Osvoboditev in vračanje taboriščnikov

V teh dneh potekajo 75. obletnice osvoboditev koncentracijskih taborišč in vračanja taboriščnikov domov. Vse manifestacije se bodo žal zvrstile le prek video komemoracij, ki pa jih taboriščni odbori z vso zavzetostjo pripravljajo.

Uvod

27. januarja 1945 je bilo kot prvo osvobojeno koncentracijsko taborišče Auschwitz. Esesovci so sicer večino ujetnikov že nekaj tednov pred tem poslali na t.i. marš smrti, v druga taborišča, proti jugu in stran od bližajoče fronte. Šele čez nekaj mesecev so sledile osvoboditve drugih koncentracijskih taborišč: 11. aprila Buchenwald, 23. aprila Flossenbürg, 29. aprila Dachau, 1.maja Ravensbrück in kot zadnje je bilo 5. maja 1945 osvobojeno koncentracijsko taborišče Mauthausen s svojimi podružnicami. 
Na poti domov. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, fotografska zbirka.
Na poti domov. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, fotografska zbirka.
Ob odhodu iz Altone. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, fotografska zbirka.
KT Ljubelj. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, fotografska zbirka.

Kdaj pa je bilo osvobojeno edino koncentracijsko taborišče na Slovenskem, KL Ljubelj?

V KL Ljubelj, ki je imelo izpostavo na južni, slovenski strani in na severni, avstrijski strani, so hkrati z obeh strani delali taboriščniki predor, ki bi bolje povezal avstrijski del Koroške z Gorenjsko. V taborišču je bilo okoli 1800 taboriščnikov, največ Francozov in Poljakov. Pred koncem vojne so esesovci izpraznili taborišče in 900 zapornikov, ki so lahko hodili, 7. maja odpeljali na avstrijsko stran, kjer so jih 8. maja osvobodili borci Kokrškega odreda. Del francoskih taboriščnikov je ustanovil brigado Liberte, Poljaki pa brigado Stary. Obe sta sodelovali s partizanskimi enotami. 

Kakšno je bilo stanje v taboriščih po osvoboditvi?

Taboriščno oblast je organizirala zavezniška vojska, sodelovali pa so tudi člani mednarodnih taboriščnih odborov. Zavezniški upravi so pomagali pri vzpostavljanju miru in reda. V nekaterih taboriščih je po odhodu zavezniških čet sledil kaos, plenjenje skladišč, pretepi in poravnava računov s kapoji.

V taboriščih so morali poskrbeti tudi za prehrano in ureditev vsakdana. Ustanovljeni so bili tudi nacionalni taboriščni odbori, ki so organizirali vračanje domov. Vsi so želeli čim prej domov, poti pa so bile uničene in razdalje dolge, primanjkovalo je tudi transportnih sredstev.

Preživeli taboriščniki so zopet uspeli pridobiti svojo identiteto, niso bili več številke!
Taboriščnik po osvoboditvi, KT Dachau. Ne nosi več taboriščne številke, na glavi pa ima titovko z rdečo zvezdo. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, fotografska zbirka.
Potrdilo o prejemu paketa Rdečega križa, Dachau, maj 1945. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, AŠ 25.

Kako so mednarodne organizacije pomagale taboriščnikom?

Ob koncu vojne so množice ljudi na poti domov prečkale Evropo. Na stotine razseljenih oseb, vojakov, beguncev, vojnih ujetnikov itd. se je želelo čim prej vrniti domov. V ta namen je Uprava Združenih narodov za pomoč in rehabilitacijo (UNRRA) organizirala zbirališča po Evropi. Jugoslovanska vlada je z UNRRA podpisala mednarodni sporazum o vrnitvi in 25. aprila 1945 ustanovila Nacionalno komisijo za vojne ujetnike, prisilne delavce, taboriščnike in druge.

