Tržaško zaledje in širša okolica sta bili že od nekdaj gospodarsko vezani na Trst, ki je bil vse od časov Avstro-Ogrske industrijsko, trgovsko in nenazadnje pristaniško središče. Okoliško prebivalstvo, zlasti ženske iz kmečkih družin, so v Trstu prodajale kmečke pridelke, tako npr. zelenjavo z domačih vrtov, sadje, mleko in mlečne izdelke, jajca, zelišča in nenazadnje cvetje. V Trstu so bila za prodajo odmerjena posebna mesta. Najbolj znan cvetlični trg je bil na Rusem mostu. S prodajo okrasnega cvetja po drugi svetovni vojni so se ukvarjale predvsem prebivalke Barkovelj, Rojana, Škednja in Kontovela, za katere se je uveljavilo ime rožnarce. Slednje so morale imeti prav posebno dovoljenje za prodajo, t. i. ličenco. Število dovoljenj je bilo omejeno in ga ni bilo mogoče odkupiti, zato je bilo zelo cenjeno. Zanimivo je, da se je »poklic« rožnarc prenašal iz roda v rod po ženski liniji.[1]

Na fotografiji Marjana Pfeiferja st. lahko opazimo tudi opravo rožnarc. Starejše so na glavi nosile ruto, vse pa so bile oblečene v dolge črne obleke ter črn predpasnik iz satena, ki je imel dva žepa, enega za robček in drugega za denarnico.

[1] Kovačič, Kristina. »Tržaške rožnarce in cvetlični trgi.« Annales. Series historia et sociologia, 11/26 (2001): 453–474. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-WKJCTI0Y/f20c6b52-f0ca-4a42-a42e-011804d8fe7c/PDF (Dostop: januar 2021).