Fond Svetozarja Gučka
Irena Ribič
7.12.2020
Irena Ribič
7.12.2020

Fotografski fond Svetozarja Gučka

GUČEK Aleš, Svetozar Guček na vrhu Grintavca, zimski pohod s sinom Alešem leta 1958. Hrani: Aleš Guček

Humorna risba – karikatura, 50. leta 20. stoletja. Risba: Svetozar Guček, hrani: Aleš Guček

Svetozar Guček je bil zaposlen v nekdanjih Titovih zavodih Litostroj. Izdelal je maketo tovarne, ki si jo je ob svojem obisku ogledal turški predsednik Dželal Bajar (v sredini z očali, na njegovi levi predvidoma direktor tovarne), Ljubljana, september 1954. Foto: Svetozar Guček, hrani: Aleš Guček


Svetozar Guček je s fotografijami opremil koledar tovarne TOMOS, Ljubljana, Križanke, 60. leta 20. st. Foto: Svetozar Guček, hrani: Aleš Guček


Svetozar Guček (14. 12. 1919–22. 4. 2010), za prijatelje Zare. Sicer pa risar, predan športni delavec, fotograf in publicist.

V Dvoru pri Žužemberku rojeni Svetozar Guček je drugi in tretji razred osnovne šole opravil v Zagrebu, srednjo šolo in ekonomsko akademijo pa pozneje v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil kot aktivist zaradi izdaje najprej interniran v taborišče Dachau, osvoboditev pa je kot taboriščnik dočakal v Litomeřicah na Češkem. Po osvoboditvi se je v Ljubljani vključil v Smučarski klub Enotnost.

Ob različnih službah, ki jih je opravljal med svojo profesionalno kariero, pa je skoraj enakovredna, če ne celo pomembnejša, njegova druga pot, predana smučanju, smučarskim skokom, publiciranju in fotografiranju. Organiziral in vodil je tečaje za smučarske sodnike (zanje je pisal skripte in kot član izpitne komisije vzgojil okoli 1.800 slovenskih smučarskih sodnikov), bil tudi sam med letoma 1964 in 1974 mednarodni sodnik za smučarske skoke, član organizacijskega odbora Planica, učitelj smučanja, glavni predstavnik smučarskih sodnikov Jugoslavije pri Mednarodni smučarski zvezi, ukvarjal se je z zgodovino smučanja na Slovenskem in bil od konca osemdesetih let ocenjevalec smučarske opreme na nastopih smučanja po starem.

V mladosti se je sicer bolj posvečal alpinizmu, Planica pa ga je navdušila, ko je bil prisoten ob prvem poletu prek 100 metrov Seppa Bradla. Po drugi svetovni vojni je opravil tudi tečaj za smučarskega učitelja.

Kako intenzivno je bilo njegovo delovanje povezano s smučanjem, predvsem pa s smučarskimi skoki, priča zapis v zborniku Planica 1934–1999. Po vojni ga je močno prizadela odločitev politične strukture, da iz delovanja umakne pomembnega športnega delavca in predsednika Smučarske zveze Slovenije, Josa Gorca (Guček je bil takrat tajnik Smučarske zveze Slovenije op. p.). Guček v zborniku piše: »To leto (1948, op. p.) beležimo velik pretres v organizacijskih vrstah smučarske organizacije in delavcev Planice. Politična struktura ni bila naklonjena predvojnim delavcem in je iskala vzroke za njihovo odstranitev. Tako je po velikih uspehih te sezone v Planici nadrejeni forum suspendiral celoten odbor Smučarske zveze Slovenije in zoper njenega predsednika uvedel disciplinsko preiskavo. Po preiskavi in dolgih zaslišanjih vseh odbornikov in predsednika Josa Gorca je disciplinska komisija Fizkulturne zveze Slovenije izdala predsedniku Gorcu odločbo o disciplinski kazni, v kateri so mu očitali predvsem ›neposreden kontakt z zunanjim svetom, tj. s FIS, nenačrtno trošenje državnega denarja za prireditev v Planici in opustitev prikaza socialistične stvarnosti‹. Odbornikom so suspenz umaknili, Gorca pa kaznovali z doživljenjsko diskvalifikacijo iz vseh smučarskih organizacij. Joso Gorec je bil sicer leta 1946 zaradi zaslug za smučanje, posebej za razvoj poletov, na rednem kongresu leta 1947 izvoljen v predsedstvo FIS kot prvi Slovenec v tako visokem mednarodnem športnem forumu. Prišla je še nacionalizacija in Gorec je moral v zapor, čeprav je bil v športni trgovini njegove matere samo poslovodja. Prevelika finančna podpora smučanju ga je prisilila, da je moral trgovino prodati. Joso Gorec je bil sicer rehabilitiran leta 1954 s preklicem disciplinske sodbe. Prizadet in strt je v noči s 7. na 8. maj 1962 storil samomor.«[1]

Svetozar Guček je bil od leta 1947 član Organizacijskega odbora Planice, kjer je sprva delal kot merilec daljav dolžin skokov in nato kot vodja računske pisarne. Njegov pomemben prispevek je vsekakor uvedba sprotnih izračunov daljav, tako da so bili za prvih deset tekmovalcev rezultati znani že 15 minut po tekmi, po pol ure pa je bil znan končni uradni vrstni red tekmovalcev. Leta 1964 je postal tudi mednarodni sodnik za skoke. Iz časa delovanja v športu so za Gučkom ostale publikacije, članki, referati (napisani tudi skupaj s sinom Alešem, npr. na 1. FIS konferenci zgodovine smučanja na Norveškem) in ilustracije v knjigah s smučarsko tematiko. Ker v petdesetih letih v Sloveniji ni bilo razglednic s smučarskimi motivi, je Guček navadno s seboj na smučanje jemal vodene barvice in na šeleshamer risal različne humorne risbe – karikature in jih pošiljal prijateljem.