Ustanovljena je bila tudi jugoslovanska delegacija za repatriacijo iz tujine. Njihova naloga je bila tudi izdajanje dokumentov, obveščanje o odhodu, organizacija zbirnih taborišč in taboriščnih odborov v dogovoru z UNRRA in zavezniškimi vojaškimi oblastmi.

Kako so delovale organizacije v domovini?

Štab za repatriacijo v Jugoslaviji je bil v Beogradu, sedež pa je imel tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Njihova dolžnost je bila najti primerna sprejemna mesta za pripravo centrov za repatriacijo. Po vsej Sloveniji je bilo maja in junija 1945 organiziranih 36 repatriacijskih točk. Najbolj znane so bile v Ljubljani, Celju, Gozdu Martuljku, na Jesenicah in v Kamniku.

Kako so potekali pregledi v repatriacijskih bazah?

Vračajoči so bili fizično pregledani, da bi se ugotovilo njihovo splošno zdravstveno stanje in delovno sposobnost. Repatriirane so stuširali in razkužili. Po dokazovanju njihove identitete so bili popisani v inventarne knjige in v spise. Vsi so dobili tako imenovano »objavo«, ki je bila uporabljena kot začasna osebna izkaznica. Poleg tega je bil na dokumentu natisnjen pečat za brezplačno vožnjo vlaka. Vsi vojaško sposobni možje in prostovoljci so odšli na enomesečni dopust in se nato morali prijaviti pri vojaškem poveljstvu, ki jih je poslalo v vojsko.

Do kdaj so delovale repatriacijske baze?

Repatriacija je svoj vrhunec dosegla v poletnih in zimskih mesecih 1945-1946. Hkrati je potekala notranja repatriacija iz različnih delov Jugoslavije. Do oktobra 1945 se je skozi Slovenijo vrnilo približno 154 000 ljudi. Do konca leta 1945, ko se je val repatriacije že ustavil, so zaprli vse baze, razen na Jesenicah in v Kamniku, ki sta delovali do leta 1947.
Odlok o pomoči vračajočim. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, AŠ 21.
Dovolilnica, da je bil prejemnik dokumenta uradno izpuščen iz KT Mauthausen. V dodatku je zapisano, da ameriške oblasti ne prevzemajo odgovornosti za nosilca dokumenta po odhodu iz taborišča. Podpisan je komandant taborišča Seibel. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, AŠ 25.

Kako so delovali nacionalni taboriščni odbori po posameznih taboriščih? V KT Mauthausen?

Lovro Kuhar (Prežihov Voranc), znani slovenski pisatelj in politik, je bil v KT Mauthausen izbran za predsednika jugoslovanskega nacionalnega odbora in je bil jugoslovanski predstavnik v Mednarodnem odboru. 16. maja je Jugoslovanski odbor v Mauthausnu pripravil seznam 739 Slovencev, ki so še bili v taborišču. 

Kakšno je bilo stanje v KT Allach, podružnici KT Dachau?

V KT Allach je bilo okoli 800 Jugoslovanov, pretežno Slovencev. Organizirali so tudi komunistično stranko ter Osvobodilno fronto.
Povezali so se tudi s Slovenci iz Istre in Slovenskega primorja, ki so bili zaradi aneksije teh ozemelj k Italiji po prvi svetovni vojni, v taborišču vodeni kot italijanski državljani. Tik pred koncem vojne so bili v KT Allach organizirani štirje jugoslovanski bataljoni. 1. maja je bila ustanovljena brigada KL Allach. Poveljnik je bil Izidor Horvat.

Kako so živeli v KT Dachau?

Od 10. maja dalje so se začela različna predavanja.V Dachau so Slovenci organizirali kulturni, novinarski, repatriacijski, tehnični odsek ter literarni, dramski, pevski, izobraževalni in umetniški pododdelek. Nacionalni odbor je organiziral inž. Jože Mesar.

