Določitev slovenske zahodne meje v 20. stoletju

Slovenska zahodna meja, naša meja z Republiko Italijo, je v 20. stoletju doživela največ sprememb.
Naslovnica časopisa Slovenec, 15. 11. 1918. Dostopno na: dLib.

Kaj se je dogajalo z zahodno mejo takoj po koncu 1. svetovne vojne?

Po premirju med avstro-ogrsko in antantno vojsko je italijanska vojska zasedla črto, določeno leta 1915 z Londonskim sporazumom. Demarkacijska linija je bila: Trbiž – Predel – Mangart – Podbrdo – Idrija – Snežnik – Kvarner. Na začetku novembra 1918 je zasedla tudi Gorico in Trst, ki naj bi bil avtonomen.

Italijanska vojska je začela previdno prodirati čez določeno črto. 10. novembra je bila v Logatcu, 13. in 14. novembra pa so že korakali proti Vrhniki. Nastal je preplah, da bodo Italijani vkorakali v Ljubljano. Zaradi prekoračitve demarkacijske črte je pri italijanskih poveljnikih protestiral tudi vrhniški župan Franc Tršar.
Narodna vlada se je domislila, da bi uporabili srbske vojne ujetnike, ki so se vračali iz ujetništva v Avstriji, kot antante sile. 14. novembra je podpolkovnik srbske vojske Stevan Švabić poslal ultimat poveljniku italijanskih čet v Logatcu. S tem je italijansko vojsko pri Vrhniki in Borovnici ustavil.

Čete kraljevine Srbije so v sporazumu z vlado Narodnega veča SHS v Zagrebu v imenu entente okupirale vso oblast v Ljubljani. Imam nalog, da preprečim vsak vhod italijanskih čet v okupirano oblast. Bilo bi mi zelo neprijetno, ako bi se v svrho izvršitve odredbe moral poslužiti orožja. Če bi moralo priti do prelivanja zavezniške krvi, odklanjajo srbske čete vsako odgovornost. Prosim poveljnika italijanskih čet, naj odredi, da ostanejo italijanske čete na črti Reka ter razvodje Save in Soče, dokler kraljeva srbska vlada tega vprašanja ne uredi s kraljevo italijansko vlado.

Poveljnik srbskih čet v Ljubljani, podpolkovnik Švabić, po naročilu poverjeništva narodnega sveta SHS-a v Zagrebu in načelnika srbskega generalštaba, vojvode Mišića, poveljniku italijanskih čet v Logatcu. (Vir: RTV SLO)
Portret Stevana Švabiča. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Zemljevid, na katerem je s svetlo modro črto označena meja med habsburško monarhijo in Kraljevino Italijo (1866-1918), z rdečo črto pa je označena meja, določena z rapalsko pogodbo (1920-41). Vir: Začasna meja – življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947).

Kakšno mejo je določila Rapalska pogodba?

Na mirovni konferenci v Parizu zmagovite antantne sile – Velika Britanija, Francija, ZDA in Italija – niso našle rešitve za razmejitev med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Med državama so obstajala velika nasprotja.

Kraljevina SHS in Kraljevina Italija sta bili v taboru zmagovalk vojne, zato bi se morali o poteku meje dogovoriti sami. Jugoslovanska stran se je sklicevala na Wilsonovo načelo o samoodločbi, italijanska stran na obljube zaveznic med vojno. Dogovor je bil dolgotrajen in mučen.

Dne 12. novembra 1920 je bila v italijanskem letovišču Rapallo podpisana Rapalska pogodba. Pogodba je odstopala od meje, kakršno je določal Londonski sporazum, tako da je Kraljevini SHS prepuščala Dalmacijo v korist Hrvatom, na severu pa je v škodo Slovencev celo prekoračila londonsko črto. Italija je to dosegla, ker je iz vojne izšla kot »zmagovalka« s potrjenim statusom velesile.

