"Naša jeza je brezmejna."
Nataša Strlič
25.1.2021
Nataša Strlič
25.1.2021

"Naša jeza je brezmejna"

Tone STOJKO, Študentska demonstracija, Študentsko naselje, Ljubljana, 6. junij 1968. 
Tone STOJKO, Protest proti vdoru ZDA v Kraljevino Kambodžo. Zažig ameriške zastave, Ljubljana, 14. maj 1970.

Tone STOJKO, Stavka delavcev Litostroja, Ljubljana, 9. december 1987.


Tone STOJKO, Zborovanje v podporo četverici/JBTZ, Ljubljana, 21. junij 1988.

Mojster fotografije Tone Stojko z raznovrstnostjo tem in  motivov, ki se jim posveča, vedno znova preseneča. Če  kot skrbnica njegovega fotografskega fonda shranjenega v Muzeju novejše zgodovine Slovenije na trenutke celo zadovoljno ugotavljam, da ga že kar dobro poznam, pa me vsak nov, podrobnejši  pregled,  vedno znova navduši

Dejstvo, da je Stojko, avtor vrste uspešnih, tematsko in slogovno različnih razstav, monografij, fotografskih, tudi knjižnih del ter večkratni nagrajenec, je znano.  Da je avtor fotografije prve politične aretacije v slovenskem prostoru prav tako ve večina zainteresirane javnosti.

Obstaja pa prav posebna tema, njegov osebni prispevek k družbeni odgovornosti, ki ji z objektivom svojega fotoaparata zvesto sledi že več kot petdeset let …

DEMONSTRACIJE/ PROTESTI. 

Po goli definiciji gre v  prvem primeru za  »množično izražanje razpoloženja, navadno v znak protesta«  in v drugem  za »javno izraženo nasprotovanje čemu, nezadovoljstvo s čim«.

So/je nedvomno utripajoča rdeča luč za sistem v katerem potekajo  in jasen namig, da so potrebne spremebe. 

Njihovo dokumentiranje pa je tudi Stojkovo »življenjsko« poslanstvo, ki  mu je zlezlo pod kožo v njegovih materialno skromnih začetkih na obrežju štajerske prestolnice. Stojku, odraščajočemu v 50-tih in začetku 60-tih  z mamo samohranilko, ki je skrbela zanj in brata, težko preživljanje in krivice, ki so se dogajale zlasti družbeno nekonvencionalnim skupinam in posameznikom, ni bilo tuje.

»Vedno sem sanjal o nekem drugem času, o pravičnejšem času. In demonstracije so se mi zdele in v večini primerov so, pot odprave krivic, ki so se nakopičile do te mere, da morajo ljudje izraziti svojo voljo s skupinskim in javnim nastopom. Včasih je to edina možnost, da se jih vidi in sliši. So upor pozabljenih in preslišanih.

So upor proti vsemu in v vseh sistemih, ki bi radi iz nas naredili brezmisleče robote, ki glasujejo za vse, kar si želijo oni. Da smo brez svojih želja in razmišljanj«[1]

Njegovo »orožje v tem boju« je jasno. Kot je za demonstrante najizrazitejše vizualno orožje transparent, je njegovo fotoaparat. Fotografija, ki nastane v ekstremnih, včasih tudi življenjsko nevarnih razmerah, pa lahko postane tudi glasilo gibanja.

Vsebinski  razpon in številčnost fotografij, ki jih je Tone Stojko v naslednjega pol stoletja ustvaril v slovenskem, jugoslovanskem in  širšem evropskem prostoru,  je skoraj nepredstavljiv. Večinoma leica posnetkom shranjenih v več mapah z negativi v muzejski negoteki, je Stojko v zadnjem digitalnem desetletju dodal še neverjetno število elektronskih fotografij shranjenih v neotipljivem depoju.

Končni rezultat je izjemen, več kot petdesetletni kronološki sprehod čez različne vrste demonstracij in protestov, ki preskakuje tako generacijske in časovne kot republiške in državne meje ter različne družbene sisteme.

Še več. Je tudi odlična informacija o razvoju fotoaparatov in ostale fotografske opreme ter pristopa k njihovemu fotografiranju. Kot večina začetkov, so bili tudi Stojkovi  skromni. Sprva težja oprema je z leti postala lažja, polne žepe filmov je nadomestila kartica  zanemarljive velikosti.

