Že od leta 1662 so bili tržiški usnjarji združeni v usnjarski zadrugi, ko jim cesar Leopold I. podelil posebne svoboščine. Število usnjarjev je skozi stoletja zlagoma naraščalo. Kljub vsemu je kraj pestilo pomanjkanje delovne sile, saj je bil poklic težak ter je potekal v nezdravem okolju. V Tržiču izdelano usnje je bilo kakovostno in kvalitetno, tako da je zlasti pri sosedih v sosednji Avstriji vzbujalo zavist. Od leta 1740 je bil izvod usnja v Celovec celo prepovedan, a odlok je korenito vplival na število usnjarskih delavnic. V začetku 20. stoletja jih v Tržiču najedemo lahko še šest. Karel B. Mally je v bližini svoje hiše kupil več poslopij in leta 1903 napravil moderno strojarsko tovarno, ki je zaposlovala veliko število delavcev. V času prve svetovne vojne je usnjarska obrt dobro uspevala. Po vojni pa so ena za drugo vse tržiške usnjarske delavnice. V ta kritični položaj je leta 1924 posegel tedanji tržiški župnik Matija Škerbec in ustanovil usnjarske zadrugo »Runo«. Vodja zadruge je bil od takrat Janez Majeršič. Zadruga Runo je pričela obratovati v majhnih, najetih prostorih s štirimi delavci. Čez 10 let je obrat zaposloval že 52 ljudi. Tovarno Runo so zaprli leta 1972. 

Povzeto po:

Kragl, Viktor, Zgodovinski drobci župnije Tržič, 1883-1951

www.trziski-muzej.si