Petdeseta in šestdeseta leta 20. stoletja so po vsej državi prinesla ekspanzijo različnih glasbenih stilov. Začelo se je s plesno jazzovsko vokalno in instrumentalno glasbo, pozneje pa je kraljevala jugoslovanska popevka. Guček se je v tem času ukvarjal z napovedovanjem na različnih prireditvah. Bil je napovedovalec koncertov Ljubljanskega jazz ansambla s pevkami Beti Jurkovič, Marjano Držaj in drugimi po več mestih v Sloveniji. Od srede šestdesetih let je napovedoval tudi koncerte Ansambla Slavka Avsenika, pa Vesele večere Radia Ljubljana z Marjanom Kraljem v Unionski dvorani, kjer so med drugim nastopali Frane Milčinski Ježek, Božo Podkrajšek, Mija Aleksić, Miodrag Petrović – Čkalja in številni drugi; napovedoval je tudi na pustovanju v Cerknici.

Med zaposlitvijo v Industrijskem biroju je izdelal maketi tovarn NIKO Železniki in Litostroj, ki si jo je ob državnem obisku pri nas, septembra 1954, ogledala tudi delegacija s takratnim turškim predsednikom Đelalom Bajarjem na čelu.

Izdeloval je tudi etnografske izdelke. Že pred drugo svetovno vojno je izdeloval miniature slovenskih skrinj in zibelk s slovenskimi ornamenti po etnografu Albertu Siču. Pozneje je bil za svoje izdelke večkrat nagrajen.

Velika ljubezen Svetozarja Gučka je bila fotografija. Razpon tematike je zelo pisan. Del fonda, ki ga hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, datira že v čas pred drugo svetovno vojno, v čas njegovega služenja vojaškega roka v Sarajevu (Đačka škola) v letih 1938–1939. Zabeležil je umik kraljeve vojske ob izbruhu druge svetovne vojne, nekaj fotografij je tudi iz druge svetovne vojne ter s sprehodov po Ljubljani.

Izjemno obširen in tematsko raznolik je njegov povojni opus. Zajema številne posnetke iz Planice v obdobju 1948–2000. Dokumentiral je tekmovanja, podelitve medalj, obiske predstavnikov politične elite (Josip Broz – Tito, Jovanka Broz, Edvard Kardelj, Stane Dolanc idr.) v Planici, pa seveda tekmovalce, svetovne prvake, rekorderje v poletih, organizatorje tekmovanj, konstruktorje skakalnic, predstavnike mednarodne smučarske organizacije idr. Vmes so panoramske fotografije Julijcev, Zgornje Savske doline in Gorenjske.

Drugi izjemno pomembni del njegovega fonda so fotografije Ljubljane. Da bi fotografiral Ljubljano in Slovenijo, mu je Janez Spindler, nečak Angele Vode, iz Združenih držav Amerike poslal ameriške ANSCO barvne filme za diapozitive. Tako je nastal opus Ljubljana, ki je ni več – zgradbe, ki so jih porušili. V tem primeru je Guček izjemen dokumentalist »gradbenega« dogajanja v Ljubljani v šestdesetih in sedemdesetih letih. Na posnetkih lahko spremljamo prenovo ploščadi Ajdovščina, nekdanje Titove ceste (današnje Slovenske) pa križišča današnjih Celovške, Tivolske in Gosposvetske ulice, gradnjo garaže Maximarketa in Trga republike (nekdanjega Trga revolucije), ki je bil zasnovan po načrtih Edvarda Ravnikarja in leta 2014 razglašen za spomenik državnega pomena. Opazujemo lahko tudi (sedaj ukinjeni) promet v samem centru mesta, pa vedute ljubljanskih ulic in parkov, pročelja hiš.

Še zlasti atraktivni so posnetki manekenk iz šestdesetih let 20. stoletja, fotografiranih ob različnih modelih motorjev in mopedov TOMOS. Svetozarja Gučka so namreč v tovarni Tomos povabili, da bi s fotografiranjem manekenk ob njihovih motorjih in mopedih na posnetkih v Kopru, Piranu, Ljubljani in na Vršiču opremil tovarniški koledar.

Gučkovemu opusu enostavno ni konca, med posnetki v Muzeju novejše zgodovine Slovenije so tudi potopisi z družinskih in s poslovnih potovanj.

Ko govorimo o Svetozarju Gučku, govorimo o človeku mnogoterih talentov, pričevalcu časa predvsem druge polovice 20. stoletja, katerega gradivo bo vsekakor pomembna dopolnitev raziskovalcem športa, ilustracij, arhitekture in gradbeništva ter etnologije.[2]


Članek je bil objavljen v reviji Fotoantika, 2020. 


[1] Planica 1934–1999, Društvo Proplanica, 1999, str. 33.

[2] Na tem mestu se gospodu Alešu Gučku, sinu Svetozarja Gučka, zahvaljujem za številne informacije in predano fotografsko gradivo, kar mi je bilo pri pisanju članka v veliko pomoč.


Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.