»V začetku nisem imel vrhunske fotografske opreme: dvooki srednjeslikovni fotoaparat Flexaret (Češkoslovaški fotoaparat 1939-1970) ter za leica format filma Praktico s teleobjektivom in 20 mm objektivom. Predvsem Praktica je bil nežen fotoaparat, neprimeren za fotoreportersko delo. Filmi: največkrat Orwo, tudi Agfa 1000 asa, za slikanje v notranjih prostorih«.

Stojko je pristop k fotografiranju demonstracij z leti izpopolnil in funkcionalno  nadgradil. Ne samo hitri refleksi, ostro oko in skoraj nujno potrebna fizična moč z zaželjenim znanjem plezanja, tudi  na trenutke nezanemarljiv pogum, kvalitetna fotografska oprema in z leti vse bolj uporabljan prenosni pripomoček za boljši pregled nad množico, so bili nujni za doživeto, vrhunsko fotografijo demonstracij. 

»Priporočljiva sta dva fotoaparata: eden s teleobjektivom, drugi s širokotnim objektivom…. V Pragi  (leta 1989, op. avtorice) sem videl, da fotografi ob množičnih demonstracijah uporabljajo manjše dvodelne lestve, tako da je fotograf višje od glav demonstrantov. Tam sem to tudi preizkusil in sedaj vsakokrat, ko grem na velike domonstracije na majhnem prostoru, gre lestev vedno z mano. Tako ne rabim plezati po drevesih ali zidovih«.

 Se pa fotografsko dokumentiranje  »statičnih« demonstracij na eni lokaciji vsekakor razlikuje od beleženja »dinamičnih«, kjer se demonstranti  vseskozi premikajo. Fotografa  mora v takih primerih krasiti odličen občutek za sosledje dogodkov ter dobro poznavanje mesta in stavb, kamor se lahko pravočasno povzpne in poišče najboljše izhodišče za  kvaliteten posnetek.

Pot do teh znanj pa je bila dolga in raznolika.

Po prihodu v Ljubljano leta 1966, je devetnajstletni Tone Stojko študijske obveznosti opravljal ob delu na Televiziji Ljubljana. Hkrati se je priključil skupini najboljših fotografov zbranih v Fotogrupi Šolt. Medsebojno komentiranje fotografij, samoizobraževanje in pošiljanje najboljših posnetkov na svetovne razstave, ga je nedvomno oblikovalo kakor tudi voluntersko delo v študentskem časopisu Tribuna, kjer ga je posrkala intelektualna in umetniška širina njenih sodelavcev.

V Tribuni, ki je bila sicer neprimerna za tiskanje fotografijje, je tudi objavil svoje prve fotografije z demonstracij.

Nastale so leta 1968, ko je tudi v Sloveniji, v Ljubljani, odmeval globalni protestniški eho, ki je prekinil občutje lažne mirnosti povojne blokovske delitve in uspavajoč občutek ekonomskega blagostanja. Dogodki v slovenski prestolnici junija 1968 niso sledili globalnemu toku, slovenski študenti so izražali predvsem socialne zahteve.

Fotografiranja študentskih demonstracij junija 1968 v ljubljanskem Študentskem naselju, se spominja kot razmeroma statičnega dogajanja v menzi Študentskega naselja z izmenjavo zahtev med študenti in politiki. Precej bolj dinamično in bogato s  transparenti  je bilo dva meseca kasneje, ob dvojnih protestih -  študentov in literatov - proti vpadu čet Sovjetske zveze  na Češkoslovaško in zatrtju praške pomladi.

Maja 1970, ko je  Ljubljana gostila svetovno prvenstvo v košarki, so potekale tudi demonstracije proti vdoru ZDA v Kraljevino Kambodžo. Iz neposredne bližine je naredil izjemne posnetke  zažiga ameriške zastave, ki so  postali nepogrešljiva dopolnitev večine spominskih zapisov o tem obdobju.