Meja je potekala na severu po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, na Postojnskem pa je segala čez prelaz do Planine in Rakeka in prečkala na vzhod tekočo reko Pivko. Poleg Goriško-Gradiščanske dežele, Trsta in Istre, je pod Italijo prišel tudi širok pas Notranjske iz dežele Kranjske, vključno z mesti Idrija, Vipava, Senožeče, Postojna, Št. Peter na Krasu in Ilirska Bistrica, na severu pa Kanalska dolina s Trbižem od dežele Koroške, ki jo je Italiji 10. novembra 1919 prisodila senžermenska mirovna pogodba. Reka je postala samostojna država.
(Vir: M. Kacin Wohinz in J. Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000, Ljubljana: Nova revija, 2000)

Primorsko ozemlje, ki je bilo z rapalsko pogodbo priključeno Italiji, se je med vojnama imenovalo Julijska krajina (Venezia Giulia).

Kaj se je zgodilo s Slovenci, ki so po Rapalski pogodbi živeli v Italiji?

Rapalska pogodba je odtrgala od slovenskega narodnega telesa 327.230 prebivalcev, to je dobro četrtino vseh Slovencev, strnjeno naseljenih na ozemlju, ki je predstavljalo skoraj tretjino slovenskega etničnega ozemlja.

»Slovenci! Italija je velika država svobode, dala vam bo iste pravice kakor drugim svojim državljanom. Dala vam bo šole v vašem jeziku, še več, kakor jih je dajala Avstrija. Čuvana bo vaša vera, kajti katoliška vera je vera vse Italije. Slovenci, bodite prepričani, da bo velika zmagovita Italija skrbela za svoje državljane ne glede na njihovo narodnost.«
(Razglas, ki ga je izdal vojaški guverner Petitti di Roreto)
General Carlo Petiti di Roreto, poveljnik zasedenih območij prek nekdanje avstro-ogrske meje, na obisku v Piranu 5. in 6. novembra 1918.
Slovenski narodni dom v Trstu, stavbo slavnega arhitekta Maksa Fabianija, so 13. julija 1920 v akciji naperjeni proti slovenskemu prebivalstvu požgali italijanski fašisti. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Do konca dvajsetih let je fašističnemu režimu uspelo zatreti vsakršno zakonito dejavnost manjšine. Po prepovedi slovenskega jezika v javnosti, poitalijančevanja šol in krajevnih imen so junija 1927 fašistični sekretarji obmejnih provinc ugotovili, da slovenska društva in njihova dejavnost niso v skladu z razmerami v deželi in zahtevali v spomenici njihovo ukinitev. Hkrati so zahtevali tudi zamenjavo slovenskih učiteljev in duhovnikov z italijanskimi in ustvaritev široke mreže fašističnih organizacij. Že poleti 1927 so bila tako ukinjena vsa društva, naslednje leto tudi politične stranke in periodični tisk ter zadružne zveze.

Konec dvajsetih let so bili zabrisani torej vsi znaki, ki so na zunaj pričali o obstoju slovenske in hrvaške narodne skupnosti. Kot politični subjekt sta prenehali obstajati.

Kaj se je dogajalo z mejo v času 2. svetovne vojne?

3. maja 1941 je bila Ljubljanska provinca s kraljevim dekretom, v nasprotju z mednarodnim pravom, priključena Kraljevini Italiji. Državna meja, določena v Rapallu, je de iure prenehala obstajati, dejansko pa jo je okupacijska oblast ohranila kot policijsko in carinsko mejo. Tako je bilo 29 mesecev pod Italijo vsega ok. 700.000 Slovencev, kar je bila skoraj polovica slovenskega naroda, vendar so Slovenci v Julijski krajini, v vseh ozirih, še vedno ostali ločeni od Slovencev v Ljubljanski pokrajini.

Italija je okupacijsko oblast stopnjevala z rastjo odporništva. Vsakovrstnim prepovedim, kot na primer uporaba radia, koles in smuči, so se pridružile racije, deportacije, internacije, konfinacije, talci, sodbe vojaškega sodišča, justifikacije, izvensodni uboji civilnih oseb, požigi in uničevanje naselij.
Zemljevid z označeno Ljubljansko pokrajino. Ljubljanska pokrajina je označena s črno podlago in navpičnimi črtami. Dostopno na: Wikipedija.
Naj opozorimo, da območje zahodno od rapalske meje aprila 1941 ni bilo okupirano, saj je bilo sestavni del države Italije.

