikoli
vrnil z vojne, nikoli ni nehala iskati tudi najmanjših znamenj,
ki bi potrdila njeno upanje.
Zato je Wajda napisal scenarij kot
osebno zgodbo. V njej heroji niso moški, ki umirajo, ampak
ženske, ki čakajo, ki upajo vsak dan, vsak trenutek, ki
preživijo trpljenje in pričakovanje vrnitve. Naj bo to upanje
pripoved filma – zveste in stanovitne v skoraj trdnem upanju, da
je dovolj, da odprejo vrata in tam bo stal – mož in oče!
Če je odziv varuhov tabuja ob Hudi jami
nenavadno podoben stalinskemu, pa je tudi upor zvestobe in
upanja podoben Wajdinemu. Iz Avstrije, Nemčije, Hrvaške, Srbije,
Črne gore so kapljala vprašanja, tipanja, upajoča ugibanja, ali
je njihov oče, ded morda žrtev Hude jame. Osebna vprašanja,
družinske drame. Tiste, ki čakajo zapisa, umetniške upodobitve.
Wajda ocenjuje, da med artističnimi
odzivi na katinski zločin nekaj več pomenita le ena pesem in ena
skladba. Nekam skromna bera za velik zločin in velik narod?
Totalitarni tabuji ubijajo ne samo ljudi, ampak zatirajo tudi
njihovo človečnost, ustvarjalnost, sočutje, solidarnost.
Naj v prihodnje
pretresljivo pričevanje posnetkov in
predmetov iz rova sv. Barbare nadgradijo nove umetnine.
Avtor besedila: Jože Dežman
................................................................................................
Razstava bo na ogled od 8. decembra do junija 2010
v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
................................................................................................
Kontakt
Jože Dežman
e.
jdezman@muzej-nz.si
t. 01 300 96 10
Razstavo so pripravili:
Vodja projekta in scenarij razstave: Jože Dežman
Huda Jama – skice za slovensko Guernico, kreda, 2009: Margarita
Maria Dolinar
Fotografije: Mehmedalija Alić, Jože Jagrič in Arhiv Inštituta za
sodno medicino
Načrti rova sv. Barbare: Mehmedalija Alić; računalniška obdelava
Samo Podmenik
Sodno medicinske preiskave:
Tomaž Zupanc
Dokumentarni film: scenarij Jože Dežman in Pavel Jamnik; režija
in montaža Jože Jagrič
Oblikovanje razstave: Mojca Turk
Osvetlitev: Marjan Visković
Tehnična postavitev: Aleš Žgajnar, Stane Uhan
|
