Življenje v nemških koncentracijskih taboriščih

Marjan Bohinec, Taborišče Dachau, 1945, kreda.

Kdo vse je bil deportiran v taborišče?

Več kot 20 tisoč Slovencev je bilo med drugo svetovno vojno deportiranih v nemška koncentracijska taborišča. Kar nekaj jih je prišlo tja iz italijanskih koncentracijskih taborišč in zaporov po kapitulaciji Italije. Prvi Slovenci v nemških koncentracijskih taboriščih so bili prostovoljci v španski državljanski vojni, zajeti povečini v Franciji, in koroški Slovenci. Z zasedenega slovenskega ozemlja nekdanje kraljevine Jugoslavije so bili prvi jetniki poslani v taborišča že v prvih mesecih vojne, največ iz zaporov v Mariboru, Celju in Begunjah. Več kot ena tretjina jih je v taboriščih tudi umrlo.

Kako je potekal sprejem v taborišče?

Po prihodu v taborišče se je začelo sistematično razčlovečenje. Natančnemu popisu je sledilo striženje, razkuževanje in tuširanje. Oddati so morali oblačila in vse osebne predmete. Obdržali so lahko le robec in zobno krtačko. Oblačila so jim spravili v papirnate vreče in jih deponirali v velikih skladiščih, posebej so shranili tudi dragocenejše predmete. Prve tri tedne so taboriščniki preživeli v karanteni.
Vrečka, v katero so spravili osebne predmete taboriščnika.
Skladišče je bilo ogromna baraka blizu vhoda v taborišče. Pod stropom so visele dolge vrste rjavih papirnatih vreč. Blizu vrat je bila mizica, za katero je sedel pisar v belo progasti uniformi, okrog pa nekaj enako oblečenih pomagačev in SS-ovcev. Morali smo se naglo sleči do nagega in oddati vso obleko, ki so jo spravili v papirnato vrečo, nanjo pa napisali številko, ki so nam jo istočasno napisali s tintnim svinčnikom tudi na roko. Oddati smo morali tudi vse drugo s kovčki in nahrbtniki vred. Dovoljeno je bilo obdržati le hrano, cigarete, zobno ščetko in kakšen robec. Ure, prstane in druge dragocenosti ter denar so spravili in posebej popisali. Seveda se je vsak težko ločil od svojih stvari, toda obljubljeno nam je bilo, da bomo dobili, kadar bomo zapustili taborišče, vse spet nazaj.
(Vir: Franc Jeza: Spomini iz taborišč. Trst: Goriška Mohorjeva družba, 1985, str. 62–63.)
Vlasto Kopač, Na pogradih, 23.1-3, 1944, perorisba s tušem.

Kakšna so bila bivališča v nemških taboriščih?

Taborišča so bila povečini obdana z jarkom, visokim betonskim zidom in električno žico ter širokim varnostnim pasom. S stražnih stolpov so imeli stražarji dober nadzor nad dogajanjem. Okoli taborišča so patruljirale tudi straže s psi.

V vsaki baraki je bilo več sob, ki so imele po dva prostora. Ponekod so bila stranišča in umivalnice v stavbi. Barake so bile mrzle, čeprav so imele nekatere peči. Vsaka baraka je imela starešino barake, pisarja in frizerja. Sobe je pospravljala skupina, ki je bila zadolžena za vzdrževanje barake.

Praviloma so taboriščniki vstajali ob 5. uri. Sledilo je postiljanje postelj. Pogradi so bili dve- ali trinadstropni. Slamarice iz papirnega tkanja so bile ovite z eno odejo, drugo pa so imeli taboriščniki za pokrivanje. Ker je bila v vseh taboriščih velika prenaseljenost, sta si posteljo glede na delovne izmene delila najmanj dva taboriščnika.

Kaj je bil apel?

Po zajtrku so se morali postrojiti na jutranji apel. Taboriščniki so čakali, da se je izvršil raport pisarja barake vodji taborišča. Če se število taboriščnikov ni ujemalo, so se apeli zavlekli. Posebej kruto je bilo pozimi, ko so slabo oblečeni, podhranjeni in oslabljeni taboriščniki ure in ure stali na mrazu na zbornem mestu.

Opoldne je bil med delom ob odmoru pred razdelitvijo hrane t. i. leteči apel, ko so taboriščnike postrojili in jih še enkrat prešteli. Glavni apel je bil po vrnitvi z dela.
Milan Lorbek, Apel, 1945, svinčnik.
Del taboriščne obleke, ki jo je v nemškem koncentracijskem taborišču Ravensbrück leta 1944 in 1945 nosila Marija Tence - Selan.

