40 let odprave na Lhotse
Jožica Šparovec
10.3.2021
Jožica Šparovec
10.3.2021

Enajsta jugoslovanska himalajska odprava

Aleš KUNAVER, Pogled v južno steno Lhotseja. Prvo začrtano smer preko osrednjega stebra vzhodno od velikega previsa so opustili in plezali zahodno od previsa. Do vrha jim je zmanjkalo 250 m, Franček Knez in Vanja Matijevec pa sta preplezala snežišče zahodno od previsa in dosegla rob stene. Fond Aleš Kunaver, barvni diapozitiv, inv. št.: KA2815. 


Aleš KUNAVER, Obred posvetitve v bazi - Šerpe darujejo bogovom in jih prosijo za dovoljenje za vstop v steno. Fond Aleš Kunaver, barvni diapozitiv, inv. št.: KA2850.  


Člani odprave: Aleš Kunaver (vodja), Filip Bence-Tačrn, Janez Benkovič, Borut Bergant-Čita, Stipe Božić, Slavko Frantar-Čopek, Viktor Grošelj-Viki, Franček Knez, Ivan Kotnik-Ivč, Rajko Kovač-Rok, Marjan Kregar, Marjan Manfreda-Marjon, Peter Markič-Pero, Vanja Matijevec, Željko Perko, Pavel in Peter Podgornik, Jovan Popovski, Andrej in Marko Štremfelj, Miro Šušteršič-Čeha, Iztok Tomazin, Nejc Zaplotnik, zdravnik Matija Horvat, spremljevalna ekipa: radist Janez Majdič (RTV Ljubljana), kuhar Ivan Skumavc-Čivč in novinar Petar Antonijević-Peka ter snemalec Miroslav Stanković-Mika iz RTV Novi Sad.

 

Dosežki:

Prva smer v južni steni Lhotseja, stena preplezana – dosežen rob stene na višini 8.100 m (Franček Knez in Vanja Matijevec)

V smeri proti vrhu dosežena višina 8.250 m (Pavel Podgornik, Marko Štremfelj in Nejc Zaplotnik)

 

V letu 2021 obeležujemo 40 let od jugoslovanske himalajske odprave na Lhotse (8.516 m), Nepal, (10. 3. – 28. 5. 1981). V svetovnih alpinističnih krogih so steno Lhotseja v letih med 1973 in 1990 poimenovali kot steno plazov in največji alpinistični izziv na svetu. Vodja odprave Aleš Kunaver se je v južno steno Lhotseja zagledal že leta 1962, ko sta  v njeno bližino prišla z novinarjem Zoranom Jerinom in je odtlej preučeval možnosti prehoda v tej mogočni, več kot 3.000 m visoki steni. Za odpravo je predvidel tri možnosti izstopa iz stene – dve sta vodili na vrh Lhotseja, tretja pa na rob stene.

Stena Lhotseja je bila kruta za plezalce, bila je izredno strma in dolga in je delovala pošastno, saj se je plezalcem zdelo, da jim vzame pol neba. V zgornjem delu jim je nad glavami visel tisočmetrski previs. Jutra so imeli lepa, po deseti uri se je pričelo sneženje, vse popoldne so se čez steno valili pršni plazovi, ki so jih zračne gmote včasih sredi padanja ustavile in pognale nazaj v višine ter jim šele pozneje dopustile prosti padec, medtem ko so bili večeri in noči jasni. V steni so postavili šest taborov. Šotori za Lhotse so bili izdelani tako, da so se nekako ugreznili v pobočje in se pritisnili k steni, tako da so plazovi zdrsnili čeznje. Najbolj problematičen je bil šotor v taboru 5, ki je stal tam, kjer je bila edina možnost, a kjer so neprestano tekli plazovi. Tako sta se dve navezi v njem skoraj zadušili. Vodja Aleš Kunaver je iz baze s pomočjo walkie-talkija komaj prepričal Boruta Berganta – Čito, da ni ponoči prerezal šotora, ker z Marjanom Manfredo - Marjonom v na pol zasutem šotoru nista mogla dihati. Izkopali so tudi snežne, ledene luknje, ki so jim dajale varno zavetje. Na splošno pa so lahko čez dan plezali le štiri ure in dvajset ur ždeli v snežni luknji. Izredno slabo vreme, hud mraz, sneženje, viharji in plazovi ter poledenele skale in huda strmina, pa tudi psihične napetosti na skrajni meji človeške zmogljivosti so plezalcem jemali moči.