8. septembra 1943 je Italija kapitulirala. 10. septembra 1943 je teritorij Julijske krajine skupaj z Ljubljansko pokrajino, Reko in Puljem prešel pod Operacijsko cono Jadransko primorje.
Nande Vidmar: Ameriška policija na džipu po ulicah Gorice, 3. 5. 1945. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije; zbirka Foto Slovenija.

Kako je potekal boj za mejo proti koncu 2. svetovne vojne?

Eden poglavitnih ciljev vodstva slovenskega osvobodilnega gibanja je bila uresničitev programa Zedinjene Slovenije – združiti v eno upravno-državno enoto vse ozemlje, na katerem živijo Slovenci.

1. maja 1945 so enote slovenskega 9. korpusa in jugoslovanske 4. armade prišle v Trst, Gorico in na Sočo. Že 2. maja 1945 so na območje med Sočo in poznejšo razmejitveno črto, tudi v Trst in Gorico, prišle enote 8. britanske armade in tam ostale.
Zahodni zavezniki so začeli pritiskati na Jugoslavijo, tudi z grožnjami o uporabi oborožene sile, naj se umakne iz Trsta in dela Julijske krajine, kakor tudi iz Beneške Slovenije in Kanalske doline, ki sta bili vključeni v Videmsko pokrajino.

Feldmaršal H. Aleksander je že 5. maja 1945 zahteval od maršala Tita, naj umakne svoje enote, in s tem povzročil dramatičen diplomatski spor, ki se je zavlekel do konca meseca. Za zahodne zaveznike je tržaško vprašanje postalo zgled, ki naj dokaže, bolj Stalinu kot Titu, da so trdno namenjeni preprečiti samovoljno širitev komunističnega vpliva na svoje območje.

Ker Stalin zaradi tržaškega vprašanja ni bil pripravljen poslabšati svojih odnosov z Britanci in Američani, je proti koncu maja 1945 nehal podpirati Tita in ga s tem prisilil, da se je z zavezniki sporazumel.
Edi Šelhaus: Velika manifestacija ob osvoboditvi Gorice, 5. 5. 1945. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije; zbirka Foto Slovenija.
Zemljevid, na katerem je s temno modro črto označena meja med cono A in cono B. Temno modra črta je t. i. Morganova linija. Vir: katalog razstave Začasna meja – življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947).

Kaj je določila Morganova linija?

9. junija 1945 je general William D. Morgan, poveljnik zavezniškega generalnega štaba, podpisal v Beogradu dokument, ki je razdelil sporno ozemlje od Trbiža do Pulja na cono A in cono B Julijske krajine – t. i. Morganova linija. Morganova linija je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca.

Jugoslovanske enote so se 12. junija 1945 umaknile iz zahodnega dela Julijske krajine na območje vzhodno od demarkacijske Morganove linije.

Julijsko krajino, predvojno upravno enoto Italije, so razdelili na zahodno cono A pod Zavezniško vojaško upravo Anglo-Američanov in vzhodno cono B pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade.

Zakaj so ljudje manifestirali?

Čas med junijem 1945 in septembrom 1947 je bil v Julijski krajini čas manifestacij, demonstracij, spopadov, napetosti in nasilja med zagovorniki Italije in zagovorniki Jugoslavije ter med zagovorniki in vojaškimi upravami. Ljudje so manifestirali za pravično mejo.

Manifestacije so dosegle vrhunec med obiskom zavezniške razmejitvene komisije ekspertov štirih velikih sil, ki je prišla v Trst 7. marca 1946. Prihod komisije so spremljale demonstracije, na katerih so eni zahtevali priključitev k Jugoslaviji, drugi pa k Italiji. Prebivalci so izobešali jugoslovanske ali italijanske zastave, pisali parole na zidovih in postavljali slavoloke v krajih, v katerih so predvidevali, da jih bo obiskala zavezniška komisija.
Edi Šelhaus: Manifestacije v Gorici, 3. 5. 1945. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije; zbirka Foto Slovenija.
Viktor Kramar: Slavoloki dobrodošlice mednarodni razmejitveni komisiji v Škednju, 8. 3. 1946. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije; zbirka Foto Slovenija.
V tem času je prihajalo do spopadov s policijo, medsebojnih pretepov pristašev ene ali druge strani ter požigov slavolokov. Zelo znan je primer demonstracij v Škednju 10. marca 1946, kjer je policija hotela odstraniti jugoslovansko zastavo na zvoniku. Prišlo je do spopadov domačinov s policijo, v katerem je bil ustreljena mati treh otrok in en udeleženec, več ljudi pa je bilo ranjenih.