Kakšno obleko in obutev so imeli taboriščniki?

Ob prihodu v taborišče so morali taboriščniki oddati civilna oblačila in se preobleči v sivo-modra črtasta. Vsak taboriščnik je dobil srajco, hlače, spodnje hlače in telovnik, včasih tudi plašč in kapo, ženske tudi obleko.

Ko je začelo primanjkovati oblačil, so dobivali novi taboriščniki civilno obleko, ki so jim jo označili z oljnimi črtami ali kratico KL, ali pa na hrbtu izrezali kos blaga ter dodali blago druge barve.

Nogavic taboriščniki skoraj niso nosili. Okoli gležnja in podplata so si ovili cunje in se obuli v čevlje z lesenimi podplati ali lesene cokle.

Vsak taboriščnik je dobil taboriščno številko s pripadajočim barvnim trikotnikom, ki je označeval njegov status in oznako nacionalnosti. Slovenci so imeli povečini rdeč trikotnik političnih zapornikov s črko J – Jugoslovan.

Številke, ki so jih odtisnili ali pa izvezli na blago, so morali prišiti na suknjič in hlače. V nekaterih taboriščih so dobili taboriščniki še v pločevinast trak vtisnjeno številko, ki so jo morali, pritrjeno na žici, nositi na levem zapestju. Le v KT Auschwitz so številko taboriščnikom vtetovirali v levo podlaket. Ko so taboriščnike prestavili v novo taborišče, so dobili novo taboriščno številko.

Kako so taboriščniki lahko skrbeli za osebno higieno?

Praviloma naj bi se preoblačili na 10 do 14 dni, vendar pa je ta sistem v drugi polovici vojne odpovedal in so taboriščniki ostajali v istih oblačilih tudi več mesecev. 

Za osebno higieno so taboriščniki težko skrbeli. Jutranja umivanja zaradi gneče in omejenega časa velikokrat niso bila možna. V taboriščih so sicer občasno potekala periodična kopanja. 

Posebej komplicirano je bilo krajšanje nohtov. Večinoma so si jih na roki pogrizli ali pa pobrusili na kamnih. Večji problem so bili nohti na nogah, ki so jih morali kar lomiti. 

Taboriščnike so, odvisno od taborišča, strigli vsaka dva meseca. V KT Mauthausen se je široka črta po sredini glave strigla, v KT Gusen pa tedensko brila.

Huda nadloga so bile uši. Zaradi njih so se razširile tudi garje in pegasti tifus. Praktično ni bilo taborišča brez uši, zato so potekale obširne dezinfekcije. Taboriščnikom so uparili oblačila, sami pa so uši tudi ročno uničevali.
Plakat: Ena uš, tvoja smrt.
Žlica iz KT Dachau.

Kakšno hrano so jedli taboriščniki?

Ko je prišel v barako, je taboriščnik dobil jedilno posodo. Ponekod so imeli skledo, krožnik in leseno žlico ter lonček shranjene v baraki, drugod so taboriščniki nosili vojaške menaške s seboj. Žlice so si morali povečini organizirati sami. Ob prestavitvi v drugo taborišče so vzeli žlico s seboj. 

Za zajtrk so dobili taboriščniki le nekakšno obarvano vodo, ki so jo imenovali čaj ali kava, opoldne so dobili obrok na delu. Po večernem apelu je sledila večerja. To je bila večinoma juha in kruh.

Iz kuhinje so hrano prinesli na ploščad v kotlih. Iz vsake barake zadolžena skupina je prinesla kotel do barak. Tam so se taboriščniki postavili v vrsto in kapo je z zajemalko delil hrano.

Se je hrana proti koncu vojne kaj spremenila?

Prehrana se je proti koncu vojne slabšala, količina hrane se je zmanjševala in porcija kruha, ki je pripadala posameznemu taboriščniku, se je tanjšala. 

Štruco, težko kilogram in pol, so najprej delili med štiri osebe, občasno na pet oseb. Proti koncu vojne so štruco delili med deset taboriščnikov, zgodilo pa se je, da kruha sploh ni bilo več.
Milan Lorbek, Delitev hrane, Dachau, perorisba s tušem.
Hrana je bila obupna. Vsak dan 10 dkg starega, napol plesnivega kruha iz konzerv, zjutraj malo čaja iz zelišč, opoldne juha brez maščobe, v kateri je plaval kak krompirček ali fižol. Kuhinja je bila ena za vse. Pred njo je vsak dan visel jedilnik, in sicer: zelenjavna juha z mesom in krompirjem. Toda o krompirju, še manj pa o mesu, ni bilo ne duha ne sluha, zelenjava pa je bila posušen repnik. Meso in krompir so si Nemci kar obdržali in nam dali čisto čorbo.
(Vir: Vilko Kolar – Domen: Lačni, toda pogumni. Ljubljana: Zavod Borec, 1972, str. 59.)
Prämienschein iz KT Dacahu.