Sedemdeseta zaznamujejo demonstracije v podporo italijanski in avstrijski manjšini, Stojko dokumentira tudi  prvi ekološki protest v slovenskem prostoru, protest za čist zrak na ljubljanski Vegovi cesti. Poleg tistih, ki jih spodbudijo zunanje in ekološke teme so sedemdeseta še vedno čas študentskih demonstracij. Večdnevna zasedba Filozofske fakultete pozno spomladi leta 1971 poteka 100 let za  Pariško komuno, prvim političnim uporom, ki ga je zabeležila fotografska kamera.

Januarja 1971 postane urednik fotografije na tedniku Mladina. Nabor fotografij je dvignil na višjo raven in ga aktualiziral. Z objavo tako svojih kot fotografij drugih avtorjev, ki so jih zaznamovale inovativnost, drznost in kreativnost, je postavil visoka merila ostalim časopisnim medijem. Deloval je tudi  v smeri nenehnih izboljšav tiska fotografij in kvalitete papirja, ki bi fotografijam omogočilo željeno predstavitev.

Osemdeseta, desetletje, ko je ideja demokratizacije postopoma prerasla v dejstvo, predstavljajo vrh Stojkovega opusa. Tako s kronološkim spremljanjem korakov do nastanka nove države Slovenije, kot spremljanjem demonstracij, brez omembe katerih ne moremo govoriti o tem desetletju . Ekološke demonstracije, ki so po nesreči jedrske nuklearke v sovjetskem Černobilu leta 1986,  še množičnejše, so le uvod v stampedo protestov s političnimi zahtevami druge polovice desetletja. Veliki Litostrojski stavki decembra 1987 sledi leto 1988  »leto neverjetne energije. Obdobje velikih delavskih stavk je bila samo uvertura, aretacija in sojenje četverice pred vojaškim sodiščem v tujem jeziku, je bil tisti vzvod, ki je združil Slovence v jezi, ki je vodila v demonstracije, v vedno nove ideje, ki so nekoliko kasneje vodile v nastanek večstrankarskega sistema in samostojne države«. Množičnemu odziv civilne družbe na aretacije četverice pozno spomladi, poleti in jeseni leta 1988 Stojko s svojim fotoaparatom sistematično sledi in ga beleži. Impozantni posnetki množic demonstrantov, tako v poznopoletnem soncu kot zgodnje jesenskem snegu, kot tudi preteči posnetki obrambne vojne za Slovenijo poleti 1991,  sodijo med najbolj iskane Stojkove fotografije  shranjene v našem muzeju.

Glavni protagonist  najbolj znane slovenske reportažne fotografije v našem prostoru, Janez Janša,  se pojavlja čez celoten Stojkov opus demonstracij. Sprva kot povod za jezo in posledično poenotenje slovenske civilne družbe proti nerazumnim zahtevam dela nekdanje skupne države Jugoslavije,  kasneje kot zmagoviti obrambni minister nove demokratične oblasti in kmalu eden prvih politikov nove države  Slovenije razrešen s svoje funkcije, v 21. stoletju je v več različnih vlogah spodbudil nove demonstracije v svojo podporo.. Stojko junaka slovenske pomladi prek demonstracij posredno spremlja v vlogi vladajočega tako v obdobju vseslovenskih ljudskih vstaj v letih 2012/ 2013 kot v času globalne grožnje virusa Covid 19 leta 2020.

Glavnina Stojkovih fotografij demonstracij iz tega obdobja  je nastala v Ljubljani, ki je medtem  iz republiške prerasla v  državno prestolnico. Pogosti izhodišči protestnih shodov sta predstavljala Študentsko naselje in Filozofska fakulteta, stavkajoči delavci so svoj stavkovni pohod običajno začeli na tovarniških dvoriščih. Končni cilj večine demonstrantov je bil  in ostaja  Trg revolucije, kasneje preimenovan v  Trg republike, kjer so pred  poslopjem Skupščine (S)RS/današnjim Državnim zborom RS predstavnikom ljudstva prebrali svoje zahteve in se običajno mirno razšli.

Stojko je  v času, ko se je prelamljal komunistični sistem, serije odličnih fotografij ustvaril tudi v Beogradu, na Kosovu, v Pragi in Moskvi. Jugoslovansko prestolnico fotografira v dveh razpoloženjih. Izjemnim prizorom navdušene množice novembra 1988, ki veljajo srbskemu vodji Slobodanu Miloševiću na Mitingu »Bratstva in enotnosti« na Beograjskem Ušću stojijo nasproti demonstracije opozicije tri leta zatem, kjer njeni udeleženci novo upanje iščejo tudi v preteklosti, v kraljevi družini Karađorđević. Kosovski posnetki posrežejo s pretresljivimi prizori gladovno stavkajočih rudarjev in tankov na kosovskih cestah, ki napovedujejo tudi začetek  konca neke države.