Kaj je prišla pogledat Mednarodna razmejitvena komisija?

Komisija ekspertov štirih velikih sil je v skladu s sklepi londonskega zasedanja Sveta zunanjih ministrov marca in prve dni aprila 1946 na terenu preučevala narodnostna razmerja. Komisija izvedencev je bila sestavljena iz štirih glavnih delegatov in 33 izvedencev za posamezna vprašanja. 

Komisija je obiskala celotno območje, ki ga je zahtevala Jugoslavija. Svetu zunanjih ministrov je predložila poročilo s štirimi različnimi mejnimi predlogi.

Izmed predlogov je bil Jugoslaviji najbolj naklonjen sovjetski predlog, ki se je v večini ujemal z jugoslovanskim predlogom, najmanj pa predlog ZDA. Francoski predlog je bil kompromis, ki je temeljil na etničnem ravnotežju. Razumeli so ga kot ravnotežje med Italijani in Jugoslovani.
Marjan Pfeifer: Napisi po zidovih primorskih hiš v pričakovanju obiska mednarodne razmejitvene komisije, 3. 3. 1946. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije; zbirka Foto Slovenija.
Predlogi velikih štirih sil za razdelitve Julijske krajine. Dostopno na: Zgodovina Slovencev.

Kakšna meja je bila določena s Pariško mirovno pogodbo?

Svet zunanjih ministrov je 2. julija 1946 sprejel nekoliko spremenjen francoski predlog, ki je bil nato vključen tudi v mirovno pogodbo z Italijo. Po njem je Jugoslavija dobila območje vzhodno od francoskega predloga mejne črte, območje zahodno od nje pa so razdelili na dva dela, ki ju je ločila črta vzdolž izliva Timava v morje.

Ker se niso mogli dogovoriti glede pripadnosti Trsta, so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo razdeljeno na dve coni, jugoslovansko in angloameriško. Istra je pripadla Jugoslaviji. Na severnem delu je Gorica, del Goriških Brd, Beneške Slovenije in Kanalske doline pripadel Italiji. Meja je bila označena kot začasna meja, z možnostjo premika 500 metrov.

Pariška mirovna konferenca, na kateri je sodelovalo 21 držav, se je pričela 29. avgusta 1946. V noči med 9. in 10. oktobrom so izglasovali novo državno mejo med Jugoslavijo in Italijo. Mirovno pogodbo so podpisali 10. februarja 1947 v Parizu, veljati pa je začela 15. septembra istega leta. Od leta 2005 na ta dan praznujemo državni praznik, in sicer vrnitev Primorske k matični domovini.

Kaj je bilo STO?

Pariška mirovna pogodba je v 21. in 22. členu določila, da se za Trst z zaledjem ter za del Istre s Koprom in z Bujami ustanovi samostojna državna enota Svobodno tržaško ozemlje (STO). Mednarodnopravni položaj, meje in notranjo ureditev STO sta določali prilogi Mirovne pogodbe z Italijo, in sicer priloga VI, Stalni statut, in priloga VII, Inštrument za začasni režim.

STO naj bi vodil guverner, imenovanje katerega je bilo v pristojnosti Varnostnega sveta OZN. Ker se prizadete strani niso mogle sporazumeti o njegovem imenovanju, je začasna uprava ostajala v rokah Zavezniške vojaške uprave in Vojaške uprave Jugoslovanske armade, razmejitev pa je tekla po dotedanji demarkacijski (Morganovi) črti na območju, ki je bilo del STO.