Kakšno delo so opravljali taboriščniki?

V taboriščih so potrebovali kvalificirane delavce. Najbolj iskani so bili rokodelski poklici. Intelektualci so bili povečini obsojeni na delo z lopato. 

Zelo je pomagalo tudi znanje jezikov. Če si govoril nemško, si lahko računal na boljše delovno mesto. 

Taboriščniki so bili ob selekcijah izbrani za delo. Delovno skupino je nadzoroval esesovski vodja komande, upravljali pa so jo kapoji, ki so bili tudi sami ujetniki.

Na začetku vojne so delali 9 do 10 ur, že v letu 1943 pa so podaljšali delovnik na 11 ur in več.

Če so taboriščniki delali v industriji, so ponekod dobili za plačilo nekaj cigaret. Hkrati so dobili tudi fiktivno plačilo v obliki bona, t. i. premienscheina. Za eno RM (nemško marko) si lahko dobil 10 cigaret.
Sprva je veljal slogan »Delo osvobaja«, kasneje je obveljal drug slogan: »Delaj, dokler ne umreš«. Če so se taboriščniki poškodovali, oslabeli, zboleli, da niso bili sposobni delati, so jih odstranili – poslali v plinsko celico.

Kako so bili taboriščniki kaznovani?

Smrt je kosila na vsakem koraku. Izčrpani od dela in slabo hranjeni so najšibkejši taboriščniki kmalu končali v plinskih celicah in krematorijih. Njihovi domači so vsaj v prvih letih vojne dobili sporočilo o smrti, vendar nikoli ni bil naveden resnični vzrok smrti. 

Taboriščniki so bili tudi že za najmanjši prekršek strogo kaznovani. Najpogostejša kazen je bilo 25 udarcev z leseno palico ali z bikovko. V taborišču je bila tudi kaznilnica z bunkerjem in temnico. Pred drugimi taboriščniki so se izvajala tudi javna obešanja ujetnikov, ki so se huje prekršili ali pa so skušali pobegniti.
Bič, ki so ga uporabljali esesovci v KT Dachau.
Primer pisma iz KT Dachau.

So taboriščniki lahko ohranjali stiki z domačimi?

Pisanje pisem je bilo dovoljeno, vendar samo na območja, ki so bila v okviru nemškega rajha. Posebej že natisnjene obrazce pisem so lahko pisali samo, ko je bilo to objavljeno. Vsa pisma so morala biti napisana v nemščini. Tistim taboriščnikom, ki jezika niso znali, so pomagali drugi. Pismo v Slovenijo je potovalo približno en teden.

Od konca leta 1942 so v taboriščih dovolili prejemanje paketov z živili. Na mesec sta bila dovoljena dva paketa. Svojci so pošiljali posušen kruh, različna prežganja, konzerve, cigarete, včasih tudi kos slanine ali klobase. Paketi so prihajali zelo neredno, velikokrat pa so si jih prilastile taboriščne oblasti.
Vsak večer smo organizirali uro novic. Zbrali smo novice iz pisem in nekdo je po večerji pripovedoval o novicah z doma. Te pa so bile bolj skope, in to nas je navdajalo s posebno skrbjo, ker smo slutili, da se doma dogaja nekaj strašnega.
(Vir: Vilko Kolar – Domen: Lačni, toda pogumni. Ljubljana: Zavod Borec, 1972, str. 74.)

So imeli taboriščniki kaj prostega časa?

Po večerji ali do 20. ure so bili taboriščniki prosti in so se lahko sprehajali po t. i. Lagerstrasse (taboriščni cesti). V tem času je bilo tudi največ prodaj in zamenjav različnih izdelkov in materiala, tudi kruha. Ob nedeljah se je po navadi delalo samo pol dneva, kar je pomenilo, da so bile potem vse izmene v taborišču in se je to silno napolnilo.

So se taboriščniki med seboj lahko družili?

Huda težava za medsebojne stike taboriščnikov je bila jezikovna prepreka. Nacionalne skupine so se zato povečini držale skupaj. V taboriščih je bilo tudi po več kot trideset narodnosti. Družili pa so se tudi taboriščniki, ki so delali skupaj.

So taboriščniki lahko imeli osebne predmete?