Slovenski duhovnik Hrastelj je 6. maja vodil mašo za žrtve KT Dachau. 8. maja so smeli zaporniki pisati domov. Na razglednicah Rdečega križa so svoje družine obveščali, da so živi.

V prvih dneh po osvoboditvi so sledila velika praznovanja. 1. maja 1945 so pripadniki različnih držav organizirali praznovanje Praznika dela na Apellplatzu. Predstavniki nacionalnih odborov so najprej stopili v kolone. Sledila je minuta molka za mrtve. Povsod so bile vidne državne zastave. Nato so sledila državna praznovanja. Telegrame so poslali vladi Demokratične federativne Jugoslavije, predsedniku ZDA, Velike Britanije in maršalu Stalinu, z željo, da bi jim omogočili čimprejšnjo vrnitev domov.

Ali so v taboriščih izhajali tudi časopisi?

V KL Dachau so 2. maja 1945 začeli tiskati Dachauski poročevalec. Naslovnice je narisal arhitekt Vlasto Kopač. Časopis je izšel v 1300 izvodih. V članku so poročali: »Prišla je največja ura našega življenja. Iz sužnjev so nas naredili svobodne ljudi. Ameriško vojsko pozdravljamo zaradi tega dobrega in slavnega dela. ../ Tovariši pozdravljajo svoje osvoboditelje, osvoboditelje človeštva, viteze boljšega življenja in boljše prihodnosti."

Zadnja 30. številka je izšla 5. junija 1945. 6. in 7. junija 1945 sta izšla dva dvostranska časopisa Vesti. 1. junija 1945 je bil natisnjen časopis Jež za žico, ilustracije je izdelal slikar Božo Pengov, ki je osupljivo narisal razmere v taborišču po osvoboditvi. Ko so se Slovenci preselili v Freimann pri Münchnu, sta izšli še dve številki časopisa Vestnik. Že med vojno so mladi umetniki risali časopis Razsvit. Zelo aktiven je bil foto-odsek, ki je zabeležil vsakdanje življenje preživelih.

Časnik Naš čas je izhajal v KT Buchenwald in je postal osrednji časopis za slovenske taboriščnike v Nemčiji. Odbori so poskušali sodelovati z drugimi odbori v drugih taboriščih. Zbirali in izmenjali so gradivo za stenske novice, skice itd.
Časopis Naš glas, KT Buchenwald. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, AŠ 25.
Člani uredništva časnika Dachauski poročevalec. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, fotografska zbirka.

Kdaj so se taboriščniki vračali domov?

22. maja 1945 je delegacija KT Allach odpotovala v Prago, da bi organizirala prevoze.

Skoraj ob istem času je ameriški poveljnik R. Seibel 18. maja 1945 podpisal dokument, s katerim so Lovru Kuharju, Ramisu Pruševiču in Antonu Dolinšku dovolili potovati v Ljubljano, da bi organizirali prevoze iz KT Mauthausen. V posebnem prevozu je bilo še 41 taboriščnikov, ki so potovali s tovornjakom. 24. maja je prvih 25 ljudi odšlo peš. Nato so sledili prevozi 26., 28., 29. in 30. maja ter 1. in 2. junija. Zadnji transport iz taborišča Mauthausen je odšel 3. junija.

Taboriščnice iz KT Ravensbrück so ostale tri tedne v Eidelstedtu in se preselile nato v Altono. 28. junija je bil organiziran prvi prevoz Jugoslovanov iz KT Buchenwald.

Največ taboriščnikov se je vrnilo domov poleti 1945.
Potrdilo, da se Slovenski taboriščni odbor odpravlja iz KT Mauthausen v Ljubljano, da organizira vračanje taboriščnikov. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Zbirka osebnih predmetov in dokumentov, AŠ 21.
Prihod slovenskih taboriščnikov iz KT Mauthausen, Ljubljana, junij 1945. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije, fotografska zbirka.
Pripravila: dr. Monika Kokalj Kočevar

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.