Plebiscitne razglednice

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije so se pretresi na državni ravni kot med prebivalstvom le počasi umirjali. Leto 1920, z mirovnimi konferencami, poskusi »celjenja vojnih ran«, zahtevami vojnih zmagovalcev, določitvami meja in vzpostavljanjem nove evropske resničnosti, je bilo prelomno. Med dogodki, ki so imeli svoj lokalni in širši evropski odmev, ima Koroški plebiscit, katerega stoletnico letos obeležujemo, posebno mesto. V zvezi z njim v muzejski zbirki hranimo pomembno zbirko plebiscitnih razglednic, ki jih je risal slikar Maksim Gaspari (1883-1980). Z njimi je nadaljeval svoj obsežni fond avtorskih razglednic, ki jih je začel risati že pred vojno in jih potem s povečano intenzivnostjo in drugačnimi motivi nadaljeval tudi v času vojne.

Maksim Gaspari, Koroški Slovenec ubije celovškega lintverna. Narodni svet za Koroško, Plebiscitna razglednica št. 8, inv. št. R 4583.

Nekaj drobcev prelomnega volivnega 8. aprila 1990

Plakati kandidatov za predsednika Predsedstva RS (Milan Kučan, Jože Pučnik, Ivan Kramberger).
Glasovnica s kandidati za predsednika Predsedstva RS

Volitev se je v  Izlakah  udeležil tudi takratni predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije dr. Janez Drnovšek, 8. 4. 1990.
Foto: Nace Bizilj

Predsedniški kandidat Marko Demšar na volišču, 8. 4. 1990, Ljubljana.. Foto: Tone Stojko

Kmalu po zaključku obiska  avstrijskega kanclerja dr. Franza Vranitzk-ega pri  predsedniku zveznega (jugoslovanskega) Izvršnega sveta  Anteju Markoviću v Beogradu  in neuspelem koncertu angleške skupine Motörhead zaradi slabega (zdravstvenega) stanja dveh njenih članov v ljubljanskem Tivoliji, se je zgodila nedelja,  8. april 1990.

V Sloveniji  se je po intenzivni volilni kampanji  odvil prvi krog volitev, ki so bile prvič po  nekaj desetletjih večstrankarske, demokratične in tajne. Izbiralo se je predsednika in člane predsedstva Republike Slovenije ter poslance v dva zbora skupščine (Družbenopolitični zbor in Zbor občin).V stare organe oblasti so bili voljeni predstavniki tako nekadanjih družbenopolitičnih organizacij kot novonastalih strank.

8. aprila 1990  ob 7.00 se je odprlo 4135 volišč po vsej Sloveniji. Od skoraj milijona in pol volilnih upravičencev se jih je volitev udeležilo  83,5 %.

Decembra 1989 sprejeta nova volilna zakonodaja je nekoliko spremenila dotedanji potek volitev. Volilvce so  večinoma pričakale enake volilne skrinjice kot doslej, z grbom Socialistične republike Slovenije, a vsebina s katero so se polnile je bila povsem drugačna.
Ker je bil volilni sistem precej zapleten je bilo podrobna navodila najti v medijih, volivci pa so se za pomoč lahko obrnili tudi na člane volilnih odborov.

Volivci so 8. aprila 1990 prejeli štiri glasovnice.

Glasovnici za predsednika predsedstva in člane predsedstva sta bili razmeroma enostavni.

Na prvi je bilo potrebno obkrožiti eno od štirih, z žrebom po vrsti razvrščenih imen kandidatov za predsednika Predsedstva. V drugi krog 22. aprila sta se uvrstila Milan Kučan in Jože Pučnik.

Glasovnici za predsednika predsedstva in člane predsedstva sta bili razmeroma enostavni.
Na prvi je bilo potrebno obkrožiti eno od štirih, z žrebom po vrsti razvrščenih imen kandidatov za predsednika Predsedstva. V drugi krog 22. aprila sta se uvrstila Milan Kučan in Jože Pučnik.