»Koliko človek lahko vzdrži, je vprašanje. Nekdaj smo bili prepričani, da je po štiridesetih dneh moč moštva pri kraju. Pa smo izkusili v Makaluju, da smo šele po sedeminpetdesetih dneh iztrošili svoje moči. Tu v Lhotseju smo po šestdesetih dneh še vedno v gibanju. Še plezamo naprej. …. Baterije zmrzujejo, zvok ne dela, cepini in ledna kladiva se lomijo, šotori se trgajo, kisikove maske zmrzujejo, barometri in višinometri ne delajo – le človek kljubuje«. (Aleš Kunaver, Lhotse  - južna stena : Aleš Kunaver s prijatelji alpinisti, Ljubljana, samozaložba D. Kunaver, 2008, str. 65).

V 64 dneh izredno napornega plezanja in garanja v steni so imeli le štiri lepe dni brez plazov in sneženja. Naveza Nejc Zaplotnik, Marko Štremfelj in Pavel Podgornik  je 14. maja dosegla najvišjo točko v smeri proti vrhu – 8250 m, a zadnja izredno zahtevna, krušljiva in izpostavljena skalna stopnja in močno sneženje ter hud mraz so jim preprečili nadaljevanje plezanja na vrh. Če bi takrat imeli lepo vreme, bi vrh gotovo dosegli. Preostal jim je le še poskus po tretji načrtovani varianti  izstopa in zanj sta se odločila Franček Knez in Vanja Matijevec. V nepretrganem 24-urnem plezanju jima je 18. maja uspel neverjeten podvig. Plezala sta čez prostrana, skoraj navpična snežišča proti zahodnemu robu stene, v izredno nevarnih in tveganih snežnih žlebovih - zastrugih, kjer je bilo varovanje nemogoče, in po 14 urah dosegla rob stene na višini 8.100 m. Tu sta gledala v globino Zahodne globeli med Everestom in Lhotsejem, nato pa sta se po isti poti po 10 urah plezanja ob 4.30 naslednjega dne vrnila nazaj do tabora 4. Plezanje je bilo zelo nevarno in izredno zahtevno tudi zato, ker jima je zmanjkalo kisika, ker sta se vračala ponoči med sneženjem in v megli in če bi se ustavila, da bi si le malo odpočila, bi bilo za njiju usodno.

Stena je bila tako preplezana in radist Janez Majdič iz RTV v Ljubljani je zgodaj zjutraj 19. maja preko radijske zveze radioamaterju Francu Bogataju v Ljubljano poslal sporočilo: »Stena premagana, vrh ne, vračamo se.« Tuje alpinistične revije in časopisi so pisale, da je jugoslovanska odprava osvojila nekaj nemogočega, ta dosežek so opisovale kot fantastičen in neverjeten podvig, s katerim je bil rešen problem južne stene Lhotseja. Mednarodna alpinistična zveza UIAA je dosežek ocenila kot najtežji poseg v Himalaji dotlej.

Vodja Aleš Kunaver je primerjal tri stene, ki so jih osvojili Jugoslovani: »Najprej južna stena Makaluja. Terjala je štiri odprave, preden je popustila. Kljub svoji priznani težavnosti pa je mnogo krajša in manj strma kot južna Lhotsejeva stena. Še krajša in še manj strma je južna stena Everesta, ki je terjala osem mogočnih odprav. Kakšne odprave so to bile, omenimo samo podatek, da je zadnja (angleška) najela 147 Šerp (naš Lhotse jih je imel 12!)« (Aleš Kunaver, Lhotse  - južna stena : Aleš Kunaver s prijatelji alpinisti, Ljubljana, samozaložba D. Kunaver, 2008, str. 98).

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.