Taboriščniki praviloma niso smeli imeti osebnih predmetov, nekateri pa so si glede na to, kje so delali, tudi izdelali enostavne vžigalnike, primitivne nože in druge predmete za osebno rabo, npr. denarnice, ustnike, cigaretnice. Osnovni material za izdelavo je bila konzervna pločevina, žice, ostanki barvne plastike in odpadki v industriji. Ti izdelki so bili tudi predmet trgovanja v taborišču. Glavna valuta so bile cigarete.
Spominki iz svetle umetne mase iz taborišča Ravensbrück.
Vlasto Kopač, Pogled iz knjigoveznice (interniranci na delu), 14.4. 1944, perorisba s tušem.

Zakaj je bilo likovnega ustvarjanja v taboriščih malo?

Med zaporniki je bilo tudi veliko likovnih umetnikov in študentov. Njihova dela so izredno redka, saj glede na razmere ni bilo možnosti za ustvarjanje. V taboriščih so nastale povečini le majhne skice. Ta dela imajo več kot le dokumentarno vrednost. Največ del je nastalo v KT Dachau in ob koncu vojne.

Večina likovnih del, ki jih hrani MNZS, je nastala po osvoboditvi, torej v času, ko so taboriščniki čakali, da se lahko vrnejo domov.
Predmete in likovna dela hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Besedilo pripravili: dr. Monika Kokalj Kočevar in mag. Nataša Robežnik

Intervjuji s preživelimi taboriščniki

Intervju z gospodom Dušanom Stefančičem: »Nisem zgolj upal, da bom preživel Dachau in Gusen, ampak sem bil o tem prepričan«.  Delo, 22. 1. 2019. Dostopno na tej povezavi. 

Intervju z gospodom Dušanom Stefančičem: »Z nobenimi besedami, nobenimi fotografijami se ne da opisati, kaj se je tukaj v resnici dogajalo«. 24ur.com, 10. 5. 2018. Dostopno na tej povezavi.

Intervju z gospodom Dušanom Stefančičem: Preživel šest koncentracijskih taborišč, ne mara jamranja: Fantje bi morali v vojsko, ne pa da sprašujejo »joj, mama, pa kaj bom«. 24ur.com, 17. 5. 2017. Dostopno na tej povezavi.

Intervju z gospo Sonjo Vrščaj: »Zrak je dišal po sežganih kosteh, laseh, telesih. Tak sladkasti vonj«. 24ur.com, 21. 5. 2015. Dostopno na tej povezavi.

Pričevanja preživelih taboriščnikov

Pričevanje gospe Erike Fürst – 1. del. RTV SLO, 10. 9. 2019. Dostopno na tej povezavi.

Pričevanje gospe Erike Fürst – 2. del. RTV SLO, 17. 9. 2019. Dostopno na tej povezavi.

Razlaga novih besed

DEPORTACIJA: je postopek odvzem svobode, lastnine in »transport« v koncentracijsko taborišče

KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE: je bila posebna oblika taborišča oz. organizacije, kamor so množično zapirali ljudi. So taborišča, kjer so – z namenom prevzgoje oziroma uničenja – zapirali režimske nasprotnike, »sovražnike ljudstva«, tujce, pripadnike etničnih skupin. Nemčija je kot prvo koncentracijsko taborišče ustanovila Dachau že marca 1933.

KAPITULACIJA: je dokončno prenehanje bojevanja in podreditev državi zmagovalki na podlagi sporazuma z nasprotnikom.

ŠPANSKA DRŽAVLJANSKA VOJNA: Julija 1936 je guverner Kanarskih otokov general Francisco Franco izvedel vojaški puč v Španskem Maroku in na jugu Španije v Sevilli. Na severu, v Salamanci, Burgosu in Saragossi pa je puč izvedel general Mola, s čemer se je začela državljanska vojna. Španija je bila razdeljena na republikanska in nacionalna ozemlja. Imeli sta svojo vlado in svojo politično organizacijo. Kljub željam po republiki je zmagal fašistični diktator general Francisco Franco. Vojna se je končala 1. aprila 1939.

KARANTENA: je začasna prisilna osamitev zaradi suma okuženosti z namenom preprečitve širjenja nalezljivih bolezni.

APEL: je bil zbor taboriščnikov na zbornem mestu (Apelplatzu) znotraj taborišča. Na zbornem mestu so se morali interniranci trikrat na dan ob vsakem vremenu razvrščati in preštevati.

ORGANIZIRATI: izraz so v taboriščih uporabljali za pridobitev oz. prisvojiti – ne krajo, določenih predmetov, hrane ali obleke.

Kviz za ponovitev

Želite ponoviti snov, o kateri ste ravnokar brali?

Vabljeni, da rešite KVIZ.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.