Na glasovnici za člane predsedstva  je bilo 12 imen – kandidatov za člana predsedstva. Volilec je lahko obkrožil štiri. Izvoljeni so bili prvi trije na glasovnici (Ciril Zlobec,  Dušan Plut in Matjaž Kmecel) ter kandidat  pod številko  8 -  predsednik Slovenske kmečke zveze Ivan Oman.

Glasovnica s kandidati zbora občin je, odvisno od občine, ponujala od dva do štiri kandidate. Volivec je lahko obkrožil le enega  – za osemdeset mest v Zboru občin.
Najbolj zapletena je bila glasovnica za volitve v skupščinski Družbeno politični zbor. Na njej je bilo od 10 do 16 list z različnim številom kandidatov. Na glasovnici je bilo navedeno, koliko delegatov si lahko največ obkrožil oz. koliko jih je  bilo potrebno izvoliti v določeni volilni enoti. Volivec  je lahko izbral  eno stranko ali pa se je odločal med več strankami in obkrožil posamezne kandidate na listah. Zaradi velikosti glasovnic za DPZ, ki so jih nekateri volivci zamenjali za razglas, je na nekaterih voliščih zmanjkalo celo volivnih skrinjic. 

Za prve demokratične in večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni  je bilo tudi izjemno medijsko zanimanje, tako domačih kot tujih novinarjev. V velikem številu so  se udeležili  tiskovne konference Republiške volilne komisije v Skupščini RS, kjer jim je Emil Tomc, predsednik republiške volilne komisije predstavil značilnosti nove volivne zakonodaje.
Volilna nedelja je bila sicer vremensko kisla toda ljudje so množično prihajali na volišča. Med njim se je znašla tudi  delegacija kongresa ZDA, ki si je tako kot predstavniki nekaterih strank in kandidatov, ogledala  potek volitev.

Tajnost volitev je ponekod povzročila pravo gnečo. Najrazličnejše pregrade, ki so volivcu omogočale volilno »intimo«, so volišče omejilo na določeno število ljudi in nekateri so zato celo stali zunaj na dežju.

Za pomanjkanje kabin in različnih pregrad na voliščih  pa so se  našle izvirne rešitve.  Ponekod se je volilo v občinskih sobah, v Velikih Laščah pa so kar  iz kulis ene od iger domačega kulturnega društva naredili še pet kabin. Namesto prejšnjih štirih je sedaj lahko istočasno volilo 9 ljudi.

Čeprav se je volivna nedelja uradno končala ob 19.00 so na voliščih, kjer je bilo volivcev (pre)več, volitve podaljšali tudi za uro ali dve. Prav nasprotno se je dogajalo v manjših krajevnih skupnostih, kjer so 100 % volivno udeležbo dosegli že v dopoldanskih urah.
Večer se je zaključil v osrednjem tiskovnem centru v ljubljanskem Cankarjevem domu,  kamor so kmalu po začetku objavljanja prvih delnih in neuradnih volitev prišli tudi predsedniški kandidati.

Aprilske volitve leta 1990  so se nadaljevale 12. in zaključile 22., ko je Slovenija dobila tudi novega predsednika Predsedstva Republike Slovenije.

Propagandno delovanje civilnih uprav in raznarodovalnih organizacij

Neznani avtor, Zvočni  avtomobil v Šenčurju, Zbirka albumov, Bildarchiv des Kreises Krainburg der NSDAP, Band 2.
 

Poleg uradov šefov civilnih oblasti na Spodnjem Štajerskem in v t. i. zasedenih območjih Koroške  in Kranjske sta se tudi raznarodovalni organizaciji Štajerska domovinska zveza in Koroška ljudska zveza zavedali pomena načrtnega širjenja političnih idej. S svojimi uradi sta skrbeli za propagando in tisk ter v  ta  namen zbrali veliko fotografskega gradiva.

Propagandisti in tiskovni predstavniki okrožnih in krajevnih skupin so od predpostavljenih uradov dobivali veliko tiskanih navodil za vzpostavitev in delovanje, še zlasti za izpeljavo posameznih dogodkov. S propagandnim namenom so vzpostavili krajevna 'propagandna izložbena okna', v katerih so s fotografijami predstavljali krajevne dogodke, vanje lepili različne plakate in tekoča obvestila.  Za  informiranje so pripravljali  tudi  t. i. stenske časopise. V vasi je prihajal propagandni avto z zvočnikom, ob katerem so se ljudje zbirali in poslušali novice. V večjih krajih so odprli kino, kjer so predvajali najrazličnejše filme, kot predfilm pa so vrteli t. i. Wochenschau s propagandnim 'tedenskim pregledom dogodkov'. Pomembno sredstvo propagande so  bili  tudi časopisi.

Jože Petek

Jože PETEK, 14. divizija pri cerkvi sv. Fabijana in Boštjana, Radež, Loka pri Zidanem mostu, 12. februar 1944. Zbirka Tekoče gradivo, steklena plošča, reprodukcija, 5,8 x 7,8 cm, inv. št.: pl9127/a.

JOŽE PETEK, PARTIZANSKI FOTOREPORTER
 
»Dober fotoreporter bo iskal zmeraj nadpovprečne motive. Našel jih bo, če doživlja čas in kraj, v katerem dela, če ga dobro razume in z ljudstvom čustvuje. Dobremu fotoreporterju je torej poleg znanja potrebna tudi znatna mera domišljije in bogato čustvovanje. Le tak fotoreporter je iznajdljiv, zna, če je treba, inscenirati, da je slika živa, dinamična, ne suhoparna in mrtva; zna biti, če je treba, vsiljiv, da izve, kaj se dogaja tu in kaj tam in ne pričakuje drezanj ter informacij samo »od zgoraj«.« (O nalogah partizanskega fotoreporterja, sestanek fotoreporterjev črnomaljskega okrožja, 13. junij 1944)
 
Med ohranjeno partizansko fotografsko dediščino je posebej izstopajoč fotografski opus Jožeta Petka. Jože Petek se je rodil 31. avgusta 1912 v Ribnici na Dolenjskem in se že v času šolanja začel ukvarjati s fotografijo. Vojna ga je kot gradbenega tehnika zajela v Mariboru. Jože Petek se je v partizanske vrste vključil po kapitulaciji Italije in bil takoj vključen v fotoreportersko delo. Zaradi kvalitete so njegovi posnetki takoj zbudili pozornost. To najbolj velja za cikel fotografij, ki jih je posnel, ko je od jeseni 1943 do prihoda na Štajersko, spremljal pohod 14. divizije. Med fotografijami je simbolno najbolj izstopajoča partizanska kolona, ki jo uvrščamo med najbolj prepoznavne podobe slovenskega partizanskega odporniškega gibanja. Petkova fotoreportaža pohoda 14. divizije je gotovo najpomembnejša fotoreportaža vojnega obdobja 1941 – 1945. Po izpovednosti je soroden t.i. partizanskim grafičnim mapam. Ta edinstveni fotografski cikel je bil skoraj ves čas obremenjen z ideološko navlako in tako nikoli zares ni bilo prepoznano njegovo bistvo. Petkov cikel je predvsem poveličevanje človeškega trpljenja in neprostovoljnega žrtvovanja tako zaradi nenehnih spopadov kot hudih vrememskih pogojev. Iztok Durjava tako ocenjuje, da je Petkova umetnost pri ciklu fotografij pohoda 14. divizije močno presegla zgodovinski trenutek in postala univerzalna človeška vrednost, ki lahko še vedno globoko žarči v našo zavest in naš čas. Kot šef foto sekcije propagandnega odseka pri štabu 4. operativne cone je Jože Petek padel 3. januarja 1945 nad Lučami v Zgornji Savinjski dolini.

Velika povednost v malih detajlih

Karel Putrih, Interniranca, 1950-1952, patiniran mavec, 50 cm x 20 cm x 20 cm

Kipar Karel Putrih se je v sodelovanju z arhitektom Borisom Kobetom leta 1952 prijavil na mednarodni londonski natečaj za spomenik Neznanemu političnemu zaporniku (Unknown Political Prisoneer). Natečaj je organiziral Inštitut za sodobno umetnost (Institut for Contemporary Art – ICA), ki je k sodelovanju povabil raznolike umetnike vseh narodnosti, starosti in stilskih usmeritev. Namen natečaja je bilo čim pristneje ovekovečiti spomin tako na ženske kot moške, ki so žrtvovali svoja življenja za pojem svobode v času druge svetovne vojne. 

Putrih in Kobe sta se prijavila s zasnovo spomenika z naslovom Interniranca, pri čemer je Kobe pripravil arhitekturno zasnovo, Putrih pa je izdelal osnutek, ki je bil na natečaju tudi posebej pohvaljen. Koncept umetniškega dela sta si Putrih in Kobe zamislila kot rahli stik moške in ženske figure, dveh neimenovanih in interniranih oseb, ki se v dramatični agoniji stegujeta proti nebu. Njuna povezanost v usodi in bolečini, ki se stalno ponavlja, je nakazana v njunih zrcalno oblikovanih torzih, grobo obdelano površino materiala in deformiranimi deli teles. Številčnost, razčlovečenje in anonimnost internirancev je poudarjena z delno upodobitvijo glav, ki se v deformirani ekspresivni gesti stegujeta navzgor. 

V muzeju hranimo osnutek za spomenik Interniranca, ki predstavlja pomemben del muzejske likovne zbirke. 

Otroci na razstavi Fotoaparat in vojna

Otvoritev razstave Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije se je 12. marca zgodila zgolj virtualno. Naš Muzej je zaradi upoštevanja varnostnih ukrepov ter v želji po zajezitvi koronavirusa zaprt. Z vami pa želimo deliti marsikatero zgodbo razstave, ki jih bomo tedensko pripravljali, vi pa jih boste lahko prebirali muzejskem blogu. 

Razstava Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije prikazuje izbrana dela znanih in neznanih, profesionalnih in amaterskih fotografov. Fotografije na razstavi ne sledijo zgolj časovni komponenti, temveč se večkrat vsebin vojne loti tematsko. Določen del razstave pa je kljub vsemu na ogled in vabljeni, da si ga ogledate. Pred vhodom v Muzej Vas namreč pričakuje tematski izbor fotografij otrok iz časa druge svetovne vojne. Otroci na ohranjenih fotografijah niso pogosto zastopan motiv.  Ko se na vojnih fotografijah pojavijo, poglobljeno predstavijo svetovni konflikt. Oblečeni v uniforme nastopajo kot odraslim enakovredni udeleženci političnih dogodkov in tako še podkrepijo propagandni namen posnetih motivov. Vendar večina ohranjenih fotografij želi otroke pustiti izven izkušenj vojne. Tako najdemo romantizirane intimne otroške motive, postavljene v naravno kuliso, ki z različno paleto čustev zrejo v fotografov objektiv. V ohranjeni muzejski dokumentaciji se otroški motivi pojavljajo pod oznako »privatni posnetki«. Tako jih lahko postavimo ob bok spominskim posnetkom, ki so bili pogosta tarča kritik propagandnih služb, saj jih te niso odobravale. Med gradivom italijanskih in nemških okupatorjev fotografij otroške motivike skoraj ni, podobno stanje odraža tudi gradivo protipartizanskih enot. Muzej hrani številčno najbogatejše gradivo partizanskih fotografov in predvsem tisti, ki so delovali v Fotosekciji Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) so večinoma ujeli tudi otroke v njihovem vsakdanjiku.

14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije

20.1.2020

Na današnji dan pred tridesetimi leti se je v Beogradu začel 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ), ki ga je zaznamoval predčasen odhod slovenske delegacije Zveze komunistov.
Slednja je po smrti jugoslovanskega predsednika Josipa Broza – Tita dosegla rekordno število članov, nato pa zaradi neuspešnega reševanja vsesplošne krize, nasprotujočih pogledov na prihodnost skupne države ter postopne demokratizacije slovenskega prostora začela izgubljati vpliv in članstvo.

Z odpovedjo svojemu monopolnemu položaju septembra 1989 in odhodom predstavnikov ZKS s 14. izrednega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije zaradi zavrnitve njihovih reformnih pobud januarja 1990 je spodbudila padec drugega jugoslovanskega stebra – Zveze komunistov Jugoslavije.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.