Življenje v nemških koncentracijskih taboriščih
27. 1. 2020 do 16. 2. 2020
27. 1. 2020 do 16. 2. 2020

Življenje v nemških koncentracijskih taboriščih

Razstava Življenje v nemških koncentracijskih taboriščih-likovno ustvarjanje v taboriščih, prikazuje taboriščni vsakdan, od prihoda deportirancev v nemško koncentracijsko taborišče, do osvoboditve in odhoda domov. Na osmih panojih je posebna pozornost posvečena ustvarjanju v taboriščih, ki je vključevalo predvsem izdelovanje različnih preprostih drobnih predmetov za vsakdanjo rabo. Taboriščniki so jih izdelali iz materialov, ki so jim bili na voljo v taborišču. Hkrati so kot vodilni motiv izpostavljene tudi redke risbe, ki so jih še med vojno skrivoma narisali zaprti slovenski likovni ustvarjalci.

Taboriščni  vsakdan
Več kot 20 tisoč Slovencev je bilo med drugo svetovno vojno deportiranih v nemška koncentracijska taborišča, od katerih  jih je ena tretjina v taboriščih tudi umrlo. Po prihodu v taborišče se je začelo sistematično razčlovečenje. Vsak taboriščnik je dobil taboriščno številko s pripadajočim barvnim trikotnikom, ki je označeval njegov status in oznako nacionalnosti. Slovenci so imeli povečini rdeč trikotnik političnih zapornikov s črko J – Jugoslovan. Praviloma so taboriščniki vstajali ob 5. uri. Po zajtrku so se morali postrojiti na jutranji apel. Glavni apel je bil po vrnitvi z dela. Po večernem apelu je sledila večerja. To je bila večinoma juha in kruh. Prehrana se je proti koncu vojne slabšala, količina hrane se je zmanjševala in porcija kruha, ki je pripadala posameznemu taboriščniku, se je tanjšala.


V taboriščih so potrebovali kvalificirane delavce. Najbolj iskani so bili rokodelski poklici. Intelektualci so bili povečini obsojeni na delo z lopato. Huda težava za medsebojne stike taboriščnikov je bila jezikovna prepreka. Nacionalne skupine so se zato povečini držale skupaj. V taboriščih je bilo tudi po več kot trideset narodnosti. Družili pa so se tudi taboriščniki, ki so delali skupaj. Taboriščniki so bili tudi že za najmanjši prekršek strogo kaznovani. Najpogostejša kazen je bilo 25 udarcev z leseno palico ali z bikovko. Pisanje pisem je bilo dovoljeno v nemščini, vendar samo na območja, ki so bila v okviru nemškega rajha. Pismo v Slovenijo je potovalo približno en teden. Med zaporniki je bilo tudi veliko likovnih umetnikov in študentov. Njihova dela so izredno redka, saj glede na razmere ni bilo možnosti za ustvarjanje. Večji opus del pa je nastal že po osvoboditvi taborišč in pričakovanju odhoda domov.


 

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.