Ob koncu druge svetovne vojne meja med Italijo in Jugoslavijo še ni bila dokončno določena.  Študijski odsek pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru za Slovensko primorje in Trst je skupaj z Oddelkom za mejna vprašanja v Ljubljani in Ministrstvom za zunanje zadeve v Beogradu dokazoval svoj prav z različnimi dokumenti, ki bi kazali na večinsko slovensko prebivalstvo in večstoletno slovensko kulturo na spornem mejnem območju. S tem namenom je bila ustanovljena posebna skupina, katere član je bil tudi fotograf Marjan Pfeifer, sicer novinar fotoreporter in vodja fotografskega oddelka v Uradu za informacije pri Predsedstvu prve slovenske vlade (iz tovrstnega urada je kasneje izšlo podjetje Foto Slovenija, katerega fotografije hranimo v našem muzeju). Pfeifer je skupaj s preostalima članoma skupine – slikarjem Lojzetom Spacalom in zgodovinarjem ter referentom za arhive in kulturno dediščino pri študijskem odseku ONOO Gorica Ludvikom Zorzutom – potoval po Primorskem  in zbiral ter fotografiral zanimivosti okolja in tamkaj živečih ljudi. Vse to so počeli z namenom priprave kulturnega memoranduma za zavezniško komisijo, katere naloga je bila določiti mejo med Italijo in Jugoslavijo po 2. svetovni vojni.[1] Priporočeno je bilo fotografirati stare domače napise na hišah, nagrobnike ter druge krajevne in naravne znamenitosti.

Med fotografiranjem naravnih in kulturnih znamenitosti primorskega okolja je Pfeifer med drugim v svoj objektiv ujel tudi tipično primorsko arhitekturo. Ob obisku Goriških Brd je tako fotografiral kaminsko kuhinjo, za katero je značilno odprto ognjišče z urejenim odvajanjem dima skozi napo in zidani dimnik – raufnik.

Na številnih fotografijah je moč opaziti pravokotne, lahko tudi polkrožne izzidke, namenjene odvajanju dima oz. razločevanju ognjevarnega spahnjenega dela, ki jih na Krasu imenujejo spahnjenca, v Vipavski dolini in Brdih pa žbatafur, na strehi katerega stoji raufnik.[2]

Poleg tega je v vaseh fotografiral tipične oboke, ki jih na Primorskem imenujejo kalone in zunanje hodnike oz. ganke, pod katerimi stoji leseno ogrodje za vinsko trto – latnik. Na fotografijah ne manjka niti znamenito primorsko oziroma kraško dvorišče, t. i. borjač, sredi katerega stoji kamnit vodnjak – šterna.

[2] Ledinek Lozej, Špela. »Kaminska kuhinja v Vipavski dolini«. V: Historični seminar 10, ur. Katarina Šter, 83–103. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2012.