Volitve, 11. november 1945
Lara Rojc
11.11.2020
Lara Rojc
11.11.2020

Volitve v ustavodajno skupščino, 1945

 »Cinca Marinca, ta je zoper nas u črna skrinca vrgu je svoj glas.« 

Naslovni verz Frana Milčinskega Ježka iz pesmi Cinca Marinca odraža potek prvih povojnih »demokratičnih« volitev v Jugoslaviji. Slednje so potekale v nedeljo, 11. novembra 1945.

Jugoslavija je bila v času pred 2. svetovno vojno monarhija, po vojni pa se je njena državna ureditev spremenila. S sporazumom med Titom in Šubašićem (ter aneksu k sporazumu) je bilo sklenjeno, da bo ljudstvo tisto, ki bo volilo predstavnike v dvodomno ustavodajno skupščino. Volitve naj bi bile po zakonu svobodne, omogočale naj bi tajno glasovanje in postavljanje različnih kandidatnih list, toda realnost je bila nekoliko drugačna. Začasna ljudska skupščina je morala kot vrhovni zakonodajni organ sprejeti zakone za prihajajoče volitve v Ustavodajno skupščino. Ti zakoni so zadevali področje volilnih seznamov, državljanstva, združevanja, tiska itd., hkrati pa so vsebovali tudi številne omejitve političnega delovanja. Tako je bilo denimo odvzeto državljanstvo vsem tistim, ki so jih obtoževali sodelovanja z okupatorjem, s čimer so skrčili seznam volivcev, ki so jih smatrali za potencialne nasprotnike Ljudske fronte. Največ volivcev so s seznama črtali na začetku priprav na volitve, v nekaterih krajih tudi do 70 %, vendar so jim po posegu političnega vrha volilno pravico vrnili ter tako zmanjšali delež izbrisanih na približno 3 %. Poleg tega je prišlo tudi do omejitev pri svobodi tiska in prijavi kandidatnih list. Opozicija z Milanom Grolom na čelu je tovrstnim omejitvam nasprotovala, vendar je bila zaradi maloštevilnosti nemočna. Zaradi vsega naštetega je podpredsednik vlade Milan Grol odstopil s položaja.[1]

Čeprav je veljajo, da so volitve demokratične, temu ni bilo tako, saj niso bile večstrankarske. Opozicija je volitve bojkotirala, edina stranka na volitvah je bila tako Ljudska fronta. Da bi zagotovili legitimnost volitev, sta bili na voliščih postavljeni dve skrinjici, ena z uradno listo predstavnikov Ljudske fronte, katere nosilec je bil Josip Broz Tito, druga pa skrinjica brez liste oz. t. i. »črna skrinjica«.[2]  Zaradi visoke nepismenosti so volivci namesto papirnatih glasovnic v volilne skrinjice metali kroglice. Ker dno črne skrinjice ni bilo podloženo, je bilo mogoče slišati, v katero skrinjico je volivec spustil kroglico, zato se je marsikdo izogibal glasovanju za skrinjico brez liste, saj se je bal morebitne represije. Poleg te nepravilnosti pri izvedbi volitev, je prihajalo tudi do premeščanja kroglic iz črne skrinjice v skrinjico Ljudske fronte.[3]

Dan pred izvedbo volitev je bil v Primorskem dnevniku objavljen članek Jugoslavija bo v nedeljo volila, Zajamčeni sta največja svoboda in tajnost. V članku so bila predstavljena pravila, kako voliti. Potem ko je volilna komisija preverila identiteto volivca v volilnem imeniku, je volivec v desno roko dobil kroglico. S stisnjeno pestjo je pristopil k mizici s skrinjicami kandidatov za Zvezno skupščino in segel v vsako izmed skrinjic, kroglico pa je izpustil v tisto, ki ji je želel oddati glas. Ko je volivec potegnil roko iz zadnje skrinjice, je moral komisiji pokazati prazno pest, kar je bil dokaz, da je oddal svoj glas. Nato mu je predsednik volilnega odbora izročil drugo kroglico, ki je bila namenjena volitvam v Skupščino narodov. Volivec je postopek ponovil.[4]

Udeležba na volitvah je bila zelo visoka (volilo je več kot 88 % volilnih upravičencev) in v prid zmagi Ljudske fronte, za katero je glasovalo več kot 90 % volivcev, k čemur je zagotovo pripomogla tudi propaganda v številnih medijih.

Pfeiferjeva[5] fotografija pod besedilom je bila objavljena v povojni ilustrirani reviji Tovariš in podnaslovljena »Kljub bolezni želi na volišče«.[6] S tovrstno propagando je želela oblast poudariti pomembnost volitev ter doprinos le-teh »ne samo k stabilizaciji na Balkanu, temveč v vsej Evropi«.[7] 


[1] Gabrič, Aleš. »Volitve v ustavodajno skupščino novembra 1945.« V: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, ur. Jasna Fischer, 854–857. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

[2] Šteiner, Martin. »Zakonska podlaga za volitve v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945.« Kronika, 44/2–3 (1996): 86–91. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-M40N0OWC/8937fe00-7653-4593-a6d8-de52e6ad31e2/PDF (Dostop: januar 2021).

[3] Gabrič, »Volitve v ustavodajno skupščino«, 857. 

[4] »Jugoslavija bo v nedeljo volila. Zajamčeni sta največja svoboda in tajnost.« Primorski dnevnik, 10. november 1945, 1.

[5] Marjan Pfeifer starejši je bil fotograf, ki je bil po vojni zaposlen v podjetju Foto Slovenija, katerega naloga je bila spremljanje političnega dogajanja v Sloveniji.

[6] »XI. 1945.« Tovariš 1/2 (1945): 1–30.http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-LJJ5SMXD/32/index.html (Dostopno: januar 2021).

[7] Prav tam.


Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.