Tukaj Stojko doživi edini potencialno nevaren trenutek med  fotografiranjem demonstracij v svoji dolgoletni karieri: Bilo je leta 1989, dan po Zborovanju v podporo Albancev v Cankarjevem domu v Ljubljani. Fotografiral sem srbske proteste. Pa nekdo reče: “Ovaj je blond. Sigurno Slovenac. Ubi ga!” Policaji so me pobasali v marico in dejali, da mi tu ne morejo zagotoviti varnosti, ter me odpeljali do našega avta.«

Dlan, ki je želela preprečiti fotografiranje je bila le delno uspešna, desna stran fotografije, ki jo je vseeno uspel ustvariti,  je v ozadju razkrivala nezadovoljne obraze moških demonstrantov. Dinamika množičnih demonstracij je nepredvidljiva, zato je fotografovo predvidevanje sosledja dogodkov še toliko bolj pomembno.

V Pragi na Češkoslovaškem dobrih dvajset let po praški pomladi fotografira množično, mirno in dostojanstveno dogajanje žametne revolucije, ki se je zgodila kmalu po padcu berlinskega zidu v začetku novembra 1989. Podrobnejši pregled posnetkov razkrije znan obraz, nekdanjega oporečnika, sedaj udeleženca demonstracij in bodočega zadnjega češkoslovaškega predsednika Václava Havla.

Avtor izpostavi fotografijo iz obdobja žametne revolucije v Pragi novembra 1989: » …  kip Stalina nosi napis “Nič ne traja večno”, zadaj se pa med množico poljubljata mladenka in mladenič. Res je, nič ne traja večno, nobena diktatura, nobena sreča. Morda si bosta to srečo, ki sta jo doživela na Vaclavskem trgu, zapomnila za vse življenje«.

Stojko se nikakor ne omejuje le na fotografiranje množičnosti, na govorce, ni vezan na želje naročnika. Išče predvsem  »vzdušje, prizore, ki ti morda povejo o času več, kot karkoli drugega.«

Slabi dve leti kasneje, avgusta 1991 se v objektivu njegovega fotoaparata v vrvežu popučevske Moskve, prestolnice Sovjetske zveze, med raznolikostjo motivov na ulicah, strehah stavb in ob vznožju spomenikov, znajdeta tudi zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov in prvi ruski predsednik Boris Jelcin, zadnja globalno znana ruska politika pred nastopom ere Vladimira Putina.

Za  Toneta Stojka je druga polovica 90-tih in začetek novega stoletja obdobje zatišja pred viharjem novih demonstracij. K svoji prvi ljubezni se ponovno in še intenzivneje vrne konec prvega desetletja 21. stoletja.

Prelom stoletja je zanj pomenil tudi prelom s črno-belo in analogno fotografijo. Delavske demonstracije leta 2007 že ovekoveči digitalno in barvno.

Globalna gospodarska kriza in posledično slabšanje položaja različnih družbenih in poklicnih skupin na ulice slovenske prestolnice in ostalih slovenskih mest ponovno požene nezadovoljne množice.

