Grad Rajhenburg je postal po razpustu samostana menihov trapistov februarja 1947 last LR Slovenije. Ta je dala grad in posestva v upravljanje Ministrstvu za notranje zadeve, ki je 30. junija 1948 uredilo v gradu Kazensko poboljševalni dom za ženske, posestva pa so postala ekonomija te kazenske ustanove. Na gradu so bile zaprte številne politične zapornice, ki so bile v večini na montiranih sodnih procesih obsojene na odvzem prostosti s prisilnim delom in v večini so jim bile odvzete tudi državljanske pravice. KPD za ženske je bil julija 1956 ukinjen, zapornice so premestili v KPD Ig pri Ljubljani, na nekdanjem samostanskem posestvu pa je bil odprt moški KPD odprtega tipa. Ta KPD je deloval v nekdanji pazniški stavbi v neposredni bližini gradu, v samem gradu pa so marca 1957 uredili taborišče za madžarske begunce. Ko je bilo novembra 1957 to taborišče ukinjeno, so v gradu še istega leta uredili Republiško sprejemno postajo za tiste, ki so hoteli pobegniti preko mej na zahod, leto dni pozneje pa še Zvezno sprejemno postajo za prebežnike iz drugih jugoslovanskih republik. Aprila 1966 sta bila sprejemna centra ukinjena in grad se je začel spreminjat v muzejsko ustanovo. Katalog Kazenske ustanove na gradu Rajhenburg 1948-1966 je bil izdan julija 2016 ob odprtju istoimenske razstave. Avtorica razstave in kataloga je Irena Fürst, ki na 64 straneh predstavlja delovanje kazenskih ustanov na gradu in osebne zgodbe šestih zapornic in enega zapornika. Vsi teksti v katalogu so prevedeni v angleški jezik. Večina fotografij v katalogu je objavljena prvič. Izdajo kataloga so omogočili Občina Krško in podjetja Tanin Sevnica, GEN energija Krško in Termoelektrarna Brestanica.

Mestna občina Ljubljana je bila leta 2016 nosilka laskavega naziva Zelena prestolnica Evrope. Ob tej priložnosti smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije pripravili fotografsko razstavo Po ljubljanskih ulicah - prometni vrvež ljubljanskih ulic 20. stoletja.

Razstavni katalog z besedo in fotografijami zarisuje prometno podobo slovenske prestolnice skozi celotno dvajseto stoletje. Zgolj nekaj več kot desetim avtomobilov in 22 motornim kolesom se je 6. septembra 1901 na ulicah Ljubljane pridružil tramvaj. Prvo javno vozilo, v katerem je bilo prostora zgolj za trideset potnikov. Urejanje prometa in težave v njem so se stopnjevale po koncu druge svetovne vojna. Močna industrializacija mesta ter gradnja novih stanovanjskih predelov sta povzročila, da so okretne tramvaje morali nadomestili trolejbusi. V potniški promet se jih je do leta 1971 vključilo kar 53, takrat pa so jih dokončno nadomestili z avtobusi.

Podobo mesta je zaznamoval tudi nagel razvoj avtomobilizma. Leta 1965 je bilo v Ljubljani namreč na novo registriranih zgolj 4.184 osebnih vozil, razvoj pa je drvel vse do današnjih skupno 1.396.694 registriranih cestnih vozil na Slovenskem. Vse gostejši promet so v mestu poleg prometnih miličnikov začeli urejati tudi semaforji. Prvi je bil na križišče Gosposvetske, Celovške in Prešernove ulice pri Delavskem domu postavljen šele leta 1956. Splošna uveljavitev avtomobilov je korenito posegla tudi v samo podobo prestolnice: mestne ulice so se širile, zarisali so se parkirni prostori in garaže, potrebna je bila uvedba kolesarnic, sprehajalnih površin ...

Odlična vizualna pričevanja omenjenega razvoja so v svoje fotoaparate beležili najvidnejši fotografi/fotoreporterji in prav njim gre zahvala, da lahko mesto spremljamo skozi ohranjene podobe.