Cona A je obsegala Trst z okolico, cona B pa Istrsko okrožje s koprskim in z bujskim okrajem. Začasna ureditev se je zaradi spremenjenih mednarodnih razmer zavlekla vse do oktobra 1954, ko je bilo STO z Londonskim memorandumom razdeljen med Italijo in Slovenijo.
Zemljevid Svobodnega tržaškega ozemlja z delitvijo na cono A in cono B. Dostopno na: Wikipedija.
Objava vesti o podpisu Londonskega memoranduma v Primorskem dnevniku 5. oktobra 1954. Dostopno na: dLib.

Kaj je določil Londonski memorandum?

Zaradi meje so bile v naslednjih letih med Jugoslavijo in Italijo, pa tudi med Jugoslavijo in zahodnimi zavezniki večkrat večje ali manjše napetosti. Zahodne sile so 20. marca 1948 sprejele tristransko izjavo o priključitvi celotnega STO Italiji, kar je pomenilo podporo italijanski politiki in ohranitev zavezniške vojaške navzočnosti v Trstu.

Po sporu z Informbirojem 28. junija 1948 so se razmerja spremenila in Jugoslavija je postala pomemben strateški partner Zahoda. ZDA in Velika Britanija sta odtlej videli delitev obeh con med zainteresirani državi.
8. oktobra 1953 sta vladi Velike Britanije in ZDA objavili, da bosta ukinili vojaško upravo nad cono A in jo prepustili Italiji, o tem pa nista obvestili Jugoslavije. Jugoslavija je kot odgovor okrepila vojaške enote ob meji. Podobno je tudi Italija osredotočila vojaške enote na mejah cone. To je bil vrhunec t. i. »tržaške krize«.

Zahodne sile so zato okrepile reševanje vprašanja STO. Pogajanja so se končala 5. oktobra 1954 s Spomenico o soglasju. Zanjo se večkrat uporablja izraz Londonski sporazum. Podpisale so ga ZDA, Velika Britanija, Jugoslavija in Italija. Z njim je cona A pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Sloveniji je bil priključen okraj Koper in dobila je izhod na morje.

Kaj so potrdili Osimski sporazumi?

Memorandum o soglasju je utrdil delitev STO, ni pa ga uradno odpravil. To sta Jugoslavija in Italija storili 10. novembra 1975 s podpisom osimskih sporazumov (po italijanskem mestu Osimo di San Pietro blizu Ancone). Z osimskimi sporazumi je bila potrjena oz. sporazumno določena meja med obema državama.

Se je meja po osamosvojitvi Republike Slovenije kaj spremenila?

Po osamosvojitvi Slovenije sta obe državi 31. julija 1992 izmenjali diplomatski noti o tem, da je Slovenija pravno nasledila 49 mednarodnih sporazumov (med njimi tudi osimskega), ki jih je Italija sklenila z bivšo Jugoslavijo. Italija je z objavo sporazumov v Uradnem listu 8. septembra 1992 priznala sukcesijo teh sporazumov. Meja med državama se ni več spreminjala.


Literatura: 
B. Repe: Naša doba: oris zgodovine 20. stoletja: učbenik za 4. razred gimnazije. Ljubljana: DZS, 1997.
K. Širok: Začasna meja: življenje in hrepenenje v coni A (1945–47). Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2017.
M. Kacin Wohinz in J. Pirjevec: Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000. Ljubljana: Nova revija, 2000.


Besedilo pripravila: mag. Nataša Robežnik
Strokovni pregled: dr. Kaja Širok in dr. Marko Štepec

Povezave do dodatnih informacij

Poročilo slovensko - italijanske zgodovinsko - kulturne komisije, Koper, 25. julij 2000. Dostopno na tej povezavi.

dr. Nevenka Troha: Zahodna slovenska meja med letoma 1945 in 1954. RTV SLO: Izza zidov, 3. 3. 2019. Dostopno na tej povezavi.

dr. Kaja Širok: Dr. Kaja Širok, zgodovinarka: »Zelo težko je bilo miselnost odprtih meja zatreti v enem tednu«. Dnevnik, 2. 4. 2020. Dostopno na tej povezavi.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.