Naslednja leta se izkažejo kot nova pomlad za demonstracije in njihovega kronista Toneta Stojka. Za podobo države in njenega vodstva vsekakor nezaželjeno stanje, ki ga definira množično izražanje protestnega razpoloženja, se nadaljuje s študentskim demonstracijam leta 2010. V primerjavi s svojimi študentskimi predhodniki izpred 40 let, za seboj pustijo precejšnje razdejanje na Glanzovi parlamentarni stavbi. Tudi Stojkovi posnetki policistov in njihove opreme novodobnih bojevnikov s prozornimi ščiti in kovinskimi zaščitnimi ograjami pred seboj so neprimerljivi s skromno opremo, preprostimi zaščitnimi očali in čeladami, ki je razvidna  s fotografij množičnih demonstracijami proti hrupu na Aškerčevi cesti leta 1971.  Sledijo nove demonstracije 21. stoletja, kot odziv na globalno in lokalno dogajanje povezano predvsem s pohlepom in brezkompromisnim bogatenjem posameznikov, opuščanjem osnovnih človeških vrednot in etičnih meril na račun kapitala. Višek protestnega gibanja tega obdobja so vseslovenske ljudske vstaje, ki zaznamujejo leti 2012 in 2013. Odziva  mesta svojega otroštva  ob Dravi, ki je povod  za nadaljnje dogajanje Stojko sicer ne ovekoveči, zato pa prisostvuje in obeleži množičen odziv, ljudske vstaje  v prestolnici. Fotografija, ki je že pred tem pomenila novo obliko odpora, dokument, ki ji je bliskovit tehnični razvoj omogočil še hitrejše širjenje političnih ciljev ter možnost hitre komunikacije in ustvarjanje koalicij z ostalimi protestniki, je še naprej opravljala svojo vlogo.

Demonstracije se prepletajo s stavkami vedno bolj nezadovoljnih poklicnih skupin. Policisti, gasilci, šolniki svoje nezadovoljstvo razvidno tudi s Stojkovih fotografij, podkrepijo z izvirnimi, tudi provokativnimi transparenti, ki v 21. stoletju nagovarjajo tudi še v angleškem jeziku.

Strah pred trojko, ki bi določila smer naše nadaljne finančne politike, korupcija, šolnine so novi za demonstracije vse dokler v Slovenijo ne pljuskne migrantski val, ki na demonstracijah ZA IN PROTI MIGRANTOM  ovekoveči razklano slovensko družbo. Leto 2019 svoj glas upora v več slovenskih mestih povzdignejo tudi otroci in mladi. Spodbujeni z idejami mlade aktivistke Grete Thunberg se zberejo na demonstracijah NI PLANETA B za večjo podnebno pravičnost.  V ospredje zopet pridejo ekološke, podnebno varstvene teme, pa tudi zaskrbljenost pred prihodnostjo in povsem vsakdanjimi, a težko rešljivimi eksistenčnimi vprašanji, ki ga mladi izrazijo v protestnem spanju ob vprašanu KJE BOMO PA JUTRI SPALI?  Kje drugje, kot na Trgu republike pred parlamentom.

Vse demonstrantsko dogajanje zadnjih let pa  glavo obrne prihod globalnega, neznanega in trenutno skoraj nepremagljivega sovražnika, virusa COVID 19.  Skoraj dvomesečna zaustavitev javnega življenja sicer začasno odpravi vzroke nekaterih predhodnih demonstracij - problem onesnaženja in posledičnega globalnega segrevanja in razbremeni fond stanovanj  tudi za domačine. Vznikne pa drugačno nezadovoljstvo, kljub zdravstveno zahtevani in pogojeni  socialni distanci pa drugačne vrste demonstracij  in demonstrantov, ki se porajajo tudi zaradi novega,  doslej  nikoli prisotnega občutka utesnjenosti.

Kakšna je nova realnost, ki tudi demonstracijam določa nove zakone delovanja, jih prestavlja na balkone ali pa jih dela še bolj mobilne in dinamične s pomočjo koles?

Se bo Tone Stojko, vedno bolj aktiven kronist demonstracij, še kdaj lahko povzpel nad množico in jo fotografiral na način kot ga je in smo ga nekoč poznali, stoječ tesno drug ob drugem in glasno vzklikajoč gesla nestrinjanja ali podpore?

Bomo videli.     

V grobih obrisih predstavljen, tematsko močan in motivno bogat opus demonstracij nedvomno  zasluži samostojno predstavitev. Obsežen katalog nagrajenca Prešernovega sklada Toneta Stojka, svoj  naslov »Naša jeza je brezmejna« povzema prav z enega  od številnih izvirnih, pogosto provokativnih transparentov, ki jih je fotografsko obeležil na demonstracijah v zadnjega pol stoletja.

V tem nenavadnem in demonstracij polnem letu 2020 vsi vpleteni delamo na tem, da bo dosegljiv čimprej.

Članek je bil objavljen v reviji Fotoantika, 2020. 

[1] Citati odgovorov  Toneta Stojka (v poševnem tisku) na vprašanja avtorice prispevka prejeti po elektronski pošti 28. 4. 2020

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.