Knjiga je fotografski dokument ključnih dni v letu 1991, zaznamovanih z osamosvojitvijo in vojno, v kateri je Slovenija z vsemi močmi ubranila svojo suverenost. Nastala je v spomin na rojstvo Slovenije, temelječe na edinstveni plebiscitarni odločitvi. Obenem je poklon fotoreporterjem in maloštevilnim fotoreporterkam, ki so s fotografijo odločno in pogumno kreirali vizualno podobo ključnih dogodkov v slovenski zgodovini, ter tistim novinarjem, ki so bili bodisi zaradi pomanjkanja fotoreporterjev bodisi zaradi lastne želje bodisi zaradi dogodkov, v katerih so se znašli sami, primorani, poleg svinčnika, zgrabiti tudi za fotoaparat.

Izbor fotografij je plod sodelovanja s fotoreporterji in z novinarji iz matice in zamejstva, njihovih predlogov pa tudi avtoričinih pričakovanj, povezanih z vsebino, datumsko osredotočenostjo in izpovedno močjo fotografij. Prav fotografije so namreč v prelomnih zgodovinskih trenutkih velikokrat prekosile moč besede in realnost predstavile v novih in drugačnih razsežnostih. Nekatere fotografije so v letih po osamosvojitvi postale odmevne in močno prepoznavne. Nekateri posnetki, ki so že prave ikone, so tokrat ponovno objavljeni, drugi so na novo odkriti in objavljeni prvič. Nekatere fotografije so pripovedno močnejše, druge so dokumentarno pomembnejše. Za vsemi fotografijami pa so ljudje, med njimi zveneča imena, ki so se razdajali za svoje poslanstvo.

Razstavni katalog, ki združuje 46 avtorjev fotografij, je Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravil ob petindvajseti obletnici nastanka samostojne in demokratične države.

Grad Rajhenburg v Brestanici je bil v času druge svetovne vojne največje taborišče za izgon Slovencev. Preko njega je bilo izgnanih okrog 45.000 Slovencev od skupaj nekaj več kot 60.000. Zato je bil grad proglašen za spomenik NOB in v njem je bila že 1968 odprta razstava dr. Toneta Ferenca o slovenskih izgnancih. Zaradi celovite obnove gradu so vse tedanje razstave odstranili in Muzej novejše zgodovine Slovenije je oktobra 2014 odprl novo postavitev razstave z naslovom Slovenski izgnanci 1941-1945. Razstava nam predstavlja celovit pregled politike izgona, ki ga je izvajal nemški okupator, dopolnjujejo pa jo številne fotografije, ki so na ogled na ekranih in računalnikih, razstavljeni predmeti in zgodbe več kot sto družin izgnancev ali posameznikov.

Ob odprtju razstave je izšel tudi istoimenski katalog avtoric Irene Fürst in mag. Monike Kokalj Kočevar, ki na 72 straneh predstavljata vsebino razstave, številne fotografije, zgodbe nekaterih predmetov in zgodbe šestih družin. Predstavljena je zgodba družine, izgnane v Srbijo, na Hrvaško, zgodbe družin, izgnanih v Nemčijo in zgodba družine, ki je pred nasilnim izgonom pobegnila.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije smo ob 110. obletnici rojstva rajonskega elektromonterja in ljubiteljskega fotografa Franceta Cerarja pripravili občasno fotografsko razstavo.

V razstavnem katalogu se poleg osrednjega izbora štirinajstih fotografij predstavljajo tudi trije širši tematski sklopi. Prvi je izbor družinskih fotografij; prav v domačem okolju in ob fotografiranju svojih otrok je namreč France Cerar pridobival in utrjeval fotografsko znanje. Domači vrt, drva ter bližnje drevje ali cvetoč grm so pogosto postali kulisa ob fotografiranju najbližjih. Drugi predstavitveni sklop tvorijo ohranjene fotografije dogodkov v širši okoli Lukovice. Izstopajoči so posnetki okoliških družin, delovnih akcij, gasilskih praznovanj idr. Tretji večji fotografski sklop pa tvorijo fotografije z XI. olimpijskih iger v Berlinu leta 1936. Na devet dni trajajočem izletu je France Cerar odlično zabeležil olimpijsko vzdušje zunaj in znotraj športnih igrišč. Fotografije imajo zaradi svoje redkosti izredno dokumentarno in zgodovinsko vrednost.

Razstavni katalog predstavlja delček fotografskega opusa, saj se je sicer ohranilo kar 3150 posnetkov na filmu, 348 fotografij na steklu ter 420 fotografij na papirju.

