Dragocenost borovih gozdov je smola
Lara Rojc
17.3.2021
Lara Rojc
17.3.2021

Dragocenost borovih gozdov je smola

Marjan PFEIFER st., Izgled gozda po opravljenem smolarjenju, Ptuj, 23. april 1947. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS3777/6a. 

Marjan PFEIFER st., Novinarji iz Jugoslavije se seznanjajo s postopkom smolarjenja, Ptuj, 23. april 1947. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica,  inv. št.: FS3777/4a.

Drevesa iglavcev se pred poškodbami zavarujejo z izločanjem posebne goste tekočine – smole. Ta se po nekaj dneh strdi in zavaruje drevo pred gnilobo in izgubo drevesnega soka. Ljudje so že v starem veku ugotovili, da je smola eden izmed najpomembnejših postranskih gozdnih proizvodov, zato so jo začeli načrtno pridobivati. Že stari Grki, Perzijci in Egipčani so iz nje pridobivali terpentinovo olje in kolofonijo. V srednjem veku so bili vodilni smolarji Francozi, v novem veku pa Američani, ki so smolo pridobivali s suho destilacijo in s parjenjem zmletih lesnih ostankov iglavcev. Do leta 1960 je bila smola zelo iskana surovina, potem pa jo je začela nadomeščati nafta.[1]

V Evropi se je moderno smolarjenje razširilo zlasti po sredozemskih državah – Grčiji, Španiji in Franciji. Izjema ni bilo niti slovensko ozemlje, kjer je prišlo do prvih poskusov smolarjenja v 30. letih 20. stoletja, ko je Walter Bark na Dravskem polju pridobival smolo iz rdečega, črnega in zelenega bora, podobno so smolo pridobivali tudi v primorskih gozdovih, kjer so za vojne namene smolarili Italijani.[2]

Po drugi svetovni vojni je Jugoslavija usmerila vse svoje sile v obnovo in industrializacijo. Številna zemljišča, gozdovi ter obrtni in proizvodni obrati so bili podržavljeni, oblast pa si je prizadevala za gospodarsko in »surovinsko« samozadostnost, zato je bilo potrebno izkoristiti vse razpoložljive surovine, ki jih je ponujala domača zemlja. Lojze Kiauta je v svojem delu Smolarjenje v Sloveniji opozoril na izkoriščanje smole, ki je uporabna v različnih panogah industrije. Menil je, da bi lahko na ta način država prihranila številne devize, ki bi jih uporabili za nakup tistih surovin, ki jih država ni imela oz. jih je imela v nezadostni količini.[3]

S proizvodnjo smole se je po 2. svetovni vojni ukvarjala tovarna Pinus iz Rač pri Mariboru, ki je predelovala borovo smolo v kolofonijo in terpentin, vendar ni izkoriščala vseh svojih potencialov, zato je Gozdarski prosvetni oddelek ministrstva za gozdarstvo pri Vladi LRS dobil nalogo, da organizira poskusno smolarjenje. To nalogo je dobil inženir Martin Čokl, ki se je soočil s problemom pomanjkanja izurjenih delavcev – smolarjev in smolarskega orodja, zato je kmalu organiziral tečaj na Državni gozdarski šoli v Mariboru, tovarne in lončarije pa so izdelovale smolarsko orodje.[4] Panogo so želeli približati ljudem tudi s pomočjo medijev. Tako je leta 1947 naslovnico Tovariša krasila fotografija smolarja, ki s pomočjo smolarskega noža pripravlja smolino. Poleg naslovnice je v Tovarišu izšla še fotozgodba, ki nazorno prikazuje postopek smolarjenja.[5]

Kako je potekalo smolarjenje?

Gozdar in smolar sta ob jesenskem obisku gozda določila drevesa, ki bi bila primerna za smolarjenje. Ločevali so kratkoročno (4- do 6- letno) in dolgoročno (20- in večletno) smolarjenje, odvisno od tega, koliko let so nameravali drevo smolariti. V pomladnih mesecih je smolar v višini prsi ostrgal del skorje, zarezal dva stranska žleba ter en plitev vzdolžni žleb, na dnu katerega je ustvaril ležišče za lonček. Slednjega je pokril in po dobri minuti je pritekla v lonček prva smola. Lončki so se napolnili v enem do dveh dnevih, smolar pa jih je pretakal v večje vedro in sod, ki ga je bilo potrebno hraniti na hladnem mestu. Smolar je skrbel in smolaril večje število dreves na enkrat, vsa drevesa pa je tudi dobro poznal. Vsakih 3–7 dni se je vračal k njim in obrezoval spodnji rob stranskih žlebov, ki so postajali vedno širši, da bi spodbudil izločanje smole.[6]

Leta 1947 so smolarji nabrali 84,5 tone smole, leto kasneje 119,3 tone, sledil je upad zaradi neugodnega vremena in skrajšane sezone, v začetku 50. let pa znatno povečanje, saj so uvedli plačevanje po učinku. Sprva so imeli vsi smolarji enake mesečne plače, kmalu pa se je izkazalo, da bi lahko akordno delo povečalo povprečni donos smole. Tako se je povprečni donos po smolarju po uvedbi akordnega dela v dveh letih povečal z 941 kilogramov na 1204 kilograme.[7]

Smolarjenje je do danes skorajda ne izumrlo, kot možni razlogi pa se navajajo kemična industrija, preostali cenejši viri in delovna sila. Kljub temu na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani menijo, da bi smolarjenje pomenilo dodaten zaslužek za manjše in srednje velike lastnike gozdov, hkrati pa bi spodbujalo aktivno gozdarstvo in preprečevalo morebitne požare.

[1] Čokl, Martin. Smolarski priročnik. Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo LR Slovenije, 1947.
[2] Kiauta, Lojze. Smolarjenje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, 1961, 2. https://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=6856&lang=slv (Dostop: marec 2021).
[3] Prav tam, 1.
[4] Čokl, Martin. »Po prvem letu smolarjenja v Sloveniji«. Gozdarski vestnik, mesečni list za gozdno in lesno gospodarstvo, letnik 6 (1947): 108–109. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-E1W51GO3/34ed6bfe-6fe0-49d8-b737-b68a89e9679a/PDF (Dostop: marec 2021).
[5] »Najdragocenejši donos naših borovih gozdov je smola«. Tovariš 3/11 (1947): 4–5. http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-PXIBMAKP/4/index.html (Dostop: marec 2021).  
[6] Čokl, »Po prvem letu smolarjenja«, 101–108.
[7] Dnevnik: Vse manj izkoriščamo dobrine, ki jih dajejo gozdovi. https://www.dnevnik.si/1042935952/slovenija/vse-manj-izkoriscamo-dobrine-ki-jih-dajejo-gozdovi (Dostop: marec 2021).

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.