Množica ljudi na Kongresnem trgu v Ljubljani je 29. oktobra 1918 pozdravila konec vojne in ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Država, ki je obsegala južnoslovanska območja razpadle Avstro-Ogrske, ni bila mednarodno priznana in ni imela določenih meja. Na zahodu je, preko stare avstro-ogrsko-italijanske meje, v notranjost slovenskih dežel prodirala italijanska vojska. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov se je 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo in Črno goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Problem meje z Italijo je bil odločen 12. novembra 1920, ko je bila podpisana Rapalska pogodba. Italiji so pripadla ozemlja, na katerih je živelo več kot 300 000 Slovencev. Na Štajerskem je državno mejo, usklajeno z narodnimi mejami, obranil general Rudolf Maister. Na Koroškem je do občasnih spopadov, zaradi obojestranskega nezadovoljstva z demarkacijsko črto, prihajalo vse do junija 1919. Na mirovni konferenci v San Germainu je bila sprejeta odločitev, da se na južnem Koroškem, na območju celovške kotline, izvede plebiscit. 4. junija 1920 je bila podpisana Trianonska mirovna pogodba, s katero je Prekmurje pripadlo novi jugoslovanski državi. Izid koroškega plebiscita in rapalska mirovna pogodba sta pomenila boleč udarec za slovensko javnost in politiko.

Leta 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena univerza, na kateri so predavali mnogimi ugledni slovenski znanstveniki. Ustava Kraljevine je bila sprejeta 28. junija 1921. Državo je definirala kot ustavno kraljevino »troedinega« naroda, z enodomno skupščino, v kateri se odloča z navadno večino glasov. Velika pooblastila je dajala kralju iz srbske rodbine Karađorđević, ki je, poleg vodenja vojaške armade in imenovanja predsednika vlade, dobil precejšen vpliv na parlament. Zbrano gradivo iz muzejskih zbirk pripoveduje o bogatem političnem, kulturnem in družabnem življenju v dvajsetih letih.

 

Deli

X