Tradicionalno karnevalsko kulturo slovenskih mest in trgov 20. stoletja, ki jo je Muzej novejše zgodovine Slovenije postavil v ospredje z razstavo in s katalogom Maske danes, obrazi jutri, je v 20. stoletju zajel neustavljiv proces spreminjanja. Medtem ko je bila tradicionalna maska predvsem zastrašujočega videza in vedenja, so danes pustne maske postale lepše in prijaznejše. Nekdanje obredne vsebine so prerasle v zabavo, ki prej ni bila značilnost tradicionalnih pustnih likov in njihovega tostranskega poslanstva. Razvila se je nova urbana karnevalska kultura, katere glavne sestavine so postali burkaštvo, satira, veselje, ples in zabava. Karneval (pust) se je spremenil v festival, ki odseva tradicijo in sodobnost, globalne informacije, modo, množično in popularno kulturo, itd.

Katalog Maske danes, obrazi jutri predstavlja bogato karnevalsko dogajanje v Ljubljani, Litiji, Cerknici, Ptuju, Tolminu, Velenju in na Bledu. Strnjen zgodovinski pregled mest bogatijo številne fotografije znanih slovenskih fotografov, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Omenjene fotografije so namreč z leti postale odlična vizualna pričevanja in neposredni zapisi dejanskih družbenih in krajevnih dogajanj.

Podobe iz izbranih fotografskih fondov Muzeja novejše zgodovine Slovenije prikazujejo otroke in njihov vsakdan od obdobja med obema svetovnima vojnama pa vse do začetka 90. let prejšnjega stoletja. Fotografiranje je od postavljanja otroka v ateljeju do današnjega fotografiranja ujetih spontanih trenutkov prehodilo pot celega stoletja. To je bil čas, poln političnih, družbenih in kulturnih sprememb, ki so vplivale tudi na fotografske tehnike in prakse. Različna razpoloženja, ki se kažejo na obrazih otrok, videz njihovih oblek, igrače in podobe okolja, v katerem so živeli, nas vabijo v odstiranje minulih pripovedi in kulturnih prostorov. Ob listanju kataloga se vzpostavljajo tihe vezi med fotografijo z osrednjim likom predšolskega otroka, fotografom in gledalcem. Opazovani posnetek lahko interpretiramo na več načinov, saj diskurz, ki ga med nami in svetom ustvarja fotografija, ni nikoli nevtralen. Čeprav je fotografski aparat, morda celo fotograf, nevtralen, pa to gledalec nikoli ni ...

Predstavljeni izbor vsebuje fotografije iz različnih muzejskih fondov in časovnih obdobij. Po časovnici tečejo fotografske podobe Petra Lampiča, Mirka Japlja, Franca Cerarja, Božidarja Jakca, Fran(j)a Veselka, Edija Šelhausa, Franceta Cerarja, Boža Štajerja, Petra Kocjančiča, Aleksandra (Sandija) Jesenovca, Marjana Pfeiferja, Vlastje Simončiča, Miloša Švabića, Toneta Stojka, Marjana Cigliča, Naceta Bizilja. Nekaterim fotografijam iz našega izbora zaradi pomanjkljivih podatkov v dokumentaciji avtorstva ni bilo mogoče določiti.

Razstavni katalog avtoric Jožice Šparovec in Dušice Kunaver je izšel leta 2014 ob 30-letnici tragične smrti Aleša Kunaverja (1935–1984), ko smo v Muzeju pripravili tudi razstavo v njegov spomin. Katalog predstavlja Aleša Kunaverja kot priznanega alpinista in gorskega reševalca, snemalca prvih slovenskih in jugoslovanskih himalajskih filmov, konstruktorja, predvsem pa zaslužnega in odličnega vodja kar šestih jugoslovanskih odprav v Himalajo in Hindukuš, ki je v pionirskem obdobju slovenskega himalajizma slovenske alpiniste popeljal v sam svetovni vrh. V le petnajstih letih, od leta 1960, ko so šli prvič v Himalajo (odprava na Trisul v Indiji) in ko je bil Aleš Kunaver še član odprave, do leta 1975 so slovenski alpinisti dozoreli v najboljše alpinistično moštvo na svetu.

Poleg fotografij o odpravah v obdobju med leti 1960 in 1984 in drugih, ki poudarjajo izjemnost Aleša Kunaverja v obdobju med 1958 in 1984, so v katalogu tudi fotografije iz življenja v Nepalu, predvsem iz konca leta 1962 in začetka 1963, ko je Aleš Kunaver skupaj z novinarjem Zoranom Jerinom prečil vzhodni Nepal in si ogledoval možne bodoče cilje jugoslovanskih odprav, kot tudi iz obdobja med leti 1979 in 1984, ko je Kunaver vodil gradnjo prve alpinistične šole za nepalske vodnike v Manangu in ko so se izvajali tečaji za te vodnike. Fotografije so izbrane iz novo pridobljenega fonda okrog 5700 diapozitivov Aleša Kunaverja, ki jih je Muzeju podarila družina Kunaver.

Kongresni trg je bil v vsem obdobju od svojega nastanka v začetku 19. stoletja osrednji prostor, povezan s pomembnimi dogodki slovenske zgodovine. V 19. stoletju je doživel številne zanimive prireditve in obiske in tako postal eno od središč družabnega življenja Ljubljančanov. Ljubljanskega kongresa leta 1821 so se udeležili avstrijski cesar, ruski car, neapeljski kralj in številni drugi politični veljaki. Najlepše je bil okrašen leta 1856, ko je Ljubljano obiskal avstrijski cesar Franc Jožef s cesarico Elizabeto. Pred prvo svetovno vojno so bile na njem parade avstro-ogrske vojske, leta 1918 veličasten zbor ob razpadu monarhije in ustanovitvi Države SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov). Leta 1940 so na njem postavili spomenik kralju Aleksandru I. Karađorđeviću; spomenik so naslednje leto porušili italijanski okupatorji. Na dan osvoboditve je nanj prikorakala slovenska partizanska vojska in še isti mesec je z balkona Univerze zbrani množici spregovoril Josip Broz – Tito. Na trgu so bila številna povojna politična zborovanja in manifestacije, družabni in športni dogodki ter prelomni dogodki pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej.

Razstavni katalog prikazuje tako nekatere vrhunce političnega življenja Slovencev, ki so se odvijali na Kongresnem trgu, kot tudi zanimive podobe vsakdana. Izbor fotografij in spremno besedilo nas popeljeta skozi preobrazbe trga in spremembe slovenskega kulturnopolitičnega prostora.

Dvajset let po osamosvojitvi Slovenije in vojni za obrambo samostojne Slovenije je Muzej novejše zgodovine Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje ZRC SAZU izdal najobsežnejšo knjigo spominov o vojni doslej. Knjiga presega prakso dominacije pričevanj moških in namenja prostor tudi spominom žensk in otrok, posebno mesto pa posveča spominom svojcev padlih in ranjenih. Večina od 435 spominov slovenskih državljank in državljanov iz celotne Slovenije obsega izkušnjo tistih, ki so vojno doživeli v »drugih vrstah«, manjši, a pomemben del, pa se nanaša na spomine posameznikov, ki so v vojni odigrali pomembne in odgovorne vloge.

Zbirka spominov bralca ne bo puščala pasivnega, pomagala bo vzbuditi čustveno interakcijo z – mamo, ki je v vojni izgubila mladoletnega sina, s teritorialcem, ki mu je izstrelek prebil oko, z doječo mamo, ki ji je ob bombardiranju oddajnika zaradi šoka presahnilo mleko, s snemalcem, ki je skozi objektiv kamere spremljal oboroženi spopad, slovenskim pilotom v JLA, ki je bil poslan v izvidnico razporeda enot TO, z zadolženim za menjavo tabel na mejnem prehodu, ki je zaslišal repetiranje orožja, ali pa z otrokom, ki zaradi vojne prvič v življenju ni mogel praznovati rojstnega dne … V knjigi je objavljen tudi seznam vseh padlih v vojni (36 Slovencev, 11 civilistov iz drugih držav in 42 pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade), prvič pa je objavljen seznam 107 ranjenih Slovencev, ki ga je na podlagi arhivskega in terenskega dela pripravil Jože Romšak. Uvodni zgodovinski oris osamosvajanja Slovenije je prispevala dr. Rosvita Pesek. Knjigo dopolnjujejo fotografije Naceta Bizilja, Toneta Stojka, Edija Šelhausa in Martina Ozmeca ter podroben seznam krajev, ki se pojavljajo v spominih.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije smo ob 90. obletnici konca 1. svetovne vojne v sodelovanju z ustanovami, ki se ukvarjajo z vojno zgodovino, pripravili razstavo z naslovom Slovenci in 1. svetovna vojna. Ob tem smo zbrali veliko gradiva in pripravili besedila, ki osvetljujejo vojna dogajanja. V zborniku smo objavili izbor preglednih besedil in muzejsko gradivo, ki pripoveduje o življenju v zaledju bojišč in strelskih jarkih, ki so v obdobju med letoma 1914 in 1918 ločevali evropske države. Osrednja pozornost je namenjena slovenskim polkom v avstro-ogrski armadi in bojiščem, na katerih so se bojevali. V dveh poglavjih obravnavamo vojno v Posočju, kjer so krvaveli vojaki različnih narodov in na katere nas spominja množica pokopališč in ostankov kulturne dediščine.

»Velika vojna«, kot jo označuje evropsko zgodovinopisje, pomeni nadaljevanje procesov, začetih v dobi industrializacije, in obenem prelom med 19. stoletjem in sodobnostjo. 1. svetovna vojna je bila po daljšem obdobju miru prvi obsežnejši vojaški spopad, ki je potekal tudi na slovenskem ozemlju in povzročil velikansko človeško in gmotno škodo. Zato smo posebno pozornost namenili življenju v zaledju, umetnosti, oblikovanju spomina in odnosu do kulturno-zgodovinske dediščine. Pisci besedil so ugledni zgodovinarji in poznavalci dogajanj v času svetovnega spopada: dr. Pavlina Bobič, mag. Tomaž Budkovič, Željko Cimprič, Vanja Martinčič, Drago Sedmak, Marko Simić, dr. Petra Svoljšak, Miha Šimac in mag. Marko Štepec.

Razstavni katalog, ki so ga v okviru medinstitucionalnega projekta pripravili muzealci in raziskovalci različnih področij, prikazuje položaj žensk v kulturnem, političnem in javnem življenju ter izjemne dosežke slovenskih žensk od revolucionarnega leta 1848 do konca druge svetovne vojne. V omenjenem obdobju so se ženske v poplavi civilizacijskih sprememb znašle pred odločitvami bolj ali manj angažiranega odzivanja na okoliščine in položaj.

Skozi ogledalo predmodernih in modernih paradigem, ki so se v drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja odražale v zahodnoevropskem duhovnem svetu predvsem kot domena moških, so predstavljene različne vsebine, razmišljanja in delovanje takratnih vidnejših posameznic na Slovenskem. Poudarjene so idejne smernice ženskega gibanja, različne družbene in kulturno-umetniške dejavnosti žensk, društva in zveze, ženski časopisi ter tiste posameznice, ki so imele vidnejše mesto v emancipacijskem zavedanju žensk kot enakopravnih članic družbe pri upravljanju in odločanju na političnem in občečloveškem področju življenja našega naroda.

Peter Lampič se je rodil leta 1899, na Črnučah pri Ljubljani, in živel 102 leti. Bil je starosta slovenskih fotografov na prelomu tisočletja. Dediči so Muzeju podarili celoten opus njegovega ustvarjanja, to je približno 42.500 negativov, v glavnem steklenih plošč.
Večina njegovih posnetkov je nastala v ateljeju. Tu je upodabljal portrete moških in žensk, poroke, vojake, izredno prisrčni so portreti otrok. Mnogo fotografij je posnel tudi zunaj ateljeja, na obrobju Ljubljane. Te fotografije ilustrirajo dogajanja kulturnega, društvenega, športnega, družbenega, družabnega in verskega življenja ljudi med obema svetovnima vojnama.

V katalogu je predstavljenih 230 fotografij, na razstavi jih je bilo 43. Odprta je bila od 9. septembra do 18. novembra 2010, na Ljubljanskem gradu.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije smo ob 90. obletnici konca 1. svetovne vojne v sodelovanju z ustanovami, ki se ukvarjajo z vojno zgodovino, pripravili razstavo z naslovom Slovenci in 1. svetovna vojna. Ob tem smo zbrali veliko gradiva in pripravili besedila, ki osvetljujejo vojna dogajanja. V zborniku smo objavili izbor preglednih besedil in muzejsko gradivo, ki pripoveduje o življenju v zaledju bojišč in strelskih jarkih, ki so v obdobju med letoma 1914 in 1918 ločevali evropske države. Osrednja pozornost je namenjena slovenskim polkom v avstro-ogrski armadi in bojiščem, na katerih so se bojevali. V dveh poglavjih obravnavamo vojno v Posočju, kjer so krvaveli vojaki različnih narodov in na katere nas spominja množica pokopališč in ostankov kulturne dediščine.

»Velika vojna«, kot jo označuje evropsko zgodovinopisje, pomeni nadaljevanje procesov, začetih v dobi industrializacije, in obenem prelom med 19. stoletjem in sodobnostjo. 1. svetovna vojna je bila po daljšem obdobju miru prvi obsežnejši vojaški spopad, ki je potekal tudi na slovenskem ozemlju in povzročil velikansko človeško in gmotno škodo. Zato smo posebno pozornost namenili življenju v zaledju, umetnosti, oblikovanju spomina in odnosu do kulturno-zgodovinske dediščine. Pisci besedil so ugledni zgodovinarji in poznavalci dogajanj v času svetovnega spopada: dr. Pavlina Bobič, mag. Tomaž Budkovič, Željko Cimprič, Vanja Martinčič, Drago Sedmak, Marko Simić, dr. Petra Svoljšak, Miha Šimac in mag. Marko Štepec.

Aprila 2010 smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprli prenovljeni sobi stalne razstave o življenju v obdobju med obema svetovnima vojnama. Kmalu po odprtju razstave se je pokazalo, da življenje v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji širša javnost slabo pozna in da razumevanje obravnavanega obdobja ovirajo številni trdovratni stereotipi in zmotne predstave. Zato smo se odločili za organizacijo predavanj, na katera smo povabili ugledne predavatelje, raziskovalce, zgodovinarje in umetnostno zgodovinarko. Ti so z različnih vidikov osvetlili obdobje med obema vojnama in predstavili izbrana poglavja iz zgodovine in umetnosti.

Predavatelji in pisci objavljenih besedil, dr. Bojan Balkovec, dr. Alojz Cindrič, dr. Žarko Lazarević, dr. Tomaž Pavlin, dr. Jurij Perovšek, Barbara Savenc in dr. Branko Šuštar so predstavili najnovejše raziskave in manj znane drobce iz slovenske preteklosti. Predavanja so potekala v Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenije med majem 2010 in marcem 2011. V zborniku objavljena predavanja so povezana z značilnostmi političnega in kulturnega življenja, gospodarstva in modernizacije, likovnih umetnic, volitev, športa, šolstva in nastanka slovenske univerze. V zborniku so besedila dopolnjena s fotografijami iz fonda časopisa Slovenec, ki jih hranimo v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije, in z izbranimi fotografijami z razstave. V zborniku so predstavljeni številni dogodki in drobci iz življenjskih zgodb, ki sestavljajo mozaik slovenske preteklosti in jih v celoto povezuje imensko kazalo.

Publikacija predstavlja ustanovitev meniškega reda trapistov, njihov prihod v Rajhenburg in življenje in delo v samostanu Marije Rešiteljice v Rajhenburgu. Red trapistov je bil ustanovljen leta 1664 v Franciji, v samostanu La Trappe. Tam je opat Rance strogo reformiral red cistercijanov, zato se uradno imenuje Red reformiranih cistercijanov. Grad Rajhenburg so trapisti razpuščenega samostana Dombes kupili leta 1881 in ga preuredili v samostan. To je bil edini samostan reda trapistov na območju današnje Slovenije.

Red trapistov je bil strog kontemplativen red. Njihovo glavno načelo je bilo »ora et labora« – moli in delaj. Njihov delovni dan, sestavljen iz molitve, dela, učenja, premišljevanj in pokore, se je začel ob enih ali dveh zjutraj in je trajal 17 ur. V redu je veljala stroga prepoved pogovarjanja. Kljub zelo strogemu načinu življenja pa so bili trapisti v gospodarskem pogledu zelo napredni. K nam so prinesli velik napredek v poljedelstvu, živinoreji, vinogradništvu in obrtnih dejavnostih. Izdelovali so odličen sir trapist, predvsem pa so bili prvi proizvajalci čokolade na Slovenskem, saj so jo začeli proizvajati že leta 1896. Izdelovali so tudi tri vrste likerjev, ki so jih skupaj s čokolado prodajali po vsej Evropi. Cesar Franc Jožef jim je zaradi kvalitete njihovih izdelkov podelil častni naziv IMPERIAL; ta je postal blagovna znamka njihovih proizvodov. Za pogon strojev so zgradili svojo hidroelektrarno, prvo tovrstno elektrarno na Spodnjem Štajerskem. Že 20 let po izumu telefona so bili z njim povezani s svetom.

Samostan v Rajhenburgu je bil razpuščen leta 1947. Danes si lahko v gradu Rajhenburg ogledate stalno razstavo o menihih trapistih. Po celoviti obnovi gradu je bila na novo postavljena razstava odprta 19. aprila 2013.

Leta 1963 je v seriji publikacij z naslovom Fotografski dokumenti o boju Komunistične partije Slovenije izšel 3. zvezek drugega dela zbirke, ki je segel do februarja 1944. V tedanjem Muzeju narodne osvoboditve LRS in nato Muzeju ljudske revolucije Slovenije ter Muzeju novejše zgodovine Slovenije se je zbiranje fotografij o partizanskem gibanju nadaljevalo. Fotografije iz te zbirke, večinoma vključene v fond Tekoče gradivo, ki se po približnih ocenah hrani na 150.000 negativih in 15.000 steklenih ploščah, so bile objavljene, razstavljene in predvajane tako doma kot v tujini.

Ker je delo v Oddelku za dokumentarno fotografijo v zadnjih letih potekalo s temeljno ambicijo, da bi čim več zbirk čim bolj celovito predstavili javnosti, smo se odločili tudi za objavo fotografij, ki pričajo o partizanskem gibanju. V središče smo postavili partizansko enoto kot tako in prikazali njeno poveljujočo strukturo, udeležbo v akcijah, spremljali njene premike ter vsakdanje življenje. V izbor smo vključili ključne fotografije partizanskih fotografov – tako amaterskih kot poklicnih – in jih opremili s podnapisi. Izbor okoli 900 fotografij bogati tudi 30 barvnih fotografij, v originalu hranjenih kot diapozitivi, ki so bile za tisti čas velika redkost.

Leta 2012 je hkrati v Ljubljani in Dachauu v slovenskem in nemškem jeziku izšel razstavni katalog z naslovom Zamenjani pogled, risbe Vlasta Kopača iz koncentracijskega taborišča Dachau (1944–1945). Katalog je spremljal razstavo, ki je bila leta 2012 na ogled v Muzeju spominskega obeležja v Dachauu, leta 2013 pa ob 100-letnici rojstva Vlasta Kopača v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
Vlasto Kopač (rojen 3. 6. 1913, umrl 27. 4. 2006), arhitekt, umetnik, alpinist in ohranjevalec kulturne dediščine, je do osvoboditve leta 1945 v koncentracijskem taborišču Dachau narisal, skril in rešil sveženj 65 listov z 78 risbami. Označil jih je kot »dokumente, namenjene prikazovanju in temu, da se dogodkov ne bi pozabilo«. Risbe so izjemen dokument umetniškega odporniškega delovanja in vizualni arhiv o vsakdanjiku v koncentracijskem taborišču Dachau med januarjem 1944 in njegovo osvoboditvijo 29. aprila 1945.

V letih 1959/60 je risbe, ki so sedaj prvič v celoti objavljene v pričujočem katalogu, pridobil sedanji Muzej novejše zgodovine Slovenije. Poleg Kopačevih risb so v katalogu objavljeni še prispevki priznanih avtorjev, ki osvetljujejo življenje in delo Vlasta Kopača.

Knjiga Rojstvo Slovenije je nastala ob istoimenski razstavi o življenju Slovencev v 20. stoletju, ki jo je pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije, in je prvotno izšla v angleščini. Poleg besedil je v knjigi izbor muzejskih predmetov in fotografij vsakdanjega življenja, ki kot drobni kamenčki v mozaiku sestavljajo podobo minulega stoletja. Izbrane fotografije so delo nekaterih najvidnejših slovenskih fotografov ter fotoreporterjev, ki so v svoj objektiv ujeli minljive trenutke preteklosti in jih ohranili kot del kolektivnega spomina.

Pripoved se začenja s 1. svetovno vojno in časom pred njo, ko je Avstro-Ogrska vstopila v zaključno obdobje svojega obstoja. Avtorji so neznani vojni fotografi, ki pripovedujejo pozabljene zgodbe o vojakih, ujetnikih in beguncih, ki so z vsem svojim premoženjem zapuščali območja bojev. Glavnino izbora za obdobje med svetovnima vojnama predstavljajo fotografije iz fonda predvojnega časopisa Slovenec, ki nas popeljejo na kratkočasen zgodovinski sprehod, od Države Slovencev, Hrvatov in Srbov do poznejše Kraljevine Jugoslavije in njenega razpada. Posebna pozornost je namenjena tragičnim dogodkom 2. svetovne vojne in dogodkom po njej. V pripovedi in fotografijah so predstavljena poglavja o življenju v socialistični Jugoslaviji. Spremembe, ki jih najlepše ilustrira padec berlinskega zidu, so spremenile podobo Evrope. 23. decembra 1990 se je na plebiscitu velika večina državljanov Slovenije odločila za življenje v samostojni državi in 25. junija 1991 je Slovenija postala samostojna država. Izbor besedil in muzejskega gradiva se zaključuje s pripovedjo o življenju v Sloveniji do njenega vstopa v Evropsko skupnost.

Polde Gošnik, rojen leta 1923 v Celju, pripada generaciji, ki je bila prisilno mobilizirana v nemško vojsko. Septembra 1942 je odšel od doma in najprej preživel 4 mesece na urjenju v kasarnah na Tirolskem in v Nemčiji, kjer je bil vključen v divizijo Gorskih lovcev. Njegova enota je bila poslana v Afriko – štiri mesece se je gibal v krajih severne Tunizije, dokler se njegov vod ni predal zaveznikom; postal je eden prvih vojnih ujetnikov. Preko Glasgowa na Škotskem so ga z ladjo prepeljali v ZDA, kjer je preživel 3 leta in pol v 4 taboriščih: Roswell (New Mexico), Fort DuPont (Delaware), Fort Dix (New Jersey) in Butner (Severna Karolina). Američani so z vojnimi ujetniki ravnali korektno in v skladu z ženevsko konvencijo. Organizacija je bila zelo dobra, saj je bilo treba poskrbeti za okoli 400.000 vojnih ujetnikov v 155 baznih in okoli 500 podružničnih kampih. Zato so jih zaposlili, tudi Polde Gošnik je dobil delo, vključil se je v kulturno življenje ujetnikov in čakal na repatriacijo. Preko opustošene in sestradane Evrope je domov prispel šele avgusta 1946. Povojno obdobje pa je bilo za prisilne mobilizirance težavno, saj so jih smatrali za »pripadnike sovražne vojne formacije«. Kljub temu je postal višji strokovni učitelj na Zobotehnični srednji šoli v Ljubljani in po upokojitvi ostal častni član Društva zobozdravstvenih delavcev Slovenije.

Pred časom se je odločil, da bo svoje spomine zapisal, pri tem mu je pomagala hčerka Irena Tršinar. Spomini temeljijo na njegovem dnevniku, spodbudila jih je z mnogimi vprašanji in dopolnila z zgodovinskih informacijami na podlagi uradnih virov ter osebnih stikov s strokovnjaki iz Slovenije, Škotske in Združenih držav Amerike.

Se še spomnite t. i. Plakatne afere, ki je polnila jugoslovanski medijski prostor februarja in marca leta 1987? Plakat mladcev iz studia Novi kolektivizem, izbran na javnem natečaju za oblikovanje plakata in štafetne palice februarja 1987, za katerega se je pozneje izkazalo, da temelji na sliki nemškega avtorja Richarda Kleina iz tridesetih let preteklega stoletja? Razlika med izvirnikom in plakatom NK je bila očitna. Nacistično zastavo je zamenjala jugoslovanska, nemškega orla golob miru, plamenico pa štafetna palica z miniaturo Plečnikovega parlamenta na vrhu.

Katalog Plakatna afera 1987 na 84 straneh s prispevki štirih avtorjev, mag. Blaža Vurnika, Jele Krečič, Lilijane Stepančič in Nataše Strlič, ter bogatim, tudi z do sedaj nikoli objavljenim slikovnim in fotografskim gradivom, prikaže Plakatno afero in njene udeležence v drugačnem kontekstu ter širšem